Vikend v Lesni dolini

V upanju, da na Tirolskem bo pa vsaj meter + snega, sva rezervirala apartma v Obertilliachu v zgornji Ziljski oziroma Lesni dolini (Lesachtal). Izbrala sva vrhove s sončnimi pobočji in sicer v soboto Steinrastl (2284 m), v nedeljo pa zaradi oblačnosti le vzpon od vrha gondole do sosednjega Golzentipp (2317 m).

Turo na Steinrastl sva začela le 3 min. vožnje od apartmaja, zato se nama zjutraj res ni mudilo. Na izhodišču pa mešani občutki, saj je bilo snega v povprečju meter + le v dolžino… V napad sva šla seveda po cesti, dokler naju smerne table niso prepričale v bližnjice, ki pa so se izkazale za prevaro. Snega na sončnem strmem pobočju skoraj ni bilo več. Z malo trikov sva le prilezla nazaj na cesto in je nisva zapustila več. Nad gozdno mejo se pokaže zelo lepo pobočje podobno onemu pod Gaipahohe nad Innerkremsom. Res lepo za turat, če bi le sneg bil bolj po volji smučarjev. Bilo je pač vse sorte in smučajoč navzdol je bilo potrebno vklopit vse radarje. Pa je uspelo, naredila sva tudi nekaj lepih zavojev celo v pravem pršiču.

Naslednji dan sva imela namen štartati po smučišču v Obertiliachu pa levo v pobočje Golzentippa. Ker pa je bila napovedana pooblačitev, sva pogoljufala z gondolo gor in preostali del peš. Seveda sva bila hitro nazaj in po lepi progi tudi v dolini. Načrt, da bova malo turala in malo po dratih, sva izpolnila. Popoldne se na hitro odločiva in spokava en dan prej domov, kar se je danes izkazalo za pravilno odločitev. Lahko sva še celo lopatala sneg pred hišo.

No, da dodam še to. V Karnijskih alpah je kup lepih smučarskih ciljev, prav tako v vsej okolici Lienza in Similauna. Nekaj smo jih že zdelali, pa še kdaj bomo prišli.

ENA MAL DALJŠA

Sedem nas je pred PD-jem zjutraj čakalo na avtobus proti Maltabergu nad Gmundom. Pa ga ni bilo in sem jaz potegnil s kombijem. Z izhodišča Maltaberg je možno opraviti kar nekaj smučarskih tur in glede na snežne razmere, smo upali na dober, senčni vzpon na Poisnig (2528m), nato pa ga začiniti še s skokom na Stubeck (2370m) ter smuka nazaj k avtu.

Načrt smo sicer izvedli, je bil pa sneg vse prej kot smučarjem prijazen. Malo, pa še neugodno skorjast dol s Stubecka. Vseeno smo bili zadovoljni s turo, ki je lepa in razgledna, pa ravno prav dolga, da je okrepčilo v Leonardhutte pošteno pasalo. No tule še pohvale Perotu za osvojen še vrh v nadaljevanju grebena s Poisnika – Wandspitze.

V naslednjih dneh pričakujemo precej snega v gorah, ki ga bo spremljal močan veter, zato bo treba počakat na varne razmere, potem pa spet v nove zmage. Matrali smo se: Štojs M., Vister A., Ramuš P., Pisek Manca, Bergant G., Košir M. in Raf.

2000 km Balkana

Za dopust sva si letos izbrala Balkan s štartom v vasi Niševac ene 20 km ven iz Niša. Preko Zaječarja sva vstopila v Bolgarijo in takoj padla v luknje na cesti, ki pelje proti Belogradčiku, impozantni trdnjavi med stolpi. Teh je res ogromno vseh oblik in velikosti a precej neprimernimi za plezarijo, čeprav sva na obhodu opazila svedrovce. Nadaljevala sva proti Sofiji do Borovetsa, kjer sva s pomočjo gondole skočila na Musalo, 2924m – najvišji vrh Bolgarije. Lepa tura (3+2h) mimo 7. jezer, sicer pa, spet alpinistično neuporabno, razen mogoče pozimi.

Preko Plovdiva (zanimivo mesto z urejenim starim delom – amfiteater), sva letela direkt do Črnega morja (Burgas), kjer sva mogoče prespala celo v kampu??, se drugi dan odpeljala še do skrajne JV točke EU-ja (baje vsi hodijo tja se slikat – tud midva…), bila razočaran nad obalo (svinjarija) in počasi!! krenila nazaj proti Srbiji. Počasi pomeni večinoma z 2. in 3. prestavo, saj so ceste na podežalju res ubitačne. V naslednjih dneh sva obiskala še par znamenitosti, pomagala Turškim kmetom na polju v zameno za spanje na parceli in vrečko krompirja ter se preko Hudičevega grla in mosta zapeljala do znamenitega Rilskega monastirja nazaj v Niš oz. že omenjeni Niševac.

V Niševcu (občina Svrljig), sva ostala par dni pri kolegici, ki ima dol vikend, ogledal sva si okoliški kanjon in skale, ki precej obetajo, a bolj v šp. plezalnem smislu. Šičevačka, Jelašnička in Niševačka klisura se kar lepo razvijajo in dobivajo številne šp. smeri. Okolica je tudi drugače polna zanimivosti (proga skozi kanjon, kotlovi, termalni bazeni…), pa tudi ljudje so prijazni s tipičnim J Srbskim humorjem (obogatenim s precej rakije, ki je odlična!!). Pot domov je bila stresna, dolga in začinjena z močnimi nalivi, po 13 urah za volanom, sem se doma zlil v postlo.

Potovanje brez plezanja a z obilo stika s skalo, kakorkoli vredno pokurjene nafte.

Sončni Stenar, Školjka

V četrtek sva se z Gašperjem odločila it v višja nadstropja v smer Školjka (IV-V), ki vstopi na 2100 metrih. Če ne bi bilo tam gor res lepo, bi za 200 m smer parkrat premislil, predno bi se podal na dolg dostop na vrh Sovatne (je pa Stena Triglava na ogled ves čas).

Smer je primerna za jesenske dni – na dostopu ni prevroče, v sneri ni prehladno. Dokaj solidna skala omogoča sproščeno plezanje, ker pa je bolj za silo opremljena s svedrovci, je dobro imeti s sabo še kaj za zraven. S plezanjem zaključiš na prijetni izravnavi kakih 150 m pod vrhom Stenarja in v vremenu, kakršno je bilo v četrtek, se je odlično prileglo malo poležavanja. No, Gašper je še mladinc, pa je skoču še na vrh.

Sestop se tudi vleče in v Vratih sem že pošteno čutil “žnore” v kolenih. Težave smo omilili pri Aljažu in naredili dan popoln.

166 let v navezi

V soboto 24-tega smo se šli hladit v severno steno NŠG v smer Elisa. Naša pričakovanja niso bila visokoleteča, saj prav pogosto ne plezamo več takih zahtevnih smeri – skupaj smo Maja, Nanika in jaz le nabrali 166 let…

No, otvezeni in mežikajoč navzgor po steni, se zapičim v vstopne metre in prav prvi raztežaj ponuja najlepši del smeri. Moram reč, da smo vsi kar pošteno pljuvali v roke, na koncu smo bili le poplačani z res lepo plezarijo. Smer je vzorno navrtana, varna in blizu. Po povratku pod steno (2x spust po vrvi), je Maja rekla, da še nismo za stran vržt.