Avtor: Matic Košir

Letos sem za ferajnovski tabor predlagal Val Masino. Verjetno je obljuba o dolgih dostopih do lažjih smeri in obljuba o slabem varovanju v dolinskih smereh odgnala kar nekaj kandidatov, tako da se nas je na koncu nabralo samo 7 in 2 bodoča ferajnovca.

Z Neli in mulcema smo v dolino prišli že v soboto, po enotedenskem preganja nju po bikeparkih v Livignu. Pričakal nas je dež, tako da smo suhe ure preživeli v plezališču Sasso Remenno, deževne pa v šotoru.

V nedeljo sta se v dolino pripeljala še Pero in Janž, ki pa sta takoj odšla v hribe in sicer na rifugio Omio. Prvi dan sta v punta Sfinge plezala smer Via Bramani. Za smer sta morala sicer 3 ure bivakirati pod previsnim balvanom, saj se je zjasnilo šele popoldne. K sreči tu to ni problem, saj se granit hitro suši. Pravita da je smer lepa in priporočljiva z navrtanimi sidrišči, vmes pa nič. Naslednji dan sta v Punta Milano splezala SV raz, ki je podobnega tipa kot Bramani, samo en plus težja.

Za sredo sem ju prepričal da še ne potrebujeta pavze in ju povabil v ultra klasiko doline Kundaluna (povezava smeri Il risveglio di kundalini in Luna nascente), Ki v svojih 740m in uradno 19 raztežajih ponuja dokaj konstantno plezarijo po počeh in nekaj platah. Pero je sicer računal da bomo splezali samo prvi del in nato odnehali zaradi vročine, a nam je šlo vreme na roko in v oblačnem vremenu smo vztrajali do vrha. Sam sem smer plezal že tretjič, pa jo bom verjetno še kdaj. Spodaj super poči in prečke pod strehami, zgoraj pa luske in zadnja dva raztežaja čez plate skoraj brez varovanja, kjer pa je ploha poskrbela za osvežitev in začinila plezanje.

Zvečer so se nam po daljšem stanju v zastojih pridružili še Nanika, Uroš in Raf. Naslednji dan so Uroš, Raf, Pero, Janž in Neli odšli frikat, s Piko pa sva vzela v navezo Naniko pa smo splezali smer Tunel Diagonale. Smer je odlična za uvajanje v granitno plezanje, samo malo je kratka.

V petek so Nanika Uroš in Raf splezali smer Uomini e Toppi, kjer so preživeli lep dan v položnih platkah brez varovanja. Vmes jim jo je zagodel pisec opisa iz interneta, ki je očitno nekaj zajebal med opisovanjem, tako da so splezali malenkost težjo varijanto. Pravijo da je smer odlična, če odmisliš malo bolj razmaknjeno varovanje. Še lepša bi pa baje bila če bi šli po tapravi varijanti, ki so si jo ogledali med abzajlom.

Neli, Janž in Pero so v petek splezali Tunel Diagonale, nato pa sestopili pod smer Stomaco peloso. Ta smer od spodaj izgleda lahko, ampak prvi klin na 25m (seveda tik nad detajlom) poskrbi za malo utrujanja psihe. Nadaljevali so še po super klasični liniji Alba del Nirvana. Za ponavljalce – smer je popoldne v senci in tako odlična izbira za vroče dni.

Za zadnji plezalni dan smo se odločili za skupno turo v smer Goosemberg sinistra, ki poteka po položnih ploščah ob slapu na začetku doline. Smer smo splezali v 2 navezah: Naninika, PIka in jaz ter Janž, Pero in Raf. V smeri nismo naleteli na večje težave, nas je pa zato na vrhu smeri pričakala nagrada. Globok tolmun pod zadnjim slapom je bil izredno vabljiv in osvežilen.

Po preplezani smeri so nekateri odšli domov, ostali pa smo na balvanih v bližini kampa obrusili še zadnjo kožo iz blazinic in tako zaključili še en super izlet.

Perotu je bil izlet tako všeč, da je v čast platkam zložil pesmico:

Do tja kjer prebadata oblake Cengalo, Badile,

je nekaj kilometrov, a ni nobene sile.

Lepe doline z bistrimi potoki obdaja le granit,

svedrovcov nikjer, če padeš vrže te na rit.

A kmalu se podlage hrapave navadiš,

frende in pa jebe le s težavo ven izvadiš.

Ko ugotoviš, da čisto vse drži,

plezati po gladki steni sploh problem več ni.

Ker imam jaz še nekaj lanskega dopusta, Matevž pa je tudi frej, sva se za ponedeljek zmenila da greva nekaj splezat. Nisva imela nobene pametne ideje, zato naju je iz zagate rešil Tadej Krišelj, ki je predlagal južno steno Dolkove špice.

Tako smo štartali že zgodaj iz vrat in po dobrih dveh urah stali pod smerjo Svileni strah (VII-/VI-, 300m). Smer se začne zelo obetavno z strmimi zajedami in kamini, ki nas v štirih raztežajih pripeljejo do uravnave v grebenu. Tam smo se za krajši čas razvezali in odplezali še do zadnjega raztežaja čez strmo glavo. Tam nam prehod, ki sta ga izbrala Anja in Peter ni bil nabolj všeč, zato smo na konec strmega dela stene izplezali po poči bolj levo, cca. VI.

Do vrha nas je ločilo še nekaj grebena, kjer je nadebudni pripravnik za vodnika še povadil vodenje na kratki vrvi in naju z Matevžem kot gosta varno dostavil na vrh.

Sestopali smo na rdečo škrbino in proti jugu. Za sestop je obvezna zimska oprema.

Smer priporočam vsem, ki bi si zaželeli kratke smeri z dobro skalo in dolgim dostopom.

Pejšnji petek sva z Neli otroke že skoraj tradicionalno odložila pri noni in odšla plezat v Arco. Glede na vplezanost nisva pričakovala preveč a sva se v štirih dneh pošteno naplezala.

V soboto sva plezala v predostenju ogromne stene monte Casali smer Hasta siempre comandante (6b+(6c), 400m). Za smer sem od vseh slišal samo pohvale, pa tudi da je malo podcenjena. Ocene, ki sem jih našel v poročilih in skicah so malenkost višje kot v vodničku iz leta 2006 in se mi zdijo bolj realne. Smer poteka po bolj ali manj strmih ploščah in počeh. Težavnost ne popušča, dodatno pa k utrujenosti pripomore dejstvo, da je skala manj luknjasta kot v drugih stenah in okolici, zato je dobrih grifov bolj za vzorec. Kljub temu, da ponedkod piše da je slabo navrtano, je opremljenost za plezalca doraslega težavnosti povsem zadostna.

V nedeljo sva izbrala malenkost krajšo smer Archai (VII, 350m). Ta smer je delno navrtana, ampak kot obljublja vodniček ponuja “alpsko izkušnjo”, z občasnimi runouti. Poteka po strmih počeh, ki jih prekinjajo plate, da je bolj zanimivo. V družbi južnotirolske naveze je vzpon hitro minil brez večjih zapletov.

V ponedeljek sva plezala smer Egotrip (6b+, 300m). Glede na to, da je stena obrnjena na vzhod sva oblekla kratke hlače, pa je bilo vseeno v prvih treh cugih prevroče. Kasneje je začelo pihati, pa je bilo ok. Smer išče strme prehode med zelenjavo in je kar konstantno težka. Tudi na papirju lažji cugi niso za podcenjevat. Ni pa psihično zahtevno, saj je opremljenost res odlična. Razen tega, da je Neli vrgla reverso v dolino in mojega poleta v grmovje je vzpon potekal brez posebnosti.

Zadnji dan sva glede na zatečene prste na rokah in nogah ter zaradi utrujenosti izbrala lažjo in krajšo smer. Pilastro Themis (6a+,200m) je bila ravno pravšnja. Kljub temu, da je smer opremljena sem bil kar presenečen nad razdaljo med varovali in dolgimi obveznimi mesti. Priporočam vsem, je pa priporočljivo s seboj nast kakšnega frenda.

Z Igorjem Kremserjem sva že dovoljkrat preplezala južno steno NŠG, da sva opazila še malo prostora tik ob Krrušljivem stebru.

Prejšnji ponedeljek sva od spodaj navrtala in malo očistila smer, včeraj pa sva jo še dokončno očistila in prosto preplezala. Smer se parkrat dotakne smeri Krušljivi steber, večinoma pa sva iskala dobro skalo v območju raza stebra. Skala je v prvih treh raztežajih odlična, nato pa se najde po policah nekaj drobirja, strme dele pa sva očistila nestabilnih skal. Malenkost krušljiv je le zadnji raztežaj.

Za vzpon je potrebnih 12 kompletov, od tega nekaj daljših v izogib trenju. Z dvojno vrvjo je možen spust po smeri, seveda se pa da sestopit tudi peš. V tem primeru priporočava kratek spust v graben na drugo stran in nato peš.

Ocene po raztežajih : 6b, 5c, 6a, 5c, 5a. Navrtano je nekje S2-3, obvezno je plezati vsaj 6a.

Bolj kot so se bližali prvomajski prazniki, bolj nervozno smo gledali vremensko napoved. Prvotno plan je bil Arco ampak so vse napovedi kazale na dež. Zato smo zadnji trenutek spremenili plane in se podali v Omiš, kjer pa je bila napoved malenkost boljša.

Z Neli sva se odpravila v sredo zjutraj in se po nekaj urah vožnje parkirala v plezališču, kjer sta že bili Maša in Ksenja. Plezali nismo dolgo, saj nas je v kamp pregnala ploha. Ker pa je dež kmalu ponehal in ker smo mislili da bo naslednje dni dež sva z Neli zvečer splezala smer Skriveno zlato (6a+,110m) v Komornjaku. Smer sva plezala drugič, Neli je bila navdušena, meni pa se je zdelo da je čisto preveč zelenjavasta.

Zvečer se nam je pridružilo še nekaj Mašinih prijateljev iz jamarskih vod, tako da nam v kampu ni bilo preveč dolgčas. Je bila pa napoved slavba tako da smo v četrtek frikali. Dežja pa ni bilo od nikoder.

V petek smo se odločili da ne bomo več verjeli vremenarjem, zato smo z Mašo in Neli šli plezat smer Za Karlo(6b+, 220m) v Babjači, ki jo toplo priporočamo. V vodničku so sicer opisani samo prvi trije cugi, se pa smer nadaljuje do vrha stene. Po obupnem sestopu čez žbunj smo med sestopom splezali še smer Happy rock street(6b, 110m) v Komornjaku. Za razliko od sosednje (skriveno zlato) gre tu za precej resnejše plezanje z občasnimi runouti.

V soboto pa sva z Neli najprej hotela plezati smer Secret of Cetina, ampak sem malo falil in nisem našel več svedrovcev. Zato sva odša 100m bolj desno, kjer sva v nastrmejšem delu Ilinaca splezala novo smer 101 dalmatinec (6c+, 280m). Smer pokaže zobe že kmalu na začetku, v kao 5c plati, nadaljuje pa prek strme zajede (6c, izredno lepo) in previsov z neudobnimi štanti. Detalj je šel na A0, predvsem zato, ker sva se čimprej hotela zbasat iz visečega štanta. Jaz priporočam, Neli pa ni bila preveč navdušena.

V nedeljo pa smo po krajšem frikanju šli domov.