Glavno da se klajmba 2016

Vas Brela pri Makarski je šestič po vrsti gostila alpinistični tabor Glavno, da se klajmba 2016. Da se tradicija ne bi izneverila, je vreme spet bilo od sončnega za kopanje, do dežja in temperature za puhovke. Na vrhu Biokova je v petek padel celo sneg.

V četrtek je namesto sonca, ki sta ga napovedovala accuweather in HDMZ padal dež. Dan smo izkoristili za ogled vasic v okolici Makarske kjer še nismo bili in testiranje učinka namočenih zdravilnih zelišč. Mislili smo, da bo v petek bolje, a je bilo še hladneje, še vedno je deževalo. Pa smo krenili do Neretve po mandarine, Ploče, Metkoviće. Zvečer pa na fešto v Brele. Udeležba je bila vremenu primerna, a organizatorji so se izkazali z dobrim pasuljem, ki se je daleč vohal.

Sobota pa končno sonce. In smo se zagnali navkreber v Najmanji Borovac, Borovac in Ercegove gradine. Vsi smo za ogrevanje splezali Superpanoramico 6a 200m. Nato sta se Lidija in Božo zagnala v Sretan rođendan Roberto 6a+ 180m, midva z Metodom pa v Psiho blok 6a 200m. Malček smo hranili moči za nedeljsko dopoldne, ko smo nameravali splezat še kakšno kratko in za večerno fešto v Brelah. Tokrat so organizatorji poskrbeli za naše trebuščke z odličnimi skušami in pivom, za dušo pa z dvema zanimivima predavanjema.

Nedeljsko jutro pa nas je “razveselilo” z dežjem. Lidija in Božo sta zato krenila domov, midva z Metodom pa v Omiš na oglede plezališč. Tam je kar nekaj možnosti, kjer je dostopa 0,0m in se lahko dobesedno varuje iz avtomobila. Bo treba enkrat tja za kakšen podaljšan vikend. Zvečer sva bila tudi midva že doma brez inkasantskih podvigov hrvaške policije.

Tako kot za dežjem vedno posije sonce, udeleženci upamo, da bo naslednje leto še boljše. Vremenske napovedi ne bomo več preverjali, se imamo tudi brez tega fajn.

 

NŠG – POKLJUŠKA IN STEBER OB KAMENKOVEM KAMINU

Nisva šla z namenom ogleda kolesarskega juriša na Vršič, se je pa fajn videl cilj (pa napovedovalca sva tudi boljše slišala kot drug drugega) z vrha Pokljuške, ki sva jo z Maretom splezala prejšnjo soboto, in mi je bila super všeč, abzail malo manj, ker kjub Maretovi zatrditvi, da je na levi 2. štant, nisem ničesar videla, tudi ko je bilo štrika že konec – ampak je bil pa 5m nižje. Tako sva se po 2 abzajlih ponovno zagnala navzgor, tokrat po Stebru, kjer je Mare 3. raztežaj potegnil kar do vrha. Sestopila sva pa potem raje skozi rušje, pa v Erjavčevo izkoristit AO popust. Res je bilo fajn, hvala Maretu, da je peljal mlajšo pripravnico, ki povrhu še veliko govori. Aja, še materialni izplen = 1 “jebica”, ki išče lastnka.

Plezala: Mare in Nanika

ps/ Kopiral sem pa jaz na stran, ker Fani ne ve, da njen računalnik ne zna leteti, ampak kar pade na tla.

NŠG – Juševa smer

Danes sva se z Daretom menila, da bi šla splezat nekaj kratkega, ne pretežkega, z ne preveč dostopa, skratka nekaj nedeljskega. Juševa smer je taka, pa sva šla. Prvi rastežaj sva nehote skrajšala, ker sva v smer vstopila po naloženi gredi z desne. Potem je šlo vse po planu. Edino v 4. rastežaju te ne sme zavesti star razmajan klin, ki te vabi, da bi prezgodaj zavil navzgor. Stojišče je na levi, takoj za ovinkom. Lepa smer, na vrhu malček podrta, a take so vse v NŠG-ju, mar ne?

Ker sva bila dovolj zgodnja sva zavila še na Erjavčevo na štruklje (njam, njam) in bila doma precej pred popoldanskimi nevihtami.

 

 

Plezanje na Sardiniji

Ekipi AO v sestavi Metod, Jao, Čaro, Andraž Š., Blaž in moja malenkost, sta se pridružili še Polona in Monika in smo v petek dvajsetega velikega travna družno krenili na Sardinijo.

Po nočni vožnji s trajektom smo se odpeljali v Cala Gonone, kjer je bil cel teden naš štab. Bili smo precej zgodnji, ključe apartmajev smo lahko dobili šele ob petih, zato smo po jutranji kavici šli frikat v plezališče Budinetto, ki je 15min hoda oddaljeno. Blizu je tudi plezališče La Poltrona, ki ima tudi nekaj večraztežajnih smeri, a se za njega nismo odločili, ker je obrnjeno na jug. Sonce nas je popoldan odgnalo na plažo, a je temperatura vode prepričala samo najpogumnejše. Nato pa v apartmaje na večerjo in druženje.

Drugi dan smo se odločili za plezanje v dolini Surtana, kjer so smeri v sedmem stebru večinoma v senci do poldneva. Splezali smo vsaka naveza po eno smer, si malo popestrili spust po steni do vznožja, a smo po uri sestopa že hladili noge v reki (potoku?) pod parkiriščem. Polona in Monika sta po isti dolini šli naprej do arheološkega najdišča Tiscalija, ki je kraški podor na vrhu hriba v katerem so si nekdanji prebivalci Nuragi uredili vas. Prvo analizo plezarije smo naredili že na parkirišču, kjer ti prijazen birt najprej vzame 6€ parkirnine, preden ti postreže s pivom, podrobnejša pa je sledila doma.

Naslednji dan so zagnani mladinci krenili plezat na Pedro Longo, midva z Metodom pa sva ženski del odprave peljala frikat v Budinetto. Kmalu je postalo prevroče, zato smo si po kosilu omislili en izlet na katerem smo po naključju prišli do smerokaza za plažo Cala Luna. Lepote plaže smo bili deležni po dobri uri trajajočem spustu skozi kanjon, veter in pozna ura pa sta poskrbela, da smo bili navkreber hitreje kot navzdol. Zvečer so se mladinci vrnili polni navdušenja nad plezarijo na Pedro Longo. Slike so prepričale tudi naju z Metodom, da sva smer dala na seznam željenih.

Četrti dan sva z Metodom šla plezat na Margheddie, saj sta dekleti zaplenili avto, plezarija pa je od apartmajev oddaljena slabo uro. Izbor naju je prepričal tudi zato, ker v vodničku piše, da je stena obrnjena na vzhod. A nas je sonce žgalo do petih popoldan – očitno je piscu nagajal kompas :-(. Malo kasneje so se pridružili še mladinci. Splezali smo vsak dve smeri, nato pa je bilo treba preverit, če je z roštiljem vse OK.

Naslednji dan smo skupno preizkusili opevano frikanje na bližnji plaži Cala Fuili, kjer se najde za vsakega nekaj. Možno, da je piscu vodnička spet ponagajal tiskarski škrat, ki je eno smer ocenil s 4c, a je ni splezal nihče, ki se jo je lotil. Z Metodom pa sva še spremljala dami na ogled slabe ure oddaljene jame Bue Marino.

Šesti dan so se mladinci navdušili nad DWS (Deep Water Solo) plezarijo in krenili na sever, z Metodom pa sva se spet pridružila ženskam na ogledu kanjona Goroppu. Izhodišče je isto parkirišče kot za Surtano, a smo ga to pot mirno ignorirali in si pot skrajšali za kake pol kilometra. No, kakih šest jih je še zmeraj ostalo, a se je vredno potrudit do tja. V kanjonu smo nekaj časa še opazovali dva japonska profesionalna plezalca, ki sta se mučila v detajlu drugega raztežaja (8b+) v delu, kjer je kanjon širok pet metrov, previsna stena nad njim pa kakih štiristo. Ob povratku nam je v Dorgaliju uspelo celo najti ribarnico (kdo bi si mislil, da je na otoku težava kupiti svežo ribo), pa smo lahko preverili, če se morska ribica peče ravno tako kot svinjska. Tudi Ana Liza je bila z nami – ji je bilo všeč.

Naslednji dan sva z Metodom šla izpolnit obljubo in šla splezat smer na Pedro Longo, dekleti peš na Cala Goloritze, mladinci pa v dve smeri v bližnji Biddiriscottai. Vsi smo nad dnevnimi aktivnostmi bili seveda navdušeni, kar je seveda potrdila vsakovečerna analiza.

Sobota in s tem odhod na trajekt in domov, je prišla prehitro. Sicer bi bilo bolje, če bi tudi na povratku imeli nočno vožnjo s trajektom, a še en prost dan pred ponedeljkovim odhodom v službo je bil tudi dobrodošel. Verjamem, da sem med pisanjem kakšen dan zamešal, pozabil napisati kaj izredno pomembnega ;-), a najverjetneje bo izbor slik tisti, ki bo nevernike prepričal, da se nam pridružijo na naslednjem taboru. Ja, še bomo šli, pa kakšen dan bomo dodali, ker je bilo prekratko.

Splezali pa smo:

Pedra Longa: Marinaio di foresta/6a+/190m – Jao in Andraž, Čaro in Blaž, Metod in Mare; Surtana: Paese delle meraviglie/5c/180m – Jao in Andraž, Take five/6a+/180m – Čaro in Blaž, Piazza del cervo/5c+/155m – Metod in Mare; Marghedie: Coppini brasati/6a/100m – Jao in Andraž, Čaro in Blaž, Metod in Mare, Ocio che borlo/5b/100m – Jao in Andraž, Metod in Mare, Biddiriscottai: La vita nova/6a/100m in Innocenti deviazioni/6a+/105m – Jao in Andraž, Čaro in Blaž.

Križ

Andrej, Igor in jaz smo imeli v načrtu smučati iz Stenarja ali Križa. Misel na Stenar smo opustili že v dolini, saj je imel kapo goste megle. Upali pa smo, da bo na Križu bolje. Smuči smo nesli malo naprej od Počivala. Sneg je bil spodaj predelan gnilec, ki je bil presenetljivo dober, višje pa tudi nekaj težkega novega snega in skorjica. Zborbali smo približno do Bovških vratc. Zaradi goste megle nismo niti točno vedeli kje smo, močan veter pa nam je pomagal pri odločitvi, da je to to za danes. Ko smo se spustili pod meglo, se je začelo uživanje. Pripeljali smo se malo nižje od mesta kjer smo se preobuli, potem pa spet smuči na hrbet in v dolino.

Kdor išče turo na kateri bo stopil na smuči pri avtu, naj ne sili v Vrata. Tudi Za Cmirom in proti Luknji ni kaj bolje. Z avtom pa se pripelje do parkirišča pred Aljaževim domom; vsaj to.