Avtor: Matic Košir

V zadnjih dveh mesecih in pol smo člani AO Jesenice vsak ponedeljek urejali novo plezališče v Rovtah. Plezališče se nahaja tik ob cesti med Belcjanom in Savskimi jamami. Kljub temu, da je pod steno prostora za dva avtomobila vas naprošam, da parkirate pri eko otoku pod Betelom, pr’ Čop, ali pa v cilju sankaške proge. Iz teh parkirišč je do plezališča cca. 500m.

Smeri v plezališču so dolge med 6 in 25m. Večinoma potekajo po strmih ploščah, vmes se pa najde tudi nekaj previsov. Ocene bo potrebno še uskladiti.

Stena je obrnjena na zahod in se nahaja na prepihu, tako da je poleti do cca. 16te ure prijetno hladno, nato pa v steno posije sonce in je večinoma prevroče. Pomladi in jeseni je prijetno popoldan.

Kljub temu, da smo se potrudili, da bi čimbolj očistili steno, se sem in tja najde še kak majav oprimek in nekaj prahu, kar se bo pa najlepše očistilo z plezanjem.

Vabljeni!

Ker menjam službo je naneslo da imam dovolj lanskega dopusta, da odpovedni rok preživim v hribih. Nekako mi to tudi uspeva.

V sredo 2.2. sva z Rakarjem plezala Zimsko smer v Prednji glavi. Smer je bila že dolgo na mojem seznamu želja a je šele sedaj prišla na vrsto. Zame je bil to prvi strm led po 5 letih, zato sem švical malo bolj kot običajno. Vstopni slap je malo bolj strm kot izgleda od spodaj, sledi pa nekaj mix plezarije do sredine, kjer sva 2 raztežaj pod kaminom spet našla nekaj kar strmega ledu. V kaminu pa nekaj strmih in stabilnih svečk, ki ki v izredno lepem plezanju pripeljejo na rob strme stene. Težavnost v letošnji zimi se mi je zdela III/5,M.

Dva dni kasneje sem se v družbi Igorja Kremserja, Grega Koflerja in Mokota podal v Sapaddo. Z Igorjem se nama ni dalo hoditi do slapov v Monte Col, zato sva raje plezala ob cesti. Začela sva z Futuro, kjer sva zaradi odstopljenega ledu spustila zadnjih 20m. Ostalo je bilo ok, le videlo se je, da je slapu vsak dan manj. Ko sva prišla nazaj na parkirišče sva doživela šok, saj so imeli italijani ledni tečaj. Zato sva odhitela do slapu Zmrznjene solze, kjer sva po sreči uspela prehiteti navezo. Ta slap je bil v odličnem stanju in precej naluknjan. Želela sva splezati še tri gracije, a sva po prvem skoku morala sestopiti, saj je sonce stopilo led. Drugo navezo sva pričakala na edini sredi dneva odprti terasi v Sappadi.

V petek 11.2. sem imel bolj malo časa, zato sem sam odšel proti Begunjščici. Glede na razmere sem izbral desno grapo z nadaljevanjem po SZ grebenu. Grapa je prekinjena s tremi skoki težavnosti do M4, nadaljevanje po grebenu pa ne preseže druge stopnje. Sestopil sem po smokiškem plazu.

Naslednji dan je bil po dolgem času namenjen daljši smeri, z Matevžem sva odšla v zahodni raz Male mojstrovke. Smer že na začetku pokaže zobe. Prvi raztežaj poteka po nakazani poči čez plošče. Če nebi bilo dovolj varovanja bi verjetno kar obrnila. Tako sva pa nadaljevala po lažjih a še vedno delikatnih prehodih do vrha in na vrh pristopila po Desni grapi. V strmih delih razmer ni, kjer pa sonce posije v steno se je pa našlo nekaj škripavca.

Danes, za zadnji dan pred sneženjem sem pa zopet sam preplezal Prvi in Drugi slap v Krnici. Še nikoli ju nisem plezal z tako količino ledu, tako da je težavnost malenkost manjša kot ponavadi. Prvi okoli 3+, drugi pa 3. Sestopil sem v obeh primerih po drugem, kjer se z nekaj plezanja navzdol brez problema sestopi z eno polovičko.

zdaj pa upam na čimveč snega da grem še malo smučat.

Z Neli sva po šestih letih ponovno odšla sama na izlet. V četrtek sva peljala mulce na kras k noni in v petek zgodaj zjutraj odšla proti Arcu.

Za prvi dan sva si izbrala delno navrtano Athene (VII+, 250m) v steni San Paolo. Kljub temu, da je stena precej poraščena, pa smer najde super prehode po strmih ploščah. Izstopa drugi cug z 20m plato ocenjeno z VII, ki ima skoraj popolnoma naravno varovanje. 1 klin in peščena ura vsake 3m. Podoben stil kot da bi plezal v Rušici ampak brez polnih hlač.

Ker smer prvi dan ni bila preveč naporna, sva drugi dan odšla v steno Mandrea, smer Nataraj (6c, 350m). Za razliko od prve se tu pleza po navpičnih in precej atletskih počeh in zajedah zato je smer posledično bolj naporna. Problem smeri je edino detajl, ki čaka v zadnjem cugu. Jaz sem ga zmogel na pogled, Neli pa si je pomagala s kompletom.

Druga smer naju je rahlo utrudila, zato sva za zadnji dan šla spet v steno San Paolo, tokrat v smer Neve d’atunno (6c, 250m). Tudi ta smer je prava lepotica spodaj gre čez plošče kjer je potrebna tehnika, nad ogromno polico na sredini smeri pa čakajo grifasti previsi.

Zagotovo se še vrneva, lepih smeri je tam še ogromno.

Ta vikend sem bil na taboru KA v Krnici. Zbralo se je v vseh dneh 16 udeležencev. Iz našega ferajna sem jaz pomagal Mariji in Jasni pri izvedbi tabora, Matevž in Doroteja pa sta se tabora udeležila.

Z Matevžem se že nekaj časa meniva, da bi kaj splezala v Špiku, kjer še nihče ni bil. Izbrala sva Cizljevo smer, ki poteka po iz doline dobro vidni poči nad Orlovo glavo. Glede na vse zgodbe ki sem jih slišal o podorih in tezavnostih me je sicer malo skrbelo a se je izkazalo da so bile skrbi odveč. Smer je sicer zahtevna a je skala odlična in varovanja dovolj. Tip ture je podoben kot plezanje v Sfingi, ko imaš 600m šodra da prideš do težav.

začne se s strmimi ploščami, ki jim sledi 3 raztežaje še bolj strmih zajed in poči, nato pa sva po varijanti prečila v Krušicevo smer, kjer se stena položi, a je do vrha še daleč, težave pa ne presegajo pete stopnje. Po sedmih urah sva bila na vrhu, kjer sva dehidrirana sestopila po kačjem grabnu. Smer namreč poteka po vzhodnem razu in iman posledično precej sončno lego.

V soboto pa sva se po priporočilu Domna in Vesne podala v Centralno smer v Zadnjem Prisanku. Tudi o tej smeri sem slišal veliko zgodb, ki pa tudi tukaj ne držijo. Smer ima najboljšo skalo od vsega kar sem plezal v Julijcih, frendi in klini pa lepo prijemljejo. Podrta je edino prečka, ki pripelje v izstopni žleb.

Smer se začne položno, kmalu pa strmina naraste in prideš do prvih težav. Tu sem nadaljeval kar naravnost, ker me je zavedel klin s prusikom in namesto obvoza preplezal sistem previsnih poči, ki me je pripeljal nazaj v smer. Tako sva imela za kakšen + težje plezanje a je bilo precej lepo. Smer nato sledi počem in kaminom do druge police, kjer pa nato zavije v izstopni žleb, kjer čakajo natežja in najlepša in nastrmejša mesta. Plezanje me je tu spomnilo na Marmolado.

Vsekakor smer vredna ponavljanja, zahteva pa navezo, ki nima problemov v konstantnih šesticah. Pri sestopu sva pa naredila napako in sestopila skozi zadnje okno namesto po bližnjici (za katero sva izvedela pozneje) in si tako sestop podaljšala za uro in pol.

Za zadnji dan tabora je pa zmanjkalo kondicije in motivacije.

Danes sva z Igorjem Kremserjem našla čas, da sva prosto preplezala smer, ki sva jo navrtala v dežju 27.7.

Smer poteka levo od Potepuha in je malenkost težja in strmejša. Skala je odlična, razen ob koncu 2 raztežaja je ob izhodu iz previsa nekaj trav.

Sestop poteka po vrvi iz vrha 3. raztežaja, lahko pa od tam prečimo po polici (3 svedrovci) na vrh kamenkovega kamina in od tam peš. Za tiste bolj zagnane je pa na voljo zadnji raztežaj Potepuha.

Smer je na sliki oznečena z rdečo barvo, ocene po raztežajih 6a+,6b,6c+. 6b obvezno.

Za vzpon potrebujemo 12 kompletov.

Glede imena: jaz sem namreč ob prvem vzponu pozabil čelado doma. Vseeno pa sva se odločila, da moja glava ni dovolj trda in sem si čelado izposodil na Erjavčevi koči