Avtor: Doroteja Brgant

Včeraj dobim sporočilo od Katarine, če sem za pošihtno plezanje, kajti nobeden drug od tečajnikov ni imel časa – verjetno so se ustrašili popoldanskih neviht 😉 . Seveda grem zraven in že se ob 4h skupaj še z Rokom in Nikom peljemo proti Bohinju. Dostop smo izvohali in že stojimo pod steno. Rok in Nik začneta s plezanjem, s Katarino jima slediva. Smer je primerna za tečajnike, saj ima svedrovce, manjka le eden na prvem štantu. Plezali smo hitro, še hitreje abzajlali, saj je bilo komarjev in drugega mrčesa neomejeno – Bohinj pač. Na sestopu smo bili arheološko dejavni in pa dodali nekaj možicev za lažjo orientacijo do stene. Ker smo bili hitri, nas dež ni ujel, nazaj grede pa smo se ustavili še na hamburgerju in pivu. Takih torkovih popoldnevov bi se človek lahko hitro navadil 🙂

V soboto smo z Marušo, Nejcem (AO Bohinj) in Gregom (AO Radovljica) raziskovali bohinjske konce. Dostop do planine Krstenice je minil hitro, ko pa smo se po navodilih GPS-a odločili za ‘bližnjico do stene’, smo se kmalu znašli v labirintu ruševja (pri sestopu smo spoznali, da bi bila navadna pot veliko hitrejša). Ko smo prišli pod steno, so se začeli zbirati oblaki, kratke rokave so zamenjale bunde. Plezanje je bilo v slogu zabijanja in izbijanja klinov ter gretja prstov v žepih in rokavicah, saj so nam kmalu začele družbo delati tudi snežinke. Proti vrhu se najde tudi flanka snega, smeri pa so bile sicer suhe. Strinjali smo se, da je po večini skala kar naložena, smeri pa primerne za začetnike, saj je orientacija v steni enostavna. Bolj kot frendi pridejo v poštev klini, velikokrat se je že pri ‘lepem petju klina’ na koncu odtrgala cela luska.

Plezali smo: Kaminska smer, Levi steber in Šolska smer

Danes smo z Marušo in Nejcem (AO Bohinj) plezali Pokljuško smer. Celotno smer je rosilo in nohtalo v prste. Sama smer niti ni krušljiva, ampak za moje pojme je svedrovcov bore malo in kakšen frend pride prav. V prvem cugu je tudi na frišno zabit jeseničan. Na sestopu smo videli da sta Pstuh in Pocar še deloma v snegu, tamkajšnja naveza je abzajlala izpod snežišča sredi stene. Pri avtu se je že ulil dež.

Prejšnji teden smo preživeli na Primorskem – frikanje v Vipavi in Črnem Kalu, za nedeljski zaključek pa sva se z Urbanom ustavila še v Ospu – ‘slavna’ smer Medo. Zlizanost skale je za moje dosedanje izkušnje s skalo dosegla nov pomen – ta dokazuje, da je to najlažja smer v Ospu, v kateri pa moraš na dveh mestih vseeno znat ‘tazegnt’. Kljub lepemu vremenu sva bila v smeri sama, le ena naveza treh se nama je pridružila, ko sva se že abzajlala.

Včerajšnji prvoten plan (Rosennock) je bil zaradi premalo snega skenslan, zato je kot plan B padel Stubeck. Večina hriba je trd poledenel sneg, nekaj delov pa napihanega snega – fajn za smučat. Snega je na začetku le še za vzorec, naprej gor pa še zadosti. Klasično od polovice poti pa do vrha močan veter zato na vrhu le hitra slikca in brž nazaj v dolino.