Avtor: Matic Košir

Včeraj sva se z Marčičem kar nekaj časa dogovarjala kaj bi plezala… Nekaj kar je v senci, pa malo dostopa, pa nekje kjer še nisva bla, pa da ni pretežko ker nisva vplezana… Ko sva plezanje že skoraj prestavila na kasnejši datum pa naju je malo rešil Matija z objavo o novi smeri v Rigljici. Ker je težavnost ravno pravšnja sva bila takoj za.

Štartala sva še po temi, saj sva pričakovala popoldanske nevihte in daljše plezanje. Dostop sva od približno polovice naprej udela in bila kmalu pod steno. Prvi raztežaj sva splezala nenavezana, ko pa sva se navezala, pa nisva vedela kje, saj je skica v spodnjem delu malo nerodna. Vseeno pa sva našla vse prehode. Poč zgoraj je odlična, mestoma malo naložena a se da. Na vrhu sva bila že ob pol desetih zjutraj, plezala sva 3 ure in pol.

Smer je vredna ponavljanja, sploh takrat ko imaš le pol dneva časa. Krušljiv je le tretji raztežaj, ostalo je dobro za julijce. V prvem raztežaju šestice se nebi branil podvojene trojke. Našla sva en klin, enega sva pustila. Je pa smer pol dneva na soncu, zato mogoče ni najbolj primerna za tele vroče dni.

Končno sem bil en dsn frej, zato sem se odločil da grem pogledat super razmere v zgornjem štuku naših hribov. Zjutraj sem parkiral na tretjem ovinku vršiške ceste in se podal v veliko dnino. Sneg se začne na okoli 2000m. Od tam naprej so razmere odlične, razen občasnih klož v grabenčkih.

Do samega vstopa se vleče bolj kot sem.si mislil. V grapi so razen kopnega skoka odlične razmere, kasneje na razu pa je do izstopa kačjega jezika bolj tenko. V prijetnem poplezavanju sem prišel na vrh, kjer je precej pihalo.

Najprej sem želel sestopiti v vrata, a sem se kasneje premislil in sestopil skozi grlo. Kar strma stena in dobre razmere so mi omogočile precej hiter sestop v martuljek.

Sama težavnost plezanja je v teh razmerah za vzpon okoli 3 v skali in do 70° v snegu. Je pa greben precej izpostavljen. Smer skozi grlo pa 3 v skali in do 80° v snegu in ledu. Se pa najde v obeh smereh kar nekaj klinov.

Z Igorjem Kremserjem sva že prejšnji teden ob plezanju Juševe smeri opazovala črne štrajfne levo od smeri. Ker je skala izgledala dobra sva v četrtek vzela nekaj svedrov in klinov ter se po šihtu odpravila pod steno.

Začela sva levo od Juševe in Stoletja ter iskala prehode približno naravnost. Smer poteka dvakrat po 10m skupaj s Stoletjem, ostalo je novo. Po treh novih cugih sva se v zgornjem krušljivem delu priključila Juševi po kateri sva izstopila. Ker je bil začetek malo naložen sva šla v nedeljo še enkrat v steno in očistila večino krušljivih lusk v prvem raztežaju.

Smer ima odlično skalo razen v prvih 10m. Gre za konstantno in raznoliko plezanje. V smeri sva pustila novih 13 svedrovcev in 6 klinov, vmes se uporabi tudi kakšnega iz sosednjih smeri (prvi štant je skupen s Stoletjem, zadnji pa z Juševo). Ponavljalci bodo porebovali še komplet frendov. Smer ni popolnoma opremljena, potrebnega je nekaj alpinističnega znanja za varno plezanje. Ocenila sva jo s 5+, je malenkost težja od Juševe in Stoletja. Sestop je kot za ostale smeri

V soboto sva v sklopu tabora KA z Nejcem Klemenčičem plezala Cozzolinovo zajedo v Malem Koritniškem Mangartu. Spali smo na stari planini, od koder je do vstopa samo še slabo uro dostopa. Posledično se nama ni dalo iti prav zgodaj, zato sva vstopila kot tretja naveza.
Na srečo sta bila prva dva cuga popolnoma mokra, zato se je počasnejša od dveh navez odločila za povratek. Naju mokorota ni odvrnila in po zanimivem plezanju mokro-blatnih kaminov sva dohitela trojno navezo italijanov. Sprva je šlo še tekoče in nisva čakala preveč. Ob koncu obvoza so se italijani zamenjali v vodstvu, naprej je plezal eden izmed počsnejših dveh, zato se je stvar malo ustavila. Še dobro da so bili Christian, Manu in Valter dovolj zgovorni da nam med čakanjem ni bilo dolgčas. Nad polico smo obvili moker kamin v originalu, kasneje pa je bilo vse suho. Predna naveza je bila vedno bolj utrujena, zato je bilo čakanja vedno več. Da bi bil dan popoln je še eden vmes padel 10m, kar je povzročilo še dodaten zastoj. Prehitela sva jih šele v izstopnem grabnu, ko sva se razvezala. Sestopila sva po Via della Vita in bila še z dnevom na planini.

Supaj s čakanjem sva plezala 10 ur. Gre za izredno lepo smer, poteka po naravni liniji, strmina in težavnost sta konstantni. Izstopa le obvoz kamina nad polico, ki se nam je zdel težak okoli 7- (na različnih skicah je ocenjen od 5+??? do 7). Širok kamin v zgornjem delu je pa verjetno najširše kar se še da normalno splezat.

Včeraj sva z Nejcem Marčičem plezala v Vršacu. Zjutraj naju je najprej presenetila rampa na začeku doline. Kljub temu je doson minil hitro, v 40 minutah sva bila na vstopu Ceklinove. Smer postreže z resno in strmo  plezarijo v odlični skali (za štirico). Večinoma gre za plošče in previske, vmes pa trave. Varovanje bi bilo zamudno in težavno. Hitro sva napredovala in bila s pomočjo enega abzajla v graben in enega varovanega cuga v dveh urah in pol (od avta) pod vršno steno. Zaradi vetra in mraza sva se odločila za Centralno.

Smer se začno krušljivo  nato pa kmalu prideš v dobro skalo. Na začeku je smer dokaj lahka, skica pa ne ravno dobra. So pa logični prehodi. Vmes sva malo verjetno plezala po svoje, vendar nikoi ni bilo pretežko, skala pa večinoma odlična. Vmes je Nejc zarinil v neko streho, ker se mu je prehod zdel prelep, da bi še okoli. Nad o najino varijanto sva prišla nazaj v smer. tam, na koncu zajede je tudi edino krušjivo mesto v smeri. Kasneje sva zavila v izstopno varijanto in v enega najboj norih kaminov v Julijcih in širše (glej sliko). Vseskozi izgleda kot da je neprehodno.

Smer je vredna ponavljanja, sploh z dostopom po ceklinovi gre za resno in dolgo smer. Našla sva 10 klinov in pustila 2.