Avtor: Marko

V nedeljo smo sicer najprej imeli namen iti v Avstrijo, a se je obrnilo drugače. Pa smo se zbrali najprej pri Danici, še dve dekleti pa sta počakali na Seli Neveji. 11 se nas je nabralo v čudovitem dnevu brez vetra in spomladanskimi temperaturami.

Krenili smo na Škrbino v Krajni dol. Najprej po cesti do planine, nato pa navzgor proti škrbini. Flanka je spodaj res široka, smučarjev je bilo veliko a smo se kar razgubili. Nato se pri vrhu malo zoži in postavi pokonci. Na škrbini smo komaj našli vsak svoj prostor, zato smo rekli, da bo malica nižje, kjer bo še sonce.

Spust v dolino je bil prijeten, sneg vedno boljši. Prijetna smuka do planine Krajni dol je minila prehitro. Tam smo se okrepčali in se nato malo po gozdu, malo po cesti spustili do avtomobilov.

Domov gredoč še obvezni postanek pri Danici; še gremo smo bili sklepčni, fajn je bilo.

Raf je za mesto dogodka določil en kucelj nad Kočo v Krnici. Eni so tja pešačili, drugi smo šli s smučmi. Enkrat za spremembo nas je bilo tastarih več kot tanovih, a nobenemu ni škodilo kakšno stvar ponovno slišat. Naredili smo prerez, pa različne preizkuse trdnosti snežne podlage. Tudi žolne smo našli vse in ugotovili kakšen je občutek, če s sondo zadaneš v različne predmete oz. v tla.

Smučanje nazaj v dolino je bilo bolj drugotnega pomena, a tudi ni bilo slabo. Edino v varno hišo na Dovjah sva se prišla javit sama z Rafom.

V soboto smo šli Maja, Sandra, Raf, Dare in jaz na Pokljuko. Z Rudnega polja smo šli na planino Konjščico, na Studorskemu prevalu pa smo naredili počitek. Veliki Draški vrh je zgledal spihan, zato se je nanj podal samo Raf, ostali pa z derezami in cepinom na Ablanco. Oba vrhova sta spihana in močno poledenela. Raf je smučarijo nazaj do prevala komentiral kot mešano, naprej navzdol pa je bil kot po navadi skorjast pršič, pa ledeni pršič, pa pršičast pršič in še malo južnega vmes ( a ne Maja?). No, dan je bil lep, pa fajn smo se imeli.

Maja, Sandra, Raf, Ata in jaz smo v nedeljo iskali hrib na katerem ne bo gužve in ga našli. Jutranji pogled na termometer sicer ni bil najbolj vzpodbuden, a ko smo prišli do sonca, nam ni bilo žal, da smo vztrajali. S prepišnega vrha kjer je veter tudi sneg odnesel, smo 100m nižje našli pršič, ki nas je razvajal vse do poteptane ceste, po njej pa do avtomobila. Fajn je bilo smo ugotavljali na obveznem postanku pri Danici.

Ker naju je v nedeljo z Metodom vročina pregnala v Erjavčevo, sva si rekla, da bova Zajedo s platami, ki je bila v planu, splezala en dan po šihtu. No, ta dan je bil včeraj, ko sva se ob pol šestih pripravila za vstop. Plezarija super, najbolj naporna prva dva rastežaja, potem pa kar gre, ko se kosti ogrejejo. V dveh spustih sva bila nazaj pri bunkerju ravno, ko je luna posijala.

Takale popoldanska na Vršiču je prav super, ker vročina popusti (čeprav je švic ravno tako pritekel izpod čelade), pa na semaforju ni nobene gneče. Tudi pri Danici nazaj gredoč je ni bilo.