Avtor: Matic Košir

Ko sva se z Antetom konec maja menila za skupno plezanje v višjih hribih še nisva vedela, da bo vroče poletje naredilo takšno škodo na ledenikih. Zato sva povprašala okoli in dobila super idejo, ki pa sva jo delno realizirala zaradi snega, ki je padel za vikend.

V nedeljo sva se odpeljala do Tascha in prespala v kampu, v ponedeljek pa nadaljevala z vlakom v Zermatt in nato z gondolo na Schwarzsee. Od tam sva 300m sestopila in nadaljevala prek ledeniških moren do Arben bivaka na cca. 3200m. Bivak je luksuzen z plinom, tekočo vodo in sončnimi celicami. Tam sva srečala mladega nemškega solista z istim ciljem. Zjutraj smo se ob povsem človeški uri (6) odpravili proti grebenu Arben. Po uri in pol prijetnega poplezavanja v kar hudem mrazu in delno poprhani skali smo dosegli greben. Tam nas je pričakal hud veter. Glede na to, da se pleza večinoma po severni steni je v prste kar zeblo, zato smo nenavezani hiteli proti vrhu. Nemec je kmalu obrnil, midva sva pa varovala en raztežaj in bila po 4h na vrhu Obelgabelhorna. Sestop po normalki sva opravila z nekaj abzajli in prečenjem precej vehtastega grebena. Sestop je bil zahteven predvsem zaradi novega snega in terena, ki ni ravno lahek. Vmes je na rebenu še žandar, s katerega sva pa sestopila z pomočjo mornarskih vrvi. Sledil je še kratek vzpon na Wellenkuppe in abzajli na ledenik. Ledenik Trift nama je zaradi velikih razpok vzel kar nekaj časa.

Prenočila sva v zimski sobi Rothorn hutte. Prvotni plan prečenja celotnega grebena do Weisshorna sva zaradi slabih razmer in močnega vetra opustila in se rajše odločila za skalno smer Kanzelgrat v Zinalrothornu. Tokrat sva imela na bivaku več družbe, ki pa so bili vsi bolj pridni pri vstajanju, zato sva štartala zadnja in za povrhu še zrešila prehod čez skalno bariero nad ledenikom. Po rahlo večjih težavah, sva dokaj hitro napredovala po skalnem in snežnem grebenu pod vrhnjo piramido Zinalrothorna. Tam sva zaradi snega po policah plezala v derezah in rokavicah do pod najtežjega dela smeri, kjer sva se navezala. Sledila sta dva raztežaja super lepega plezanja do stika z normalko. Tam naju je pričakal pravi vihar, zato sva se napravila in odbrzala čez nekaj grebenskih stolpov na vrh in nato še hitreje dol. Po nekaj abzajlih sva dosegla dovolj lahek teren, da sva lahko plezala navzdol in hitro sestopila do koče in naprej v dolino.

Vremenska napoved je kazala še na lep četrtek in petek ter dež v soboto. Glede na to, da sva bila nujno potrebna dneva počitka, sva se strinjala, da ne greva še enkrat v višje hribe. Zato je Ante predlagal, da se prestaviva malenkot bolj vzhodno ingreva plezat skalo v steno Eldorado nad Grimselpass. Stena je visoka 500m in ponuja okoli 20 delno in malo bolj po alpsko navrtanih smeri. MIdva sva izbrala smer Metal Hurlant (VII, 500m), mi sta jo sredi 80tih prva preplezala brata Remy. Očitno so bile takrat platke ultra popularne, saj se smer kar nekajkrat ogne razčlembam in poteka po gladkih platah. Smer je lepa in včasih dobro, včasih pa malo manj opremljena. Je pa zaradi plataste narave smeri priporočljivo, da imaš spočite noge, drugače so zadnji cugi bolj podobni mučenju.

Zame je bil to prvi obisk Švice in gotove ne zadnji.

V zadnjih dveh mesecih in pol smo člani AO Jesenice vsak ponedeljek urejali novo plezališče v Rovtah. Plezališče se nahaja tik ob cesti med Belcjanom in Savskimi jamami. Kljub temu, da je pod steno prostora za dva avtomobila vas naprošam, da parkirate pri eko otoku pod Betelom, pr’ Čop, ali pa v cilju sankaške proge. Iz teh parkirišč je do plezališča cca. 500m.

Smeri v plezališču so dolge med 6 in 25m. Večinoma potekajo po strmih ploščah, vmes se pa najde tudi nekaj previsov. Ocene bo potrebno še uskladiti.

Stena je obrnjena na zahod in se nahaja na prepihu, tako da je poleti do cca. 16te ure prijetno hladno, nato pa v steno posije sonce in je večinoma prevroče. Pomladi in jeseni je prijetno popoldan.

Kljub temu, da smo se potrudili, da bi čimbolj očistili steno, se sem in tja najde še kak majav oprimek in nekaj prahu, kar se bo pa najlepše očistilo z plezanjem.

Vabljeni!

Ker menjam službo je naneslo da imam dovolj lanskega dopusta, da odpovedni rok preživim v hribih. Nekako mi to tudi uspeva.

V sredo 2.2. sva z Rakarjem plezala Zimsko smer v Prednji glavi. Smer je bila že dolgo na mojem seznamu želja a je šele sedaj prišla na vrsto. Zame je bil to prvi strm led po 5 letih, zato sem švical malo bolj kot običajno. Vstopni slap je malo bolj strm kot izgleda od spodaj, sledi pa nekaj mix plezarije do sredine, kjer sva 2 raztežaj pod kaminom spet našla nekaj kar strmega ledu. V kaminu pa nekaj strmih in stabilnih svečk, ki ki v izredno lepem plezanju pripeljejo na rob strme stene. Težavnost v letošnji zimi se mi je zdela III/5,M.

Dva dni kasneje sem se v družbi Igorja Kremserja, Grega Koflerja in Mokota podal v Sapaddo. Z Igorjem se nama ni dalo hoditi do slapov v Monte Col, zato sva raje plezala ob cesti. Začela sva z Futuro, kjer sva zaradi odstopljenega ledu spustila zadnjih 20m. Ostalo je bilo ok, le videlo se je, da je slapu vsak dan manj. Ko sva prišla nazaj na parkirišče sva doživela šok, saj so imeli italijani ledni tečaj. Zato sva odhitela do slapu Zmrznjene solze, kjer sva po sreči uspela prehiteti navezo. Ta slap je bil v odličnem stanju in precej naluknjan. Želela sva splezati še tri gracije, a sva po prvem skoku morala sestopiti, saj je sonce stopilo led. Drugo navezo sva pričakala na edini sredi dneva odprti terasi v Sappadi.

V petek 11.2. sem imel bolj malo časa, zato sem sam odšel proti Begunjščici. Glede na razmere sem izbral desno grapo z nadaljevanjem po SZ grebenu. Grapa je prekinjena s tremi skoki težavnosti do M4, nadaljevanje po grebenu pa ne preseže druge stopnje. Sestopil sem po smokiškem plazu.

Naslednji dan je bil po dolgem času namenjen daljši smeri, z Matevžem sva odšla v zahodni raz Male mojstrovke. Smer že na začetku pokaže zobe. Prvi raztežaj poteka po nakazani poči čez plošče. Če nebi bilo dovolj varovanja bi verjetno kar obrnila. Tako sva pa nadaljevala po lažjih a še vedno delikatnih prehodih do vrha in na vrh pristopila po Desni grapi. V strmih delih razmer ni, kjer pa sonce posije v steno se je pa našlo nekaj škripavca.

Danes, za zadnji dan pred sneženjem sem pa zopet sam preplezal Prvi in Drugi slap v Krnici. Še nikoli ju nisem plezal z tako količino ledu, tako da je težavnost malenkost manjša kot ponavadi. Prvi okoli 3+, drugi pa 3. Sestopil sem v obeh primerih po drugem, kjer se z nekaj plezanja navzdol brez problema sestopi z eno polovičko.

zdaj pa upam na čimveč snega da grem še malo smučat.

Z Neli sva po šestih letih ponovno odšla sama na izlet. V četrtek sva peljala mulce na kras k noni in v petek zgodaj zjutraj odšla proti Arcu.

Za prvi dan sva si izbrala delno navrtano Athene (VII+, 250m) v steni San Paolo. Kljub temu, da je stena precej poraščena, pa smer najde super prehode po strmih ploščah. Izstopa drugi cug z 20m plato ocenjeno z VII, ki ima skoraj popolnoma naravno varovanje. 1 klin in peščena ura vsake 3m. Podoben stil kot da bi plezal v Rušici ampak brez polnih hlač.

Ker smer prvi dan ni bila preveč naporna, sva drugi dan odšla v steno Mandrea, smer Nataraj (6c, 350m). Za razliko od prve se tu pleza po navpičnih in precej atletskih počeh in zajedah zato je smer posledično bolj naporna. Problem smeri je edino detajl, ki čaka v zadnjem cugu. Jaz sem ga zmogel na pogled, Neli pa si je pomagala s kompletom.

Druga smer naju je rahlo utrudila, zato sva za zadnji dan šla spet v steno San Paolo, tokrat v smer Neve d’atunno (6c, 250m). Tudi ta smer je prava lepotica spodaj gre čez plošče kjer je potrebna tehnika, nad ogromno polico na sredini smeri pa čakajo grifasti previsi.

Zagotovo se še vrneva, lepih smeri je tam še ogromno.

Ta vikend sem bil na taboru KA v Krnici. Zbralo se je v vseh dneh 16 udeležencev. Iz našega ferajna sem jaz pomagal Mariji in Jasni pri izvedbi tabora, Matevž in Doroteja pa sta se tabora udeležila.

Z Matevžem se že nekaj časa meniva, da bi kaj splezala v Špiku, kjer še nihče ni bil. Izbrala sva Cizljevo smer, ki poteka po iz doline dobro vidni poči nad Orlovo glavo. Glede na vse zgodbe ki sem jih slišal o podorih in tezavnostih me je sicer malo skrbelo a se je izkazalo da so bile skrbi odveč. Smer je sicer zahtevna a je skala odlična in varovanja dovolj. Tip ture je podoben kot plezanje v Sfingi, ko imaš 600m šodra da prideš do težav.

začne se s strmimi ploščami, ki jim sledi 3 raztežaje še bolj strmih zajed in poči, nato pa sva po varijanti prečila v Krušicevo smer, kjer se stena položi, a je do vrha še daleč, težave pa ne presegajo pete stopnje. Po sedmih urah sva bila na vrhu, kjer sva dehidrirana sestopila po kačjem grabnu. Smer namreč poteka po vzhodnem razu in iman posledično precej sončno lego.

V soboto pa sva se po priporočilu Domna in Vesne podala v Centralno smer v Zadnjem Prisanku. Tudi o tej smeri sem slišal veliko zgodb, ki pa tudi tukaj ne držijo. Smer ima najboljšo skalo od vsega kar sem plezal v Julijcih, frendi in klini pa lepo prijemljejo. Podrta je edino prečka, ki pripelje v izstopni žleb.

Smer se začne položno, kmalu pa strmina naraste in prideš do prvih težav. Tu sem nadaljeval kar naravnost, ker me je zavedel klin s prusikom in namesto obvoza preplezal sistem previsnih poči, ki me je pripeljal nazaj v smer. Tako sva imela za kakšen + težje plezanje a je bilo precej lepo. Smer nato sledi počem in kaminom do druge police, kjer pa nato zavije v izstopni žleb, kjer čakajo natežja in najlepša in nastrmejša mesta. Plezanje me je tu spomnilo na Marmolado.

Vsekakor smer vredna ponavljanja, zahteva pa navezo, ki nima problemov v konstantnih šesticah. Pri sestopu sva pa naredila napako in sestopila skozi zadnje okno namesto po bližnjici (za katero sva izvedela pozneje) in si tako sestop podaljšala za uro in pol.

Za zadnji dan tabora je pa zmanjkalo kondicije in motivacije.