Avtor: Petra Frčej

Šalo na stran. Zima je v tej sezoni kar skromna in upamo, da svojo pošiljko skrbno hrani za drugo polovico januarja, letošnjega, če nismo preveč zahtevni. Zatorej nova disciplina za marsikoga nadobudnega letos postaja kar stalnica. Dokler se vrišejo samo kakšne lepotne resice na naše sulice, zimi niti ne zamerimo, je pa dejstvo, da nekateri prihajajo na bele strmine z že drugič ali tretjič poservisiranimi smučmi. A mi se ne damo. Da si ne delam prevelikih zaslug, je za dve turi, o katerih bom danes pisala, z veliko posvečenega časa razmeram, novozapadlemu snegu in vetru, zaslužen Aljoša, hvala za trud, ki je bil vsekakor poplačan.

Ker se na spletišču našega ferajna vrstijo novica za novico, sem se odločila, da vse združim v eno, da ne bo postalo nepregledno. Šalo na stran 😀

Pisalo se je leto 2024, natančneje 28. decembra, ko smo upanja polni počasi kapljali na dogovorjeno zbirališče. Napakirali smo se v dva avtomobila (kombija) in ob rani uri oddrveli proti Avstriji. Cilj: Koners. Koners je 2048 metrov visok vrh v Nizkih Turah. Parkiramo na izhodišču, kjer nadanemo vse krpice, ki jih imamo s seboj, vendar jih kaj kmalu že pospravljamo v nahrbtnik. Pozdravi nas inverzija. Pot poteka nekaj časa po cesti, nato se usmeri na planino in zagrize v breg, je lahko sledljiva, vrh se odpre, ko pridemo na planino. Špuro so prednamci že dodobra potegnili. Pot bi ocenila kot lahko, primerno za začetnike, ponuja pa tudi odseke, kjer je za spremembo smeri potrebno tehnično znanje. Zaradi ugodne strmine nam to ne dela težav, vsi, ki se z obračanjem še spoznavajo, pa na varnem terenu to lahko nekajkrat poskusijo in vadijo. Ob prihodu na vrh smo ugotavljali, kam odsmučati, da nam bo ruševje še najmanj v napoto. Smučali smo tam, kjer so bile še nezvožene površine in kar naravnost dol v smeri, od koder smo prišli. Snega je bilo dovolj, da nismo povozili kakšnega kamna, smo pa imeli malo treninga slaloma med grmički, ki so štrleli ven iz podlage. Ker je pot usmerjena na jug, je bil sneg temu primeren. Nezvožen, vendar napit in težek, zato je začetnikom turna smuka že takoj dala uvid, da disciplina ni enaka alpskemu smučanju in se je bilo za zavoj potrebno malo bolj potruditi. Včasih kakšen zavoj ni znesel in smo se znašli na riti, nič za to. Smeha in zadovoljstva ni manjkalo! 😀 z žgočimi stegni (za nas, ki je bila to prva letošnja tura) smo z veseljem pozdravili izhodišče. Uživali smo: Aljoša, Nastja, Klemen, Filip, Luka, Petra, Eva ter moja malenkost.

Naslednjo turo smo v manjši zasedbi naredili proti Dobraču v soboto, 11. 01. 2025.

Aljoša, Eva in Petri na kvadrat smo se ne tako zgodaj in ne prepozno odpravili proti Villachu in še malo naprej, do zgornjega parkirišča, ki služi kot naše izhodišče za turo. Danes nam je dišal bolj izletniški duh, zato smo se temu primerno prilagodili in pot prehodili v normalnem, nedeljskem tempu, si ogledali znamenitosti na vrhu (cerkev) ter okusili gurmanska doživetja kuharjev v koči (če ne že kar restavraciji). Naše brbončice smo si razvajali s šmornom, žejni pa tudi nismo bili. Ko so bili naši želodci dobro zaliti, smo oddrveli dol. Smuka, da je ostala varna in prijazna do smuči, je bila najbolj ugodna po cesti. Cesta ni zratrakirana, zato si lahko predstavljate rodeo. Kolena so sodelovala in vsi smo varno prišli nazaj do izhodišča. Snega za smuko izven poti je žal premalo, ampak razgled je bil pa lep.

Hvala vsem za prijetno družbo in organizacijo. Se vidimo kmalu spet na kakšni turi.

Pretekli konec tedna smo se z AO Jesenice mudili v tujih gorstvih. Krenili smo v Grazer Bergland, ki ponuja obilo dobrih, navrtanih smeri s kompaktno skalo. Vmes se najde ogromno zelenja, ki večino časa ne dela preglavic, razen, kadar izgubiš kompas in se znajdeš v divjem svetu humusa in strmini. No, pa saj vsi fotografirajo svoje gobarske podvige, tudi mi smo šli oprezati za jurčki, a na koncu nabrali le listje za čevlji in mah za nohti 😉 

V Grazer Berglandu se bohoti kar nekaj skalnih svetov, med najbolj znanimi so t.i. Röthelstein in Rote Wand ter Brunntalwand. Smeri ponujajo različne težavnosti in dolžino, tako da se za vsakega ‘sladokusca’ najde prava poslastica.

Najbolj zgodnji so že v petek ogrevali skalo za nadaljnje naveze, preostali pa smo tekom petka, vse do poznega večera, počasi kapljali in se drug za drugim zbirali za mizo, ki je bila polna bistroumnih glav, pa tudi pogonske tekočine, glasbe in smeha ni manjkalo. 

V sobotnem jutru smo se naveza za navezo drenjali v kuhinji in molili svoje skodelice kuharjem kave, da smo prebudili naše zaspane ude, po kavi pa hitro dali pod zob nekaj zasluženega zajtrka – ponoči smo namreč kar garali. S polnimi želodčki, srbečimi prsti in odličnim kofeinskim odmerkom smo se hitro trpali v avte in hiteli vsak svojemu cilju nasproti.

Naša naveza Filipa, Gašperja v vodstvu in moja malenkost, se je spopadala s težavami v smeri Das Letzte im Fels in jih mestoma tudi našla. 430 metrsko smer smo pogumno ubijali skoraj ves dan, na koncu pa le zasluženo prišli do vrha. V vseh 12 raztežajev je dišalo po »dunajcu«, zadnji raztežaj pa smo že vsi prisotni cedili sline in hiteli do parkirišča. Mislim, da Filipu in Gašperju še danes odmeva moj, prevečkrat ponovljeni stavek: »O, komaj čakam dunajca«, in verjetno se jima iz glave ni izbrisala slika razočaranega obraza, ko smo spoznali, da se vrata v gostilno zatikajo, saj so bila – kakopak – zaklenjena.

Ni bilo vse zaman, navkljub prikrajšanemu zrezku, je bila za nami odlična plezarija, nabrali smo kar nekaj vzponov, vsi prisotni člani se lahko pohvalimo z naslednjimi splezanimi smermi:

Petek:

• Božo & Lidija: Rote Wand, Feuervogel, 6+, 215m,*
• Pero & Tina: Hugelstein, Henkelgalerie, 5+, 230m,
• Nanika & Metod: Röthelstein, Schlangengrube, 5, 330m,
• Mark & Grega & Noel: Röthelstein, UFO, 6+, 360m,
• MIchel & Mare: Röthelstein, Winnetouweg, 5- (4- obl), 290m.

Sobota:

• Božo & Lidija & Doroteja:
  • Rote Wand, Serengeti, 6, 265m,**
  • Rote Wand, Waschrumpel, 6, 230m.***
• Tina & Matevž: Rote Wand, Feuervogel, VI+, 200m,
• Jao & Čaro: Rote Wand, Chefpartie, 7+, 215m,
• Raf & Nanika & Renata (1. naveza) ter Gašper & Filip & Petra (2. naveza): Röthelstein, Das Letzte im Fels, 5-, 430m,
• Pero & Tina: Rote Wand, Weg der alten Männer, 6a+, A0, 200m,
• Mark & Grega: Rote Wand, Rote Wand, Erdgeisterweg, 6+, 300m,
• Noel & Metod: Rote Wand, Erdgeisterweg, 6+, 300m.

Nekateri smo plezanje zaključili že v soboto in se vrnili v domače kraje, najbolj zagreti optimisti pa so kljubovali vremenski napovedi in počakali na dež v jutranjih urah in se prav tako počasi vrnili v svoje kamre. Je pa vsaj šotore in avte opralo.

Na koncu smo se iz Grazer Bergland-a vrnili vsi pozitivni, tako ali drugače! Hvala vsem za prijetno plezalno druženje in uživanje. 

_{*Lepa in zelo razgibana smer. Prva dva – rdeča raztežaja priporočljivo kaminsko plezanje navzven. Ponekod je skala malenkost mastna. V smeri najdeš “piksno” z vpisno knjigo. Pisalo prinesi s sabo – Lidija}

_{** Prijazno plezanje po prijaznih ploščah, okrašenimi s številnimi oprimki. Nekaj detajlov je v zadnjih dveh raztežajih – Lidija}

_{*** Čudovite, čvrste plate, z dovoljšno mero oprimkov in stopov ob plezanju na trenje, predvsem v začetnih raztežajih. V zadnjem raztežaju te za nagrado čaka še kamin, s širokim plezanjem – Lidija}

1 2 ►

Nedelja je, poleg zgodnje budilke, obljubljala lepo vreme. Da ga preživimo najbolj kvalitetno, se z Aljošo podava v polno izkoriščanje dopoldneva. Tokrat zadiši po ‘lepi zeleni Begunjščici’ ali natančneje, po grškem mitološkem bitju, Kiklopu. 

Kljub temu, da so nam družbo delali preostali družinski člani Aljoše, nismo prebirali pravljic, temveč sva z Aljošo na poti na planino Preval samostojno zavila na melišče in se znašla pred vstopom v smer Kiklop. 

Malo klepeta in že sva plezala. Kot prvi Aljoša, je zagrizel v steno in kmalu sva spet ugotovila, da so naši hribi res polni votlih zvokov in preizkušanja oprimkov. Plezarija je gladko tekla vse do kamina v drugem raztežaju, ki poskrbi za češnjo na torti, nadaljuje pa se s centimetrsko prečko, kjer tesne plezalke še malo bolj zategnejo, prste pa čutiš v malih možganih. To je tudi najbolj imeniten detalj te smeri, ponuja pa res dobro plezarijo. Na tem delu sva uporabilo dva frenda, a bolj za privez psihe, kot resnično varovanje. 

V tretjem raztežaju pa je prisrčen preduh, skozi katerega s kakšno obilno malco stežka prilezeš, nahrbtnik pa je močno v napoto, zato se ga v tem delu tudi sname. Kakor kdo, jaz sem ga vlekla za seboj, saj je špranja res ozka in sum po zagozdi je bil previsok, da bi tvegala in zavzela prostor z nahrbtnikom. Suhim ta del bolj prija 😉 a tudi meni je šlo!

Na koncu plezarije pa še dodatek za najboljši del dneva, abzajl, z bikolorko prideš ‘s prve’ v dolino. Sledi še spust po melišču in zopet se znajdemo na poti.  

Pa še komentar na poimenovanje smeri: se vprašam ali je ime zaradi potrebne moči ali zaradi preduha, ki v skali res tiči kot oko sredi čela? Razpravo naj vodi vsak zase.

Hvala Aljoša za družbo in super izbiro smeri!

Že med tednom sva se z Gašperjem dogovarjala, da se gre v nedeljo sprobat Pocarsko na Grebencu. Jaz sem bila še malo skeptična, češ, še nikoli nisem bila v takih hribih, in prvič brez mentorja, Gašper pa je bil precej odločen v sam odhod, čeprav tudi sam še nikoli ni plezal celo smer kot prvi.

Kot ste že posumili, je Gašperjev “pejva” zmagal in danes sva že zelo zgodaj drvela proti Vršiču. 

Kratek vzpon in že sva pod steno. Odločiva se, da bova vstopila lepo počasi, zato se pred pričetkom še malo okrepčava in poklepetava, v vmesnem času pa naju dohiti naveza. Ker sta bila že izurjena, sva ju pustila naprej in tako kar nekaj časa čakala pod steno, da sta sotrpina odplezala naprej. Ves čas je namreč nekaj letelo dol, zato sva se previdno skrivala na varnem pod skalo.

Ko se je situacija umirila, sva se navezala in Gašper, kot prvi, je štartal svoj prvi cug. Plezarija je lepo tekla, kar naenkrat pa opazim, da imava še cca. 10m štrika. Prejšnja naveza je štant delala prej. Gašperja pokličem, mu povem, in sčasoma ugotovi, da je bil štant nekje skrit, zato se vrne in ga poišče. Ko mu uspe najti svedrovce, naredi štant in na vrsti sem jaz. Iskreno povedano je bila plezarija nekaj novega, saj se, za razliko od plezališč, tukaj skoraj vse maje, pa malo bolj strmo je bilo vse skupaj. Ampak super smer, prav prima za začetnike.

Uspešno sva napredovala, Gašper je odlično vodil plezarijo in varoval natančno po mojih začetniških in trdih merilih. 🙂

Na 4. štantu se nama je po nenavadnih okoliščinah, ki jih poznata samo Bog in ciganka, začel obračati štrik. Ne vem za ostale, ampak zame je bil to najtežji del plezarije, saj je bilo vse tako zavito, da so me roke bolele samo od napornega varovanja in razvozlanja vrvi. 

Tudi to sva uspešno rešila in se, kot bi mignil, znašla na vrhu. Zgoraj srečava še rojake iz AO Pot, iz Ljubljane. Izmenjamo par besed in odhitimo v dolino, saj je pričelo iz daljave grmeti. Tresla se je gora, rodila se je miš. Dežja ni bilo, plezarija ni bila tako strašna, kot je sprva zgledala in z Gašperjem sva vsak na svoj način dosegla nekaj novega! Jupi! 🙂

Za konec pa še na že poznano lokacijo, k Tičarjevemu domu, kjer sva naredila analizo in že pogledujeva k naslednjim podvigom.

Hvala Gašperju za trmo in Rafu, ki nama je priporočal smer.