Avtor: Marko

Prejšnji vikend (nekateri tudi dlje časa) smo Božo, Lidija, Manca, Majda, Jao, Matija, Matic, Blaž, Andraž, Čarovnik, Neli, Sandra, Dare in jaz (pa dva pridružena akademca, pa Mufti in Muftica) plezali v Paklenici. Nekateri smo postali starejši, spet drugi izkušenejši a glavno je, da smo vsi prišli domov celi in zdravi; odrgnine, praske in buške ne štejejo :-).

Splezali smo skupno 29 smeri težavnosti od 4a do 7a. Za nekatere pretežko, spet za druge prelahko. Nepreplezane smeri nas bodo zagotovo počakale do jeseni, ko pridemo spet.

Na poti domov je bil v kombiju na obisku nekaj časa tudi najboljši hrvaški nogometaš g. Slobodan Udarac, a je odšel takoj, ko smo prenehali poslušati prenos tekme Hajduk – Dinamo :-). Podrobnejše poročilo sledi v četrtek na ferajnu.

Fajn smo se imeli

V nedeljo smo Majda, Sandra in jaz krenili na Vršič. Prvotni načrt povzpeti se po Pripravniški grapi smo spremenili, ko smo videli koliko jih je že pred nami. Pa smo krenili desno proti NŠG in nato proti Mali Mojstrovki. Prečenje proti Pozabljeni grapi v spodnjem delu nam zaradi napihanega nesprijetega snega ni dišalo, pa smo šli naravnost navkreber v grapo, ki je zgledala dostopnejša. Ime še vedno ugotavljam; sodeč po vrisu na skici objavljeni v Alpinističnih razgledih 54/1996 – Andrej Zorčič, je med Pozabljeno smerjo in Smerjo ob rebru. V grapi je bilo vsega po malem, v zgornjem skalnem skoku pred izstopom se je bilo treba malček varovati a dekleti sta bili zagnani, da sem ju komaj dohajal ;-). Odnohtalo je že navzdol gredoč, a smo v Erjavčevi koči za vsak slučaj vzeli v roke vsako svojo šalco vročega čaja.

Fajn smo se imeli

Na sončen, vetroven, zjutraj mrzel dan sem se odločil iti skozi Ozebnik. Ker nam je malce šepala logistika, sem krenil sam. V kuloarju srečam Perota in Mareta, ki sta bila bolj zgodnja in sta že telovadila navzdol, Hefota pa ujamem na vrhu. Ker je bilo precej vetrovno sva tudi midva hitro šla navzdol. Smučarija je vse sorte, od ledenega, napihanega, južnega, skorjastega,… A pripelješ se do avta, to je najbolj važno.

S Petrom S. sva se šla v Tamar ogrevat za ledni tečaj ;-). Pod slapovi sva bila ob 8h, a je bilo že vse zasedeno. Ker sva imela občutek, da bova tam najhitreje na vrsti sva šla v najbolj levega – Svečo. Vstopa sva se lotila po levi, ker je na desni strani že bila ena naveza. Ker nisva vedela kje je sidrišče, sva prvi rastežaj skrajšala in nato potegnila še 10m do sidrišča. Zadnjo svečo pa napadla preveč z desne in si nehote malček popestrila plezarijo. Z abzajlom ni bilo nič, ker so bile spodaj med tem časom že 3 naveze, pa sva jo ubrala po desni grapi navzgor do sestopa in nazaj po opremo. Ko sva odhajala so bile v vsakem slapu po 3 naveze in še kup čakajočih; skratka gužva.

A dan je bil izkoriščen kot je treba.