Lov za soncem in lepim vremenom

Letošnje poletje, klavrno z vremenom, je naju z Majo pognalo v lov za soncem. V Googlu sva si ogledovala napovedi od Aoste pa vse do Dachsteina in se odločila, da zna bit par dni lepih v okolici Innsbrucka. Višje v hribe se nisva namenila predvsem, ker je bilo preteklo vreme tudi v naših hribih že zelo zimsko.

Odločitev za Martinswand med Zirlom in Innsbruckom je bila taprava. Svetla, sončna stena, s smermi od 5 navzgor, po avstrijsko zgledno navrtane (do 12 svedrovcev na cug), da človeku, ki ni več pri dvajsetih, prijeten, varen občutek. Zato se tudi ni za čuditi, da tam plezajo še pri 78-ih – kot najin znanec, ki nama je priporočil precej novo smer Scweizerkaese (5/4) in smo jo skupaj spedenal. Da je nova, se je videlo v prvih dveh cugih, ki so še potrebovali kak ajmar ali dva deževnice. Višje gori, pa je skala res postala podobna ementalcu – polna odličnih prijemov.

Taisti sivolasi mož nama je padel v oči že prejšnji dan, ko je plezal v sosednji Maxl’s Gamsrevier (7-), midva pa v smeri Bronhitis (5+/5) – smeri, ki je vseskozi lepo plezljiva in je 5-/5 tudi realna, je pa v najtežjem delu vsaj za pol ocene težja. Tako je bilo tam za naju pač A-0. Ja, dostopa do pod stene je za 10 min hoje sestop je pa po lepih policah desno iz stene in po stezi dol.

Zvečer sva si šla ogledat Innsbruck in kakšna sreča, našla sva prav prijeten Iriš pub, z odličnim pivom Strongbow. A lov za soncem naju je potisnil naprej – še bolj v osrčje Tirolske in sicer do kraja Nassreith pri Imstu. Tam imajo odlično urejeno plezališče z velikim parkplacem, straniščem, toplo vodo in nešteto frikovskih smeri. Midva sva poiskala eno daljšo, kjer je bilo plezanje vrhunski užitek (Herbstsonne, V-, 110 m). Sestop po ferati, preko visečega mostu in po šodru dol, lahko pa tudi abzajl po smeri.

Še isti dan sva pognala kombi skozi Oetztall, preko Timmelsjocha do višine Kredarice (2509m) in v Dolomite, ki pa so bili poscani. Še s kakšno smerjo v Selli tako ni bilo nič, zapeljala sva se le še naprej proti SLO.

Ledeniški tečaj

Letošnje leto je alpinistom res neprijazno. Pravega poletja z vsaj nekajdnevnim stabilnim vremenom še ni bilo, je pa v tem tudi nekaj dobrega; snega je pod stenami še ogromno, zato smo lahko opravili čisto pravi ledeniški tečaj skoraj pred domačim pragom. Krajne poči na snežišču pod Prisankom so primerne za trening, le umazanije je na cunjah in opremi nekaj več.

V soboto 2.8. se nas je pod Hudičevim žlebom zbralo 17 članov. Po kratkem uvodu v delo in demonstraciji, so se vsi zagnali na delo. Z  Maticem sva imela kar nekaj skakanja od ene do druge naveze, pa zaradi dobre motiviranosti sodelujočih ni bilo potrebe po resnejšem ukrepanju.

Ugotovili smo sledeče: za obvladovanje ledeniške tehnike je potrebno stalno obnavljanje naučenega. Potrebna je doslednost in natančnost pri pripravah, navezavi in pripravi opreme na pas. Izdelava sidrišča v snegu zahteva veliko trdega kopanja v neugodnem položaju in precej časa.

Seveda bomo v bodoče podobne treninge še pripravili in upam, da se jih bomo v podobnem številu tudi udeleževali. V upanju na kako solidno skupno turo seveda.

Bose Nase – 2227m

Na Koroškem so razmere za smučarske ture preverjeno odlične – in varne. Ker lepih dnevov ni preč za metat, sva se z Majo podala na ne preveč zahteven vrh nad Lendorfom, malo za Spitalom.

Po začetnem iskanju prave ceste, ki pelje v brege, sva ob 8h stala na smučeh in slabih 1000 višincev je ob lepem razgledu hitro minilo. Najin Bose Nase in sosednji Guglitzen so bili za sred tedna precej oblegani. Dol sva smučala skrajno levo, kjer sonce še ni prepeklo snežne odeje in tudi sledov predhodnikov skoraj ni bilo in bilo je SUPER. Še pod gozdno mejo se lepo povezujejo poseke, tako, da je bila smučarija lepo do avta. Ker sva turo končala okol poldneva, sem Maji ponudil še skok na Pokljuko in na Viševnik, pa ni bila za tak bonus.

Naslednjič pa upam, da kakšno lepo urežemo že tudi v domačih hribih.

Klölignock 2144 m

V nedeljo 12.1. smo se množično podali na eno zlo lahko turo v Nocke. Izhodišče za večino tur (kakih 10 vrhov) je Schönfeld (1730m) nad Innerkremsom. Do tja kako uro in pol vožnje (po avtocesti!! …).

Zapodili smo se v breg, jaz zadaj peš in z dolgo faco, saj sem doma za vrati popustil kože za smuči, zato sem se vso pot zmerjal z luknjačem, ker sem pač bil primoran hoditi po špuri – zraven se je res grdo prediralo  – zgaženo pa tam okoli ni nič. Po dobri uri smo  v prijetnem sončnem dnevu stali na vrhu. Smučarija je bila v zgornjem delu kar v redu (tudi malo še nepredelanega snega), nižje pa trdo in zgarbano. Sneža zadovoljna, dan prijeten,  le mal daljša tura bi lahko bila.

Bili smo: Mirko, Darko, Mare Š., Vlado, Sneža, Janez P., Maja in jaz

Königstuhl 2336 m

Novoletni večer je minil brez pretresov, vstajanje zjutraj ni bilo problematično, za cilj pa smo izbrali Königstuhl nad Innerkremsom. Izhodišče ture je pri Dr. Joseh Mehrl Hütte, po dolini okoli 4 km do jezera, nato pa še 300 višincev do vrha. Pri spustu z vrha je bilo treba “vohat” za skalami pod pršičem, od sedla naprej pa ju-hu-hu.

Uživali Dragica, Tedi, Maja, Raf