S. stena Škrlatice – Severna grapa

Kmalu po novem letu me je klical Matija Volontar, če bi šla frikat v Blažčevo skalo. Plani so se hitro spremenili in v četrtek 4. januarja sva že zgodaj zjutraj skozi Veliko Dnino dostopala pod severno steno Škrlatice z namenom preplezati redko plezano smer Severna grapa, imenovana tudi Rdeča megla (IV/4+, M5+, 600m). Smer poteka po najbolj izraziti grapi v steni, ki se nahaja ravno nasproti bivaka I.

Dolg dostop pod steno sva si krajšala z gaženjem novozapadlega snega, ki ga je bilo na srečo na izravnavi pod steno precej manj. Pogled na smer je obetal dobre razmere za plezanje, skrbel pa naju je le zadnji del smeri, ki je bil videti precej bolj suh.

Razmere so bile v spodnji polovici smeri odlične. Trd, predelan sneg in grapa z zanimivimi skoki, kjer sva lepo napredovala. Višje v smeri pa je zaradi zadnje otoplitve mestoma primanjkovalo snega oziroma je bil ta slabše predelan, kar je upočasnilo tudi najin napredek. Pod najtežjim raztežajem, ko do sončnega zahoda ni bilo več daleč, sva videla, da je skok nad nama skoraj popolnoma kopen. Ker tudi rampa nad skokom ni izgledala obetavno je Matija zavil proti levi, kjer so bile razmere malo boljše in preko krajših skalnih skokov mu je uspelo najti prehod na veliko snežišče po katerem sva dosegla mesto, kjer se smer priključi Kugyjevi smeri.

Ob barvitem sončnem zahodu sva dosegla vrh Škrlatice, si nadela čelne svetilke in z vrha sestopila prek krnice Zadnji Dolek v Vrata. Za zaključek sva si privoščila še sprehod po 7 km dolgi zaledeneli cesti do Peričnika, kjer naju je čakal prevoz.

Monte Cavallo di Ponteba – Via dei Finanzieri

Z Maticem sva hotela ta teden izkoristiti za plezanje v Dolomitih, pa vreme ni sodelovalo. Zato sva se v sredo v iskanju suhe skale odpravila na Vršič. Zaradi deževne noči in slabe napovedi sva se odločila za južno steno NŠG. Oblaki so se vozili čez prelaz, dežja pa ni bilo. Splezala sva Violinco, Karolinco in Intenzivko.

Danes pa sva se odpravila v tuja gorstva. Po uri in pol vožnje proti prelazu Pramollo in slabi uri dostopa sva vstopila v smer Via dei Finanzieri v severo-vzhodni steni Monte Cavallo di Ponteba. Dobrih 400 metrov dolga smer premore odlično skalo, strmo plezanje in večinoma udobna sidrišča. Zelo lepo se da nameščati premična varovala, zato je klinov zelo malo. Nekaj več jih je le v najtežjem raztežaju (VI), ki je zelo lep, konča pa se z rahlo delikatnim izstopom s slabšo skalo. Na vrhu stene naju je pričakala megla in kmalu je začelo še deževati. Sestopila sva čez vrh in po ferati hitro nazaj pod steno. Bilo je fajn.

Presenetljivo suhi v V. Draškem vrhu

Danes smo Maja (AO TAM Maribor), Matic in Matevž odšli plezat v Veliki Draški vrh. Namenili smo se v spominsko smer Dr. Tomaža Ažmana. Vreme že zjutraj ni bilo ravno idilično, kar pa nas ni odvrnilo od plezanja. S preplezano višino so raztežaji postajali vedno lepši, z vremenom pa je bilo ravno obratno. Na vrhu petega raztežaja je že malo kapljalo, zato smo prestopili v sosednjo smer DKV, kar bi nam omogočilo lažji spust po vrvi, če bi bilo to potrebno. Nadaljevali smo s plezanjem in po še nekaj lepih in rahlo mokrih raztežajih dosegli vrh stene. Čez Bohinjska vratca smo sestopili nazaj v Krmo.

Bili smo zadovoljni in presenetljivo suhi.

Ang Phu in Zlatorog

Problemov s snegom naj nebi bilo več in v ponedeljek 24. 6. sva že na vse zgodaj zjutraj z Maticem drvela proti dolini Vrata. Namenila sva se namreč plezat v severno steno Triglava.

Navezala sva se pod Skalaško smerjo, ki pa sva jo po nekaj lepih raztežajih zapustila in nato poiskala prehode do Zlatorogovih polic in preko njih prišla v Amfiteater. Plezala sva smer Zlatorog v Barieri, ki je bila prvič splezana leta 2016, to pa je bila verjetno prva ponovitev.

Ta skoraj 300 metrska smer ocenjena z VI stopnjo težavnosti ponuja precej konstantno plezarijo v večinoma precej dobri skali. Smer ima nekaj lepih in strmih raztežajev, še posebej zanimiv je najtežji raztežaj, ki se vsaj po najinem mnenju približa VII stopnji in se nadaljuje v navpično poč z odlično skalo. V smeri je bil en klin, midva pa sva tam pustila še 2.

Ker pa je proste dni treba izkoristiti, sva se v torek odpravila še v osrednjo steno Debele Peči v smer Ang Phu, VI-. Smer verjetno zaradi pomanjkanja informacij ni veliko plezana, mogoče pa se bo to zaradi izdaje novega vodnička AO Radovljica spremenilo, saj je res lepa.

Prvi raztežaj je sicer malo naložen ampak se stanje skale hitro izboljša. Detajl smeri je previs v drugem raztežaju, ki sicer nudi dobre oprimke, ki pa so bili tokrat mokri in sluzasti in je bilo plezanje malo težje pa tudi varovanje ni najboljše. Tik nad previsom sva pustila klin, ki bo verjetno marsikomu prišel prav.

Ta skoraj 500 metrov dolga smer se nato precej konstantno nadaljuje po logičnih sistemih poči in kaminov proti vrhu stene. Raztežaji so dolgi, skala je povečini odlična, orientacija pa tudi ni preveč zahtevna.

Prav pride kakšen klin in set frendov, še posebej v detajlu smeri je uporaben BD 3.

Srednji slap in slap pod Hanzovo steno, Prisojnik

Včeraj 4. 1 sva se z Maticom že zgodaj zjutraj odpravila na Vršič, da bi šla plezat nekaj v NŠG. Ko sva na vrhu prelaza stopila iz avta sva plezanje zaradi vetra in mraza hitro zamenjala za ledno plezanje. Odpravila sva se pod Prisojnik in preplezala Srednji slap in slap pod Hanzovo steno. Razmere za plezanje so precej raznolike, led je večinoma precej trd in svečkast in mestoma ga še primanjkuje ampak težav ni bilo. V desnem slapu je bilo glede na število navez verjetno kaj zastonj.