Avtor: Matic Košir

Pejšnji petek sva z Neli otroke že skoraj tradicionalno odložila pri noni in odšla plezat v Arco. Glede na vplezanost nisva pričakovala preveč a sva se v štirih dneh pošteno naplezala.

V soboto sva plezala v predostenju ogromne stene monte Casali smer Hasta siempre comandante (6b+(6c), 400m). Za smer sem od vseh slišal samo pohvale, pa tudi da je malo podcenjena. Ocene, ki sem jih našel v poročilih in skicah so malenkost višje kot v vodničku iz leta 2006 in se mi zdijo bolj realne. Smer poteka po bolj ali manj strmih ploščah in počeh. Težavnost ne popušča, dodatno pa k utrujenosti pripomore dejstvo, da je skala manj luknjasta kot v drugih stenah in okolici, zato je dobrih grifov bolj za vzorec. Kljub temu, da ponedkod piše da je slabo navrtano, je opremljenost za plezalca doraslega težavnosti povsem zadostna.

V nedeljo sva izbrala malenkost krajšo smer Archai (VII, 350m). Ta smer je delno navrtana, ampak kot obljublja vodniček ponuja “alpsko izkušnjo”, z občasnimi runouti. Poteka po strmih počeh, ki jih prekinjajo plate, da je bolj zanimivo. V družbi južnotirolske naveze je vzpon hitro minil brez večjih zapletov.

V ponedeljek sva plezala smer Egotrip (6b+, 300m). Glede na to, da je stena obrnjena na vzhod sva oblekla kratke hlače, pa je bilo vseeno v prvih treh cugih prevroče. Kasneje je začelo pihati, pa je bilo ok. Smer išče strme prehode med zelenjavo in je kar konstantno težka. Tudi na papirju lažji cugi niso za podcenjevat. Ni pa psihično zahtevno, saj je opremljenost res odlična. Razen tega, da je Neli vrgla reverso v dolino in mojega poleta v grmovje je vzpon potekal brez posebnosti.

Zadnji dan sva glede na zatečene prste na rokah in nogah ter zaradi utrujenosti izbrala lažjo in krajšo smer. Pilastro Themis (6a+,200m) je bila ravno pravšnja. Kljub temu, da je smer opremljena sem bil kar presenečen nad razdaljo med varovali in dolgimi obveznimi mesti. Priporočam vsem, je pa priporočljivo s seboj nast kakšnega frenda.

Z Igorjem Kremserjem sva že dovoljkrat preplezala južno steno NŠG, da sva opazila še malo prostora tik ob Krrušljivem stebru.

Prejšnji ponedeljek sva od spodaj navrtala in malo očistila smer, včeraj pa sva jo še dokončno očistila in prosto preplezala. Smer se parkrat dotakne smeri Krušljivi steber, večinoma pa sva iskala dobro skalo v območju raza stebra. Skala je v prvih treh raztežajih odlična, nato pa se najde po policah nekaj drobirja, strme dele pa sva očistila nestabilnih skal. Malenkost krušljiv je le zadnji raztežaj.

Za vzpon je potrebnih 12 kompletov, od tega nekaj daljših v izogib trenju. Z dvojno vrvjo je možen spust po smeri, seveda se pa da sestopit tudi peš. V tem primeru priporočava kratek spust v graben na drugo stran in nato peš.

Ocene po raztežajih : 6b, 5c, 6a, 5c, 5a. Navrtano je nekje S2-3, obvezno je plezati vsaj 6a.

Bolj kot so se bližali prvomajski prazniki, bolj nervozno smo gledali vremensko napoved. Prvotno plan je bil Arco ampak so vse napovedi kazale na dež. Zato smo zadnji trenutek spremenili plane in se podali v Omiš, kjer pa je bila napoved malenkost boljša.

Z Neli sva se odpravila v sredo zjutraj in se po nekaj urah vožnje parkirala v plezališču, kjer sta že bili Maša in Ksenja. Plezali nismo dolgo, saj nas je v kamp pregnala ploha. Ker pa je dež kmalu ponehal in ker smo mislili da bo naslednje dni dež sva z Neli zvečer splezala smer Skriveno zlato (6a+,110m) v Komornjaku. Smer sva plezala drugič, Neli je bila navdušena, meni pa se je zdelo da je čisto preveč zelenjavasta.

Zvečer se nam je pridružilo še nekaj Mašinih prijateljev iz jamarskih vod, tako da nam v kampu ni bilo preveč dolgčas. Je bila pa napoved slavba tako da smo v četrtek frikali. Dežja pa ni bilo od nikoder.

V petek smo se odločili da ne bomo več verjeli vremenarjem, zato smo z Mašo in Neli šli plezat smer Za Karlo(6b+, 220m) v Babjači, ki jo toplo priporočamo. V vodničku so sicer opisani samo prvi trije cugi, se pa smer nadaljuje do vrha stene. Po obupnem sestopu čez žbunj smo med sestopom splezali še smer Happy rock street(6b, 110m) v Komornjaku. Za razliko od sosednje (skriveno zlato) gre tu za precej resnejše plezanje z občasnimi runouti.

V soboto pa sva z Neli najprej hotela plezati smer Secret of Cetina, ampak sem malo falil in nisem našel več svedrovcev. Zato sva odša 100m bolj desno, kjer sva v nastrmejšem delu Ilinaca splezala novo smer 101 dalmatinec (6c+, 280m). Smer pokaže zobe že kmalu na začetku, v kao 5c plati, nadaljuje pa prek strme zajede (6c, izredno lepo) in previsov z neudobnimi štanti. Detalj je šel na A0, predvsem zato, ker sva se čimprej hotela zbasat iz visečega štanta. Jaz priporočam, Neli pa ni bila preveč navdušena.

V nedeljo pa smo po krajšem frikanju šli domov.

Vreme je kazalo dobro, Neli je otroke peljala na izlet, jaz pa nisem hotel biti sam doma za vikend. Matevža ni bilo treba prevec prepričevat, pa sva se v petek napokala v avto in se odpeljala do Dolomitov.

Po poti ugotoviva, da vreme ne bo tako briljantno kot je sprva kazalo, zato se odločiva za rezervni cilj.

Zjutraj sva lahko vstala kasneje kot ponavadi, saj žičnica pod steno Heiligkreuzkofla začne vozit šele ob 8.30.

V steno vstopiva malo po deveti, najprej naju čaka 300m podstavka (mesta II), po kakšni uri poplezavanja pa že stojiva na pravem vstopu v smer Grosse Mauer (VII-, 250m). Smer se začne bolj sramežljivo, po kaminih in zajedah globoko za lusko, zato niti nimaš občutka da je stena izredno strma. Nad lusko se pa zadeva postavi pokonci, najprej najtežji cug, ki poteka po previsni poči sredi rumene sten, nato pa najlepši, ki te po luskah pelje vodoravno čez steno. Do vrha težavnost ne popušča več.

Že med hidracijo v koči ugotavljava, da forma ni taka kot bi jo človek pričakoval začetek julija, zato se odločiva za nekaj lažjega in navrtanega da bova hitreje doma.

V nedeljo sva plezala Ruben Gonzales (6b+, 280m) v steni Col de Limedes, takoj pod prelazom Falzarego. Stena od daleč izgleda neugledno, ponudi pa vrhusko plezanje po strmih črnih ploščah. Smer je odlično navrtana in ni potrebe po dodatnem varovanju kot to piše v opisu.

Prvomajski Arco je za naš odsek očitno postal že tradicionalen, tokrat se nas je nabralo 12.

Vremenska napoved je bila slaba, zato nas je verjetno bilo nekaj manj. Od napovedanih ploh ni bilo nič, dve kaplji točno ob 11.00 v nedeljo in par kapelj v ponedeljek. Je bilo pa že skoraj prevroče za plezanje, zato je bila večerna hidracija pod ferajnovskim gadafijem še toliko bolj pomembna.

Maša: Ko sem doma prelistala vodnicek in ugotovila, da je smeri z ocenami do V bolj malo, sem se vprasala, ce ne bi raje ostala kar doma. No ampak izkaze se, da se v Arcu najde tudi kaksna lazja smer, kot napirmer Via Zanetti, Amazzonia, tudi Elda. Via Zanetti je bila lep uvod v prihajajoce plezalne dneve, Amazonia s konkretno zlizanim prvim gibom kasneje pozitivno preseneti, Elda z oceno VI pa preseneti s šalcami ravno tam, kjer jih potrebuješ. Selene ponuja odlicno plezanje z realno oceno, nekaj previsi in zanimivo prečko, Primi Sogni pa je z zadnjima dvema cugoma idelana za stopnjevan zakljucek tabora.

Monika: Arco ponuja kar nekaj možnosti tudi lažjih smeri, ki se jih lahko uspešno lotijo tudi začetniki. Večinoma gre za relativno dolge smeri. Najlažje krajše smeri (cca. 100 m) so sicer Placche di Baone, ki pa so zaradi podora zaprte.

No, kljub Mašini trditvi, da je lažjih smeri malo, jih je Monika našla toliko, da bo treba še parkrat prit.

Preplezali smo:

Četrtek:
Le Laste – Via Zanetti (V-, V), 220m – Doroteja, Urban, Maša
Lepa smer, primerna za tečajnike. (Urban)

Petek:
– Piccolo Dain – Amazzonia (5b, 5c), 250m – Urban, Doroteja, Maša
Dobre smeri, dobra plezarija, ampak zaradi lege stene in kratkega dostopa je potrebno vzeti v zakup da nebos sam v steni in, da je mestoma skala kar fejst zlizana. (Urban)
– Cima Alle Coste – L’Antiscudo – Populare network (6b+), 120 m in Cima Alle Coste –Lo Scudo – Nuvole bianche (6c), 300 m, Matevž, Jaka
– Monte Baone – Via La Bellezza di Venere, V-, 380 m, Monika in Mare
– Coste del Anglone – Piramide Liscio – Luna di argento, 6c, 350m, Neli in Matic
Lepa. (Neli)
– Colodri – Apettando Martino, 5c, 180m in Primi sogni, 6a, 190m, Metod in Mark
– Colodri – Apettando Martino, 5c, 180m Doroteja in Urban

Sobota:
– Monte Baone – Via Alpinistica del 92 Congresso, 3, 380 m, Monika in Mare
– San Paolo – Selene, VI, 275m, Metod in Mark, Neli in Maša
– San Paolo – Sabine, VI, 180m, Mark in Doroteja
– San Paolo – La cengia rossa, VI, 180m, Urban in Doroteja
Lepa smer, brez gurten, ki so že v steni nebi imela šans. (Urban)
– Pian dela Paia – Il Dain – Cesare Levis (V+, VI+), 300 m, in Pian dela Paia – Parete Gandhi – Raffaella (V+, VI+, A0), 200 m, Matevž, Jaka, Matic
Prva je ultra klsika in ena najlepših v dolini, druga je pa polna zelenjave in krušljiva. (Matic)

Nedelja:
– San Paolo – Caldo inverno, VI+, 180m, Metod in Mark
– San Paolo – Elda, VI, 180m , Matevž in Maša
– Piccolo Dain – Moonbears, 5c, 200m, Urban, Tina in Doroteja
– Piccolo Dain – Le strane voglie di Amelie, 5c, 200m, Urban in Tina
– Coste dell Anglone – Sguarauuda, 6c,A0, 300m, Neli in Matic
Izvrstna in raznolika smer, spodaj čez plate malo narazen navrtano, previsi bolj na gosto. (Matic)
– Lastoni di Dro, La Primi Lezione per i Piedi, Lastoni di Dro, 3+, 360 m Mare in Monika

Ponedeljek:
– San Paolo – Elios VII, A0 250m, Neli in Matic
Ena lepših v steni (Matic)
– San Paolo – Pantarei 6b+, 165m, Tina in Jaka
– San Paolo – Elda, VI, 180m , Urban in Doroteja
Odlicna izbira za zadnji dan, ko te caka dolga pot domov. (Urban)
– Colodri – Primi sogni, 6a, 190m, Matevž in Maša

Fotke niso v pravilnem časovnem zaporedju.

1 2 ►