Avtor: Peter Ramuš

Prihaja čas za tople, južne stene. Z Janžem sva v soboto obiskala južno steno Velikega Koritnika (Trogkofel 2279m)) nad Mokrinjami. Splezala sva smer Crete Rosse 6a. Le ta je, tako kot ostale v tej steni, v celoti navrtana in ponuja 6 krajših raztežajev v zelo kompaktni skali. Sestopila sva po ferati, do avta pa hodila nekoliko dlje, ker so naju zaustavile borovnice….:)

Včeraj sva za odprtje sezone s Saro obiskala to simpatično, 120m visoko steno ob Miljskem jezeru. Plezala sva smer Seinerzeit (5a). Smer ima sedem krajših raztežajev, premore odlično skalo (gnajs) in varovanje ter ponuja raznoliko plezanje. Pred najinim plezanjem je v steni potekala delovna, čistilna akcija odstranjevanja majavih skal in zelenja, pa je bila zato smer mestoma prašna. No, dež bo naredil svoje.

Peternel v svojem vodniku pravi, da gore na senčni strani Molltala niso tako pogosto obiskane. Bo že držalo, saj na celi turi z Urošem nisva srečala žive duše. Že odcep za cesto proti izhodišču označuje le ena lesena, nevpadljiva tablica. Cesta je normalno prevozna do elektrarne na višini 1225m, proti zajetju in zgornjem parkirišču pa je še na debelo zasnežena, zato iz avta stopiš direktno na smučke. Spodaj sva imela nekaj orientacijskih težav, saj naju je zavedla špura v smeri Torlkopfa, pa sva tako dodala še kakih 200 “neprostovoljnih” višincev. Sneg vse sorte, a kake pretirano “moteče” podlage v obliki skorje ni bilo. Tura je pokrajinsko zelo razgibana in lepa, razgled pa iz te lokacije res enkraten.

Tudi tokrat smo poiskali malo lepše vreme v Avstriji. Odločili smo se za Grosse Kesselspitze blizu smučarskega centra Obertauren v Radstadtskih Turah. Snega je v teh koncih v zadnjih dneh v višinah padlo okrog 30 do 40 cm, zato so bile prve plazovine ža tik nad parkiriščem na dostopni cesti do planine Gastalm. No, tudi starega je še veliko. Pobočja so prvi smučarji po sneženju preorali že včeraj in tudi danes jih ni bilo malo, a se je še vedno dalo narediti nekaj deviških zavojev. Zgoraj razmere zelo v redu, nižje pa prvovrsten, premočen, težak, spomladanski gnilec. No, cesta je bila že dobro zvožena in ni bilo težav.  Smučali Maja, Nanika, Sandra, Raf, Mare in Janž.

Da bi se izognil močnemu jugozahodniku in po možnosti tudi oblakom, sem se danes odpravil na severno stran Karavank. Bil sem brez določenega smučarskega cilja, ker pa le teh nad  Medvedjim dolom  ne manjka,  sem se odločil, da si cilj izberem glede na razmere. Ovčji vrh je bil že zjutraj obsijan s soncem, tako da bi bil tudi ta lahko primeren cilj. Ob prihodu na plaznico Široke riže pa se usmerim proti Janeževemu žlebu v pobočju Stola. Že samo melišče je bilo precej zoprno za hojo, saj so spodaj  obsežne plazovine, ki jih prekinjajo kopnine in poledenele klože. Tudi višje se razmere ne izboljšajo, žleb je leden in spihan, izboljšalo pa se je vreme, zato me premamijo sončni žarki , ki so posijali na pobočja Dolge riže in grap, ki vodijo proti Vajnežu.  Še preden dobro zakorakam v Janežev žleb, pripnem smuči in previdno odsmučam nazaj po meliščih Široke riže, ter se usmerim proti Vajnežu. Tu so me pričakale (med 12 in 13 uro) zares krasne razmere. S smučmi se je dalo priti skoraj na greben (nekaj metrov je bilo potrebno smučke nesti v rokah) in od tam do vrha Vajneža. Pri samem spusto sem nekaj deset metrov desno od izstopa grape našel zasnežen prehod nazaj v grapo, pa mi tako sploh ni bilo treba sneti smuči. Cesta do parkirišča že ima dve ali tri nekajmetrske kopnine…Glede na vreme super tura.