Avtor: Peter Ramuš

Včeraj sva se s Saro odpeljala v Sappado. Odpravila sva se do slapu Lo Specchio di Biancaneve. Za razliko od zadnjega obiska pred dvema tednoma, ko sva se z Gregom drenjala z ostalimi plezalci v ” Zamrznjenih solzah” in v Carpe Diem, sva bila tokrat v celem slapu popolnoma sama. Prve štiri raztežaje sva preplezala v odličnih razmerah, v zadnjem petem, pa se je že čutil vpliv inverzije in visokih temperatur, zato sva se predčasno odločila za povratek.

Včeraj, med vzponom na Stanziwurten, mi je v oči padel marknten vrh, ki se dviga nad dolino Zirknitztal. Zadovoljiva količina snega in lepa okolica sta pripomogla, da sem se danes z Gorazdom in Mihom vrnil v te konce. Hrib za nekaj metrov presega naš Triglav in ponuja lep razgled. Vrh s smučmi ni dostopen, potrebno jih je pustiti kakih 150 m nižje. Tura je v celoti izpolnila naša pričakovanja, hkrati se nam je porodilo nekaj idej za prihodnje cilje.

V ozebniku je bil danes za smuko zelo hvaležen sneg. Pri vzponu se je lepo dalo delati stopinje, no pravzaprav sta jih naredila dva predhodnika, pri spustu pa sneg lepo drži smučarja in je tudi prav fino “grifig”. Tudi smuki do gozdne meje nič ne manjka. Skozi gozd je potrebno bolj previdno, po tekaški ali cesti pa gre še vedno do avta. Ker je bilo toplo, tudi ni bilo tako ledeno. Za tako zimo kot jo imamo letos – brez pripomb

V nedeljo sva se z Gorazdom odpravila v sosednjo Avstrijo. Med vožnjo po dolini reke Moll sva opazovala ogromne snežne zastave po vršacih, pa tudi v dolini so bili sunki vetra kar močni, saj je bilo na cesti polno vej in listja. V bližini vasice Stall, ki je izhodišče za Hochgrubenkopf, katerega smo obiskali pred mesecem,  je nastalo nekašno zatišje, zato se odločiva, da se povzpneva na nekoliko manj znani sosednji hrib- Torleck. Tura je bila pred dnevi predstavljena na Snežaku kot zelo lepa in samotna. S tem se vsekakor strinjava, saj sva bila na turi popolnoma sama, sosednji Hochgrubenkopf pa je bil deležen kar nekaj obiska. No, veter se je tekom dopoldneva umiril, oblaki so se razkadili in naredil se je prekrasen dan, le o novem snegu ni bilo ne duha ne sluha…nekaj zavojev puhca sva ujela šele nižje v gozdu. Veter pač naredi svoje.

Decembra je polna luna najvišje na nebu, ker je pač nasproti sonca, ki je v tem obdobju najnižje. Če k temu prištejemo še snežno odejo, ki lepo odbija svetlobo, jasno nebo in meglo v dolini, potem se ob decembrski polni luni ustvarijo popolni pogoji za sprehod v hribe. Včeraj zvečer so bili ti pogoji izpolnjeni in škoda bi bilo ostati doma.Zvečer sem se odpravil na Stol. Sicer sem se imel namen peljati do Valvazorja, a sem na koncu zaradi del na gozdni cesti štartal kar iz Završnice. Se je pač nabralo malo več višinskih metrov, a v takem ambientu hitro minejo…