Avtor: Maja Perko

Bivak III je bil zaradi vzdrževalnih del prepeljan v dolino. Ponovno bo na voljo obiskovalcem predvidoma v drugi polovici septembra 2025.

O točnem datumu ponovne postavitve vas bomo pravočasno obvestili.

Napisala: Renata

Izpred leškega Lidla proti Italiji, naprej do Furlanije, smo se v ponedeljek po dobri uri in pol vožnje pripeljali v simpatično mestece Gemono. Do stene nas je ločilo cca 15 minut hoje, najprej skozi mesto, nato po uhojeni poti za katedralo Gemona del Friuli.

Spigolo Ovest (250 m) je smer v Monte Glemine, ki med Furlani predstavlja nekakšen uvod v alpinizem. Za Furlane velja, da ne moreš biti »pravi Furlan«, če se tako ali drugače ne povzpneš na Glemine.

Zaradi nizke nadmorske višine je plezanje mogoče čez celo leto. Smer poteka po skalnem pasu (skala: generalmente buona) sredi gostega rastlinja, ki pa sploh ni moteče. Sidrišča so urejena, opremljenost smeri pa je skopa, najde se kak svedrovec in klin. »Normalka« je ocenjena s III do IV+, za popestritev plezanja in orientacije pa obstajata pa še lažja (III+) in težja (V) varianta.

V navezi smo bili trije – Raf je vso zadevo vodil, zadaj sva uživali Maja in Renata. Ob vstopu je bila smer še v senci, temperature še normalne. Bolj, ko smo se bližali vrhu, bolj nas peklo sonce.

Sledil je hiter sestop po uhojeni mestoma z vrvjo zavarovani poti in – ja – ostalo nam je še toliko časa, da smo spili, kar nam po turi pripada.

Hvala Maji in Rafu.

V nedeljo smo se zapeljali v Teuchl in še malo naprej do Alpenheima – od sveta in boga zapuščeno dolino, kamor še sonce ne posije. Moja ideja za sončni Teuchlspitz je bila ob pogledu na kopno gmajno takoj opuščena. Zmagal je Maretov hrib – Dechant.

Po gozdni cesti smo tokali dve uri in pol in naposled na planini, približno 500 višincev višje ugotovili, da pravzaprav nismo še nikamor prišli. Hrib smo slutili daleč, daleč zadaj, okoli 800 višincev višje. Po okrepčilu in temeljitem premisleku, da na dva jurja pa moramo (da je za vpisat), smo  nadaljevali do koče Barenkopfhutte (2002 m) – tam je bil naš “vrh” z lepim razgledom na Deschant in okoliške hribe.

Smučarija do ceste je bila odlična (na žalost je je bilo premalo), cesta naprej pa rahlo zasnežena in posuta z minami. Smuči je bilo pri avtu dovoljeno pregledati le s sončnimi očali.

Uživali: Mare, Marko, Rajc, Raf, Maja

Nič kaj obetavno se ni začelo četrtkovo jutro v Innerkremsu. Najprej so naju, že pripravljeni na podvige, odgnali iz “privat” parkirišča na parkirišče za smučarje. Po ponovnem preobuvanju sva se le pognali v leve brege proti smučišču, ki pa za čuda ni bilo urejeno. Dočakalo naju je okoli 30 cm novozapadlega. Dobro, da sva kmalu ujeli špuro zgodnjegazečega domačina. Na razcepu za Gaipahohe (to je bil najin prvotni cilj) sva se odločili, da raje slediva narejeni špuri, kot crkneva nekje pod vrhom. Tako sva po varianti za pridne prišli na Zechnerhohe.

Smučanje z vrha je šlo po predirajoči kloži, niže dol pa je bilo preveč!!! že en malček ojuženega pršiča. Res preveč za tako naklonino. Kljub vsemu pa sva naredili nekaj lepih zavojev.

Skratka – lep dan – z nekaj zanimivimi pripetljaji.

Uživali Aleksandra in Maja

Hoche Wand je dvoriščni plezalni poligon za Dunaj in okolico (z Madžarsko in Slovaško vred), zato je obljudenost celotnega področja velika. Tudi zato, ker je v ostenju širokem okoli 6 km nekaj ferat vseh težavnosti, nešteto sprehajalnih in kolesarskih poti, vzletišč za jadralne padalce, pa tudi ogromno smeri visokih do 250 m. Le parkirati je ob vikendih malo teže.

Zadnji vikend v oktobru sva se z Majo podala od doma ob 6h, bila na parkirišču ob 10h in pod steno uro kasneje. Nekaj časa sva iskala vstop, saj je iz gošče ostenje zelo nepregledno. Za uvod sva izbrala klasiko iz leta 1930 v sektorju Draschgrat, ki ponuja več variant težavnosti do 6+, midva sva iskala lažje prehode v zgornji 4. stopnji, ki pa je zaradi dobrega obiska spolirana še za kak + več, pa tudi ocene so presenetljivo poštene. Skala je solidna do dobra, opremljenost tudi, pogled na jug pa zagotavlja primerne temperature tudi v jesenskih in celo zimskih dneh. Cesta do pod stene je plačljiva (5,60 EUR za avto in dve osebi – Natur park?!), malo pred prvim parkiriščem stoji prijeten kamp. Še to: pogled proti vzhodu (Panonski nižini) fascinira …

Več se nama ni dalo raziskovati. Proti večeru sva se zapeljala še preko Bruck am Mur do Huberta v Grazer Berglandu na večerjo in pivo, naslednji dan pa splezala prijetno Schlangengrube (Kačje gnezdo) V/II-IV 300 m v Rothelsteinu, ki sva jo zgoraj nehote pokombinirala z Elfengarten.

Vse kaže, da je bil to zaključek skalne plezarije za letos, sedaj bomo pa čakali na sneg …

Naj omenim še to: pri sosedih je večina smeri zgledno navrtanih, kar pomeni (predvsem) varno in udobno plezanje. Zato mi, ki smo že malo zarjaveli in siti podrtih sten s slabim varovanjem, to pridno izkoriščamo in uživamo na nam primeren način. Tudi osvajanje nekoristnega sveta ima ogromno odtenkov.

Raf