Grebenska klasika

Greben od Velke Mojstrovke proti Šitam bi moral poznati vsak, ki je vsaj malo alpinista. Na ta greben se prebrneš potem, ko opraviš s katero od superklasik naših hribov: Debelakovo, Travniško grapo, Ašenbrenerja, Tschadov steber, Belač – Zupanovo, … Kup spominov izpred 20, 30 let, zato je bila Majina ideja, da se v četrtek sprehodiva tam čez takoj sprejeta.

Plezarije je le za vzorec, čeprav so tudi mesta za pomislit, vse skupaj je bolj doživetje in resnično lepi konci, da bi kar posedal in raziskoval. Še posebej zanimiv je sestop – povratek z grebena po slabo sledljivi stezi nazaj na Vršič. Aja, raziskovanje je bilo tudi deloma posledica iskanja poti, še posebej izredno pretkanega prehoda pod Travnikom, kjer ti pobočja ponujajo kup pasti in ugank, da minute in ure kar letijo.

Prav čedno turo, ki niti ni prav kratka, sva zaključila s spodobno malico pri Frku in Jolandi na Erjavčevi.

Preber – 2740 m

Napoved za vikend ni bila dobra, zato sva z Majo izkoristila super čedno vreme v petek in opravila s Preberjem nad Tamswegom (onkraj Katschberga). Izhodišče je pri Prebersee na okoli 1500 metrih, vzpon pa sprva poteka po lepo zglajeni cesti – sankališču. Kmalu se gozd razredči in pokaže se enakomerna flanka, ki ji ni konca – do vrha kakih 800 višincev. V zgornjem delu je bilo še pošteno trdo in delno kopno, zato smučarija le s predvrha, nato pa vse do podna uživancija.

 

Iz plazu rešili miško

Zadnjega v januarju smo v sklopu alpinistične šole izvedli usposabljanje v reševanju iz plazu ter iskanju z lavinsko žolno. Prvotni plan je bil precej bolj obsežen, a smo ga zaradi novozapadlega snega po hribih prilagodili in prestavili na varnejše območje – v  Zavrh, pod Stolom. Manca – vodja šole je ekipo lepo zmotivirala, Darko, Božo in Raf pa smo zadevo izpeljali. Nekaj članov AO-ja, ki so se nam pridružili, so izkoristili priložnost in iskanje z žolno malo povadili. Izkazalo se je, da zelo uspešno, saj je Mare že v prvem poizkusu lociral in bele smrti rešil majhno miško. Nudili smo ji prvo pomoč (košček salamce) in jo predali v zavetje velike smreke. Delo smo nadaljevali in do poldneva premetali še nekaj kubikov snega, nakar nas je užejalo. Sledil je sestop in potešitev žeje pri “Blažič-u” v Mostah. Šefica Maja je bila z opravljenim zadovoljna, udeležba pa bi bila lahko številčnejša (al pa vsi vse tko obvladajo??) …

Hochgrubenkopf – 2664 m

Nekje smo ujeli, da bo sreda 28.1. najbolj ta prava za obiskat vrh nad  dolino Moell v Avstriji. Hrib je sicer del Goldberggruppe, potek ture pa se vidi že od daleč, lani sem si vrhove ogledova,l ko smo lazili proti Ankoglu.

No, z avtom se pripelješ dokaj visoko – do domačije Zraunig (1500 m) ali po naše Sraunik, ampak tam tega več ne vedo. So pa prijazni in se znajdejo po avstrijsko – na povratku so nam postregli s pravim koroškim pivom v čedni brunarici.

Tura sama je prav prijetna, z zložnim začetkom po gozdni cesti, potem pa počasi v breg in kmalu se znajdeš v lepi dolini med samimi smučarskimi dvatisočaki. Razgledi po okoliških hribih so res nobel – od Ankogla prek Hochkreutza, Sadnika do Vel. Kleka. Ker se nam je nadvse mudilo odsmučat tiste lepe flanke, se na vrhu nismo dosti mudili. Smuka sama je bila – razen čisto pod vrhom, ko je bilo malo akleh za plaz – prava uživancija. V glavnem je bilo ene 10 do 15 pršiča na trdi podlagi, kar je dajalo tisti pravi občutek, ko si se ozrl nazaj v prevoženo smučino.

Skratka, lep dan in z dobro družbo: Maje, Tadeja, Dragice, Ata in Rajca.