Avtor: Doroteja Brgant

Pred dobrim tednom sva se z Urbanom odpravila na Stenar. Cesta do Vrat brez posebnosti, z lučkami na glavi pa sva iz Vrat krenila že okoli 6 ure. Hoja skozi gozd je smotana – živ led pokrit z listjem. Ko prideva ven iz gozda počasi ugasneva lučke in se zapodiva v strmino. Super razmere – ravno prav pomrznjeno in splazeno. Sonce naju obsije šele na vrhu sovatne – tu se na nekaterih mestih udira tudi do kolen, ampak ni take sile (mogoče se mi samo zdi, saj je Urban hodil naprej 😉 ). Celo pot hodiva brez vetra in sama – srečala sva samo enega smučarja. Da ne bi bilo preveč kičasto, na vrhu piha veter, zato sendvič pojeva nekaj metrov nižje. Povratek po isti poti proti avtu. Za vse smučarje – smučati se da skoraj do gozda, če imaš stare smuči in te zaradi kakšnega kamenja ne zaboli pri srcu.

Po tednu dni faksa je lep vikend prišel kot naročen. Pokličem Marušo (AO Bohinj), če bi šla pogledat, kako zgleda skala v sosednji Avstriji. Zjutraj se nama pridruži še njen sodelavec Janez (AO Rašica) in že se peljemo proti Avstriji. Plezali smo v Döbriach-u smer Seinerzeit (5a, 120m).

Ker nam dobrih 80 km vožnje ni dovolj, smo na Hrušici obrnili in se vrnili v Lesce po pozabljeno osebno. Izžrebamo, kdo bo plezal naprej in okoli 10 ure smo že v smeri. Sonce je že grelo celotno steno (juhu, spet kratki rokavi 🙂 ).

Smer je več kot dobro navrtana, skala kompaktna, največ težav pa je vsem predstavljal kamin – zgleda da smo preveč fruštkali – se je treba kar fejst ‘naguzit’, da ga premagaš. Škoda, da se mi je mudilo na piknik, drugače bi padla še kakšna smer.

V petek smo se ‘Novi Fosili’ odpravili v Vrata splezat direktno varianto smeri Peričnik.

Jutranjih 5 stopinj je ženskemu delu vzbudil nekaj pomislekov ‘ko me bo spet zanohtal’, a po dobri uri dostopa je povišan srčni utrip že priklical prve kaplje švica. Sam dostop je dobro shojen in viden, vendar je zima poskrbela, da je treba nekaj ovinkov zaradi podrtih dreves ubrati kar na direkt. Pod steno smo se navezali Božo-Lidija-Uroš in Doroteja-Mare-Luka. Božo je kot prvi začel s plezanjem, ostali smo mu vestno sledili. Že po prvem cugu nas je obsijalo sonce in prve plasti oblačil so se kaj hitro pospravile v nahrbtnike. Da še pihalo nebi, bi bilo pa že kar preveč kičasto. Smer je dolga 5 cugov, detail smeri pa predstavlja zadnji – zajeda. Celotna smer je kar krušljiva, vsako skalo je potrebno res dodobra preveriti preden jo obremeniš. Ko je prva naveza na vrhu že lepo malčala, smo se ostali trije spopadali še z zadnjimi metri. Kmalu smo se jim tudi mi pridružili pri lovljenju sončnih žarkov, Božo pa je kavalirsko pripravil štrik za abzajl – potrebnih jih je kar 5. Čeprav smo bili v številčni zasedbi, vse skupaj le ni trajalo toliko dolgo (ali pač? 😉 ). Sledilo je še korakanje do avtomobilov z bolj ali manj (ne)uspešnim gobarjenjem.

Kako smo se ‘Novi’ odrezali, pa najboljše da vprašate ‘Fosile’. No, zgleda,  da smo vsi skupaj imeli preveč časa med abzajlom, saj so nastali različni novi vzdevki in … 😉

Včeraj sva se z Maretom N. odpeljala v Krmo splezat smer Jesih-Potočnik. To je bila zame prva nenavrtana smer v enakovredni navezi. Glede na to, da nihče od naju še ni plezal te smeri, sva porabila nekoliko več časa, nekaj več cugov, ampak brez večjih problemov prišla na vrh. Vredno je omeniti še mokre kamine, ki so popestrili dan in dosegli to, da sem zabila več klinov kot bi jih, če bi bili suhi. Na sredini smeri sva se enemu ognila bolj v desno, kjer je bila skala suha. Zaradi pozne ure sva sestopila na Pokljuko, kjer naju je moj ati prijazno prišel iskat in zapeljal do Krme (verjetno sem mu dolžna vsaj tri pire).

Definitivno ena boljših izkušenj in zavedanje, da je nenavrtana smer nekaj popolnoma drugega kot pa slepo sledenje svedrovcem in pa da te že zabit klin v steni lahko tudi zavede. Musklfibra zaradi zabijanja (predvsem pa izbijanja) pa tudi nimam, kar dobro, kajne? 😉

V sredo sva se z Maretom N. odpeljala na Mangartsko sedlo splezat Jugozahodni raz. Ker je bila vremenska napoved lepa za cel dan, sva s plezanjem začela šele ob 10.uri. Plezala sva cug cug, kavalirsko se je zaradi mojih zmrznjenih prstov za prvi cug odločil Mare. Prve dva druga lepa, tretji bolj grbuzlsko-krušljiv in brez navrtanih svedrov zato je pametno imeti s sabo kakšno gurtno ali jebico. Četrti cug se začne lepo, vendar krušljivo, sama pa tudi nisem najdla naslednjega svedrovca (v vpisu piše da je), zato rajši štantam na večjo skalo že sredi cuga. Kmalu pride Mare in ga potegne do konca (hvala 😉 ). Tako pade peti cug (detalj smeri) spet name. Lepa plata, malo pa vseeno moraš pogledat kam boš stopil in se prijel – je pa res lepo navrtana, kot v plezališču. Še dva bolj ravninska cuga do vrha in že sestopava po ferati nazaj do sedla in avta.

Od jutranjih zmrznjenih prstov do toplih žarkov na vrhu smeri sva z užitkom spila še pivo pri koči.

V četrtek mi Pero reče, da je popoldne frej s službo in da bi šel nekaj splezat na Vršič. Moj dopoldanski zobar se je tako ravno prav poklapal s Perotovim načrtom in ob dvanajstih sva se že peljala proti Vršiču. Splezala sva kombinacijo smeri Huda mravljica in Viteška (tako da sva se ognila 6c), pogledala na uro in videla da imava še čas, zato se odpravila še v smer Zajeda s platami. Vmes sem ene parkrat vprašala Perota, če je prepričan da to zmorem, na srečo je imel prav 🙂 Abzajlava z bikolorko do konca smeri Zajede s platami, in desno najdeva dokaj vhojno pot, tako da sva si prihranila tri abzajle.

Še sreča da je za vikend napovedan grdo vreme, saj so moje blazinice kar pošteno načete.

Nekaj slik od srede, danes se nama je pa preveč mudilo 😉