Bärenaunock (2292 m), Nockberge

1.12.2013 – prvi dan nove sezone – je bil naš plan osvojiti Königstuhl (v Nockbergih), pa je bila cesta proti Josef-Mehrl koči zaprta. Kot rezervni plan smo izbrali Baerenaunock, ki je desni sosed Peitlernocka in smo ga osvojili že prejšnjo zimo.

Najprej je treba podelat par km nesplužene Nockalmstrasse. Pri sedežu parka se odpre dolina proti zahodu, ki jo zaključuje naša gora. Na planini Baerenau nas je z dvorišča pregnal siten celovčan, do tja je pritiščal s svojim volvom 4×4; pa smo naredili gor in dol ovinek okol njegove ograje. Do vrha je šlo potem prav zmerno, nas je pa kar nekaj jamralo zarad ožuljenih nog. Zaradi močnega vetra pred dnevi, smo se tudi bali, da bo greben ful spihan, pa sploh ni bilo sile. Na vrhu smo opravili formalnosti (foto, ter okrepčilo/šnopc) in pohiteli s pripravo na spust. In bilo je res super skoz in skoz en sam pršič (včasih mal bolj gost in trd, včas pa tudi čist taprav – ane, Maja …). 800+ višincev navzdol mine prehitro, usta pa smo imel vseeno vsi razvlečena v en zadovoljen nasmešek. Če se je tako dobro začel, kaj šele bo…!?

Risali vijuge: Maja, Mare, Tadej, Dragica, Darko, Branka in Raf

Tošc – pristop z bohinjskih vratc

Najprej sva z Majo hotela lest u Breitwand na Koroškem, pa sva si premislila in šla na eno daljšo turo v Julijcih, saj je bil dan kot malo takih letos. Jesenskemu času primerno sva si izbrala steno nad Bohinjskimi vratci, do tja pa je skozi Krmo debeli dve uri.

Po kratkem počitku sva se s sedla zbasala v strm kamin, ki se je kmalu položil v skrotasto pobočje in kot je pravil Šorn, je dobro označeno z možici, da se ne izgubljaš z iskanjem prehodov. Vseeno je treba parkrat zlest kak skok, ki mal doda k psihi, če si nevarovan. Sicer so pa prehodi logični in smer izredno slikovita, tako, da bi bilo smeri lahko še za kakih 100-200m več. Iz stene sva prilezla na čudovit, prostrani travnati vrh Tošca.

No, sestopa je bilo tudi za ene 3 ure in v Krmi se že pošteno pozna, da je za tabo več kot 1500 višincev (bo treba v železarni naročit nova kolena…). Super dan sva zaključila pri Danici.

SIMILAUN NE. GRAZER BERGLAND

Namesto v visoke gore južne Tirolske, smo bili zaradi slabe vremenske napovedi prisiljeni spremeniti plane. V upanju na boljše vreme smo se odpravili na vzhod Avstrije – v Grazer Bergland.

Bilo nas je zadosti, da smo v Rothelsteinu naredili malo invazijo in prevlado slovenskega jezika v zraku. Uživali smo v prijetno topli skali, in splezali eno, do dve smeri na navezo – Vladimir in Samo smer Eldorado in Michelangelo (VI+ in VI), ostali pa malo lažje – Elfengarten, Schlangengrube in Draufgabe. Večer je minil v stilu Jamieja Oliverja in vitezev okrogle mize, zavetje pa nam je spet dajala pravljična Hubertova domačija.

Naslednji dan je bil seveda spet dež (že tretjič zapored!), zato smo se nekoliko čemerni odpravili proti domu. Udeleženci »odprave«: Hlod, Sneža, Mare, Mirko, Tufek, Erik, Samo, Vladimir, Maja DiCapo in Raf.

(Zadnja?) Kopica – Rosa

Zadnji avgustovski dan. S Poldovega rovta mimo Brinove glave in v Brinje do vstopa v Reljotovih smer Rosa,  je tam okoli 1000 višincev. In samo res lepemu okolju, razgledom ter dobri družbi, se je za zahvalit, da je pot minila dokaj hitro. Pod steno sta se Tadej in Dragica odločila za grebensko prečenje Kopice, midva z Majo pa za smer, ki je od spodaj obetala čedno plezarijo. Na vstopu najdeva en prusik, zato se korajžno poženem v cug z oceno IV, -V. Malo zatikam, zabijem tut en klin, a o petki ni ne duha, ne sluha. Tudi prav … Nadaljevanje smeri je bilo iskanje plezarije med belimi stebri čvrste in monolitne kamenine in travnatimi, skrotastimi zaplatami. Prehode sva določala kar sproti in približno sledila skici. V celi smeri je od preje tičal le 1 klin in je tako tudi še sedaj.

Na vrhu sem od Tadeja dobil spodbuden podatek, da je greben zelo luftig in da se splača malo pozihrat. Pogled desno dol v dolek Med plazmi je bil enak pogledu levo v Brinje – globoko odsekano takoj ob stopalih. Oddahneš si šele na škrbini pod Dovškim križem, kamor se prelisjačiš po poličkah okoli zadnjega stolpa.

Sledil je sestop do B II, ki je v zglednem stanju! in po meliščih h Kristlnu na enega.

S raz Visoke bele špice

V petek zvečer sva z Majo parkirala kombi pri Rabeljskem jezeru, z namenom, da navsezgodaj kreneva v Bele vode. Zjutraj ob petih še mencava oči in pijeva kofe, ko je na parkirišči kmalu kot pred BTC-jem… Folk se trumoma odpravlja do bivaka, tam pa, da  bodo še videli, kam naprej. Zla slutnja naju je pognala na pot in molče sopeva mimo Brunnerja do bivaka, trume pa za nama. Pri bivaku pa nov šok: ljudi kot mravelj (brez pretiravanja vsaj 25), vsi verjetno z namenom, da napadejo “najino” smer. Medtem, ko malicava, prve naveze že žvenketajo proti vstopu v smer in Maja s stisnjenimi zobmi najavlja odstop od najinega načrta. Pa jo le prepričam, da “bomo že kako” in v vrsto se postaviva še midva – tretja po vrsti.
Smer smo res plezali tekoče in s spoštljivim razmakom med navezami. Na vrhu je bilo zadovoljstvo popolno – smer je namreč ena najlepših, z odlično skalo in “zlo pokonc”. Le s klini se ne pretirava in včasih plezaš tudi pol cuga pokonc štirice brez varovanja (dobro za trenirat psiho).
Najin načrt je bil sestop po Poti Stoletnice na kočo Corsi in naslednji dan še tam kaj splezat. Pa sem v jutranji furiji v kombiju pozabil denarnico in Maja je bila “vesela”…!! Tako sva v Corsiju spila dve Laški! pivi in domov, saj tudi vreme ni več držalo. Aja, na Corsiju je pivo lepo ohlajeno, ko ga plačuješ, te pa pošteno pogreje – 5 EUR za kos.