Avtor: Maja Perko

Kljub ne najboljši vremenski napovedi je Andrej v soboto zorganiziral skupno turo GRS + AO na “dokaj varen hrib” Gensgitschhohe. Proti Lignitzu (izhodišče) se nas je odpravilo 8, na pakirišču pa smo srečali še Mojstrančane in Kranjčane. Po dveh urah in pol hoje do vrha je sledilo vriskanje in lepa pela (Miha je bil tako navdušen, da je peljal dvakrat) nazaj v dolino.

Uživali smo: Nani, Robi, Igor, Stanka, Andrej, Miha, Raf in Maja.

Že nekaj časa sva se s Sandro dogovarjali o nujnosti “popravca” iz ture na Dobrač; v petek so se stvari poklopile in s štajersko Majo smo se odpravile na naskok. Po priporočilu smo za izhodišče izbrale 6 ovinek Beljaške alpske ceste, ki smo ga s pomočjo Berte (kje-pa-si) po krajšem motoviljenju po Beljaku tudi našle. Od ovinka pelje označena letna planinska pot skozi gozd (malo gori, doli, naokoli) proti prvi koči in lahko se pohvalimo, da smo jo sfalile samo enkrat. Od koče naprej pa z orientacijo itak ni nikakršnih težav.

Na vrhu smo si privoščile rehidracijo, nato odsmučale v fenomenalnih razmerah nazaj proti izhodišču. Zjutraj še trda podlaga se je spremenila v putrček, tudi v gozdu je bila smučarija ena sama uživancija. Pa še avto smo “trofile s prve”. Luštna tura.

————————–

Nedelja je bil dan za skupno turo – AO & GRS Jesenice – v kaninske brege. Z Rafom sva eno uro prepozno prišla na zborno mesto (?), vendar se hitro odločila, da domov pa že ne greva in se odpeljala proti Belopeškim jezerom.

Kljub temu, da je bila ura dokaj pozna (vsaj midva sva bila takega mnenja), je bilo na parkirišču en kup smučarjev in bordarjev s ciljem po žlebu osvojiti Mangartsko sedlo. Midva sva se povzpela le do izteka Plazja in z idejo za turo odsmučala nazaj na izhodišče … Mare pa je polslal “panoramsko” fotko s Kanina … grrr

Testi klinov so gotovi. Več si lahko preberete na tej povezavi.

Ne bom govorila o kakšnem alpinističnem dosežku, pač pa o prijetni kondicijski turi na Vršič – do Erjavčeve koče. Za novo leto je oskrbnikoma zmanjkalo nekaj živeža pa smo se v petek šli Raf, Ata in jaz nosače in pošteno natovorjeni prinesli robo za nemoteno obratovanje koče.

Cesta je bila splužena do Koče na gozdu, rolbo smo prehiteli par ovinkov pred Tonkino kočo, od tu dalje do Erjavčeve vodi le dobro utrjena gaz, Vršič pa je v znamenju prave zimske pravljice.

V Erjavčevi vas vedno nasmejana Laura in kuharski specialist Matevž rada povabita v toplo zavetje in postrežeta s pijačo in jedačo.