Hiefler – Babylift (240 m, IV+)

V četrtek sva bila z Rafom v pogorju Tannen (Tannengebirge) v bližini Bischofshofna.

Po dveh urah vožnje sva prispela do Pfarrwerfna, nato pa porabila dobre pol ure, da sva končno našla izhodišče za dostop. Pod steno vodi lepa markirana pot, treba pa je bilo “pretabanati” 1000 višincev. Plezanje je bila ena sama uživancija. Skala je kompaktna, smer sicer opremljena tako-tako, sem pa tja se je dalo vtakniti kakega frenda ali zatakniti jebo. Sestop je udoben – kratka prečka in sva bila zopet na markirani poti; no, pa še 2 uri nazaj do izhodišča.

Če si pravi čas pod steno, se da zlesti več smeri. V Hieflerju so tri (ali več?), v sosednjem Fieberhornu tudi najmanj ena (?).

V te konce bova še prišla.

Tabor Dolomiti 2013 (15.-21.7.2013)

V ponedeljek okoli enajstih zvečer sva z Rafom prispela do Cortine. Oni gor so nama pripravili veličasten sprejem z bliskanjem, grmenjem in dežjem. Ampak – Dolomiti so Dolomiti – itak je bila zjutraj “šajba”. In tako je bilo skoraj vsak dan – popoldne je pokapljalo, zvečer je še malo zagrmelo in se pobliskalo, celo toče smo bili deležni – zjutraj pa zopet šajba. Med vsemi temi pojavi pa sva zlezla 4 smeri, vse na območju Falzarega, daljše smeri z daljšim dostopom in sestopom si nisva(smo) “drznili” privoščiti. Vreme je bilo preveč nepredvidljivo. Želje ostanejo, hribi pa tudi.

Maja, Raf

Zanimiva, nova izkušnja glede na to, da v Dolomitih še nisem plezal. Izbor smeri je resnično tak, da se najde za vsakogar nekaj, tudi kamp je OK. Edino žal mi je bilo, da na plezarijo ni šlo več članov/članic. Tako bi imeli na voljo več lokacij, saj smo se zaradi prevoza vsi vedno zagnali v skoraj isti hrib. Tudi kakšno daljšo smer bi si želel splezat. Poleg smeri kjer smo bili skupaj pa smo plezali še Sudwestkante – Falzaregoturme in Sudkante – Sasso do Stria. Vsekakor pa vredno ponovitve – jaz bom zraven.

Marko, Majda

V četrtek sem plezala s Timotejem in Vladimirjem smer ? (en od njiju že ve). V steni je bila gužva, tej primerno smo za smer porabili precej časa. Ker nam je načelnica ukazala, da moramo vsi vsaj poskusiti s plezanjem v vodstvu, smo si raztežaje razdelili tako, da je bilo vsem ugodno.

Naslednji dan sva z Maticem plezala Via tetto. Spodnji del poteka po strmih, kompaktnih in zelo lepih platah, zgornji pa bolj spominja na domače stene. Čez detajl v smeri se je dalo “zmutit” s smešnimi gibi. Drugi raztežaj, z lahko strehico, je bil eden  najlepših kar sem jih kdaj plezala.

Za soboto si je Matic zaželel nekaj težjega,  podala sva se v Texov rojstni dan. Smer se mi je zdela kar težka, tudi lažje ocenjeni raztežaji. Sicer se je dalo normalno potehničariti, kjer je bilo potrebno, a se je kljub temu bilo potrebno pošteno potruditi.

Zadnji dan sva želela plezati varianto Via Speciale, a sva si zaradi gužve v njej pod smerjo premislila in se znašla v smeri Giordano. Med plezanjem prvega raztežaja se je Matic odločil, da je smer dovolj lahka in orientacijsko nezahtevna, da jo lahko plezava izmenjaje. Po začetnem poskusu protestiranja (z moje strani), mi je podal opremo in me poslal naprej. V bistvu pa mi je bila smer tako všeč, da sem zadnji raztežaj, ki naj bi pripadal Maticu, samoiniciativno plezala naprej. Ob njegovem smešnem pogledu, ko sem izrazila svojo nenavadno željo, sem ga vprašala, če je presenečen. Odgovoril mi je: “Ne, presrečen”.

Neli, Matic

Timotej in Vladimir pa sta ostala brez besed. Ja … Dolomiti so Dolomiti …

Za konec: tabor je uspel, udeležilo se nas ga je 8!!! članov – Matic, Neli, Timotej, Vlado, Marko, Majda, Raf in Maja. Kljub nestabilnemu vremenu smo zlezli “čez normo”, v družbi dežnih kapelj pa rešili Slovenijo, slovenski alpinizem in še kaj. Edino nekaj smo pogrešali – kakšnega sogovornika več.

Severni raz M. Mojstrovke

V soboto sva s Snežano obiskala naš priljubljen kraj, ostenje M. Mojstrovke. Ob srečanju z znancem, S. razom mi hite misli 40 ali več let nazaj. Spomini so spomini tudi resničnost je bila lepa, kljub temu, da so kar pošteno zakurili.

Vlado Hlede

Val Colina – De Infanti

Vreme v Karnijcih ni bilo tako lepo, kot je bilo obljubljeno. Zjutraj je deževalo, Smer Infanti v Pal Picolo je bila še mokra. Stena v Val Colini pa je bila suha, pa še dva Italijana sta nama “obljubila”, da bo vreme zdržalo vsaj še nekaj ur. No, pa sva z Rafom šla tega Infantija (150 m, 5a) – lepa plezarija po platah in škrapljah.

 

 

Grazer Bergland

2

Za prvomajske praznike smo se namenili plezat v stene Grazer Berglanda. Prvi dan je bila v načrtu stena v Rothelsteinu – z manjšimi zapleti se nam je vse lepo izšlo. Naslednji dan pa smo se na žalost zbudili v deževno jutro, obeti za naslednje dni pa tudi niso bili kaj prida.

Uživali: Igor, Stanka, Dušan, Maja, Vlado, Nejc, Simon, Timotej, Rajc, Raf, Nejc (mali) in Maja.

Pa še to – vodniček se je čudežno znašel v omari. 😕