Avtor: Rafael Kolbl

V četrtek sva se z Gašperjem odločila it v višja nadstropja v smer Školjka (IV-V), ki vstopi na 2100 metrih. Če ne bi bilo tam gor res lepo, bi za 200 m smer parkrat premislil, predno bi se podal na dolg dostop na vrh Sovatne (je pa Stena Triglava na ogled ves čas).

Smer je primerna za jesenske dni – na dostopu ni prevroče, v sneri ni prehladno. Dokaj solidna skala omogoča sproščeno plezanje, ker pa je bolj za silo opremljena s svedrovci, je dobro imeti s sabo še kaj za zraven. S plezanjem zaključiš na prijetni izravnavi kakih 150 m pod vrhom Stenarja in v vremenu, kakršno je bilo v četrtek, se je odlično prileglo malo poležavanja. No, Gašper je še mladinc, pa je skoču še na vrh.

Sestop se tudi vleče in v Vratih sem že pošteno čutil “žnore” v kolenih. Težave smo omilili pri Aljažu in naredili dan popoln.

V soboto 24-tega smo se šli hladit v severno steno NŠG v smer Elisa. Naša pričakovanja niso bila visokoleteča, saj prav pogosto ne plezamo več takih zahtevnih smeri – skupaj smo Maja, Nanika in jaz le nabrali 166 let…

No, otvezeni in mežikajoč navzgor po steni, se zapičim v vstopne metre in prav prvi raztežaj ponuja najlepši del smeri. Moram reč, da smo vsi kar pošteno pljuvali v roke, na koncu smo bili le poplačani z res lepo plezarijo. Smer je vzorno navrtana, varna in blizu. Po povratku pod steno (2x spust po vrvi), je Maja rekla, da še nismo za stran vržt.

Spomladanska lenoba se že plazi v kotičke možganov in potrebno je bilo kar malo samoprepričevanja, da sva z Majo zjutraj vstala in se odpravila v smeri Katschberga. Upala sva, da bodo razmere dobre in vreme prijazno – pri nas po hribih, glede na opozorila pred plazovi, itak ni kaj dosti za iskat.

Prejšnji dan sem malo ogledoval vrhove, ki bi ponujali malo manj naporov pa malček več užitkov po zadnjem sneženju. V oči mi je padel Teuerlnock 2145 m, neznan vrh nad Rennwegom tik pred predorom Katcshberg, izhodišče in lega pa sta obetala vse zgoraj naštete zahteve. Zapeljala sva se torej do zaselka Frankenberg na okoli 1400 m in kmalu zagrizla po gozdni cesti v najini smeri. Po lepih bližnjicah sva posekala cestne okljuke in bila hitro na gozdni meji, kjer so nama čudovite, nedotaknjene flanke razvlekle usta v širok nasmeh. Malo je le skrbela mestoma skorjasta podlaga, ki pa se je kasneje izkazala za čisto smučljivo. Proti vrhu je bilo precej spihano in trdo a je strmina že znatno popustila.

Dol je šlo kot si človek lahko samo želi. V glavnem malo bolj gost pršič in poseke daleč dol proti izhodišču. Saj me je mikalo, da bi šel še enkrat nazaj gor ampak je Stiegel preveč dišal… Sej bo še kdaj…

V soboto smo v sklopu AŠ izvedli še drugi del zimske tehnike oz. praktični del reševanja iz plazu. Da nebi bilo premalo, smo prej za ogrevanje skočili na NŠG, pa spotoma opazovali večjo skupino, ki je izvajala neke čudne akrobacije na eni od izravnav. Kasneje smo izvedeli, da je eden od ferajnov imel tečaj reševanja iz “ledeniških razpok”…

Tudi mi smo se na povratku ustavili na ravninici pod Butinarjevo grapo in oddelali velik del veščin o snegu, plazovih in reševanju zasutega. Katarina, Šefe, Ata in Tufek so dobro pripomogli h kvalitetni izvedbi, skupaj smo premetali nekaj kubikov pomrznjenega snega in uspešno rešili vse skrite žolne.

Ko se je sonce že imelo namen skriti za Grebenec, smo se spustili od ceste, od tam pa eni v službo, eni pa na čaj ali pivo v najbolj prijetno Erjavčevo kočo….