…Italiji, v Karnijcih naju je pretekli vikend končno zvabila k sebi. Glede na, za naju nedostopno Sfingo v Steni, se privlačnosti Sfinge della Grauzaria, nisva mogla upreti. Čeprav je preteklo kar nekaj časa, predno so se stvari iz plana spravile v harmonijo in izvedbo.
V petek, 17. avgusta popoldan sva se s pretežkima nahrbtnikoma privlekla od parkirišča do planinske koče pravljičnega videza Rifugio Grauzaria. Pravzaprav je pravljična tudi njena notranjost. Mirno lahko zatrdiva, da bolj urejene in čiste planinske koče še nisva zasledila. Noto celoti dodata prijazna skrbnika in njuna psička Rukola. Cene so popolnoma primerljive z našimi; spanje 13€, hrana na jedilniku med 7 in 13€, sendvič 3,50€, pivo 3€.
V soboto, po ležernem prebujanju in kofeinski dozi, naju je adrenalin že začel gnati proti steni Sfinge. Dostop do smeri Gilberti – Soravito je celih 15 min preko potoka, ki te po končani turi razveseli z ohlajeno pijačo,…seveda, če mu jo pravočasno predaš v oskrbo. O smeri Gilberti – Soravito, 720m; V-/ III-IV: –varovališča so večinoma urejena na dveh svedrovcih (en star, en nov) –vmesnega varovanja je bolj malo –stena je še najbolj prijazna do naših klinov Jeseničanov, manj pa do frendov in jebic (ups). Po celodnevni turi se strinjava, da večer preživiva na svežem zraku pred kočo. A ne za dolgo. Z jasnega se je stemnilo in v bližini so se že zaslišali neljubi zvoki grmenja, ki ga mi »raziskovalci nekoristnega sveta« poznamo v »basso profondo« varianti. Tole pa ne bo hec. Nevihtne strele so že iskale svoje privlačne cilje in ni bilo več kaj čakati. Pobaševa opremo in brž v hiško. Ko radovedno čakava, s čim nama bodo postregli Italijani, se s Sfinge ulijejo deroči slapovi vode in kamenja, kar me še najbolj spominja na pred leti, s Katarino doživeto »turo avanturo« ob sestopu preplezane Jubilejne smeri v Dolgem hrbtu. A takrat sva bili prepuščeni milosti in nemilosti votline v steni, kjer sva preždeli do konca najhujšega. Ker tudi tokrat vsi prisotni ugotovimo, da se dandanašnji na vremenske napovedi, takšne ali drugačne, res ni moč več zanesti, si za zadnji dan nisva delala posebno hudih ciljev. »Kar bo, pa bo!«, glede na to, da se je ulivalo še pozno v noč.
Nedeljsko jutro v nebesni modrini, a skala temna kot noč. Obema je jasno, da bo telovadba prilagojena hitrosti sušenja plezalsko prijaznim oprimkom. Nič, greva v plate. Brez ihte po dobrih 20 minutah pricapljava do 180-metrske smeri Flopland, v kateri se že veselo zabava italijanski plezalec v solo varianti. Zavedava se, da je na tak način smer okupiral za celotno dopoldne in se prenačrtiva v sosednjo, krajšo 100-metrsko Spigolo Sha 5c. Bogato navrtana, luštna, a prekratka. Na vrhu smeri se pokaže potreba po vsaj še eni takšni dolžini. Če drži: »Kratko, a sladko!«, je že bolje tako. Kljub mlademu dnevu, pobereva »tavelke ruzake« v koči in se tolaživa, da gre po gravitacijskem zakonu lažje dol. Vmes se še ustaviva pri nama najljubšem hladilniku, saj težko prinesene blagodejne osvežitve za telo in dušo, se pač ne spodobi puščati v potoku.
Tole turo lahko mirno spraviva v že dobro napolnjen predal za ponovitve. Ljubiteljem divjine brez ljudskih procesij, toplo priporočava.
Li in Božo
striptiz«, V/V+, 340m v navezi Jerković-Johan. V sredo, 10.10. smo se v Bastu
