Avtor: Doroteja Brgant

Ideja za nedeljo – nekam, kjer ni velik dostopa pa da so svedrovci, pa da ni spet Vršič. In sva šla z Nikom proti Logarski. Za cilj sva si izbrala smer Zvitorepson v Krofički. Smer je fletna in poteka po večinoma kompaktni skali. Načeloma je svedrov dovolj, lahko pa daš kakšnega frenda še kam. Sestopiš po uhojeni potki med borovci. Aja, pa fajn je vedet, senca v steni je do 1h 😉

V soboto sva z Markom otovrila poletno sezono hribov in odšla plezat v Kogel. Za cilj sva si izbrala smer Česnovar-Srakar (s kranjsko varianto). Dostop ni nič krajši kot lansko leto, edino klopov je bilo nekaj manj. Smer poteka po izraziti liniji vse do vrha. Opozoriti je treba na cug pred polico, ki je res podrt in je verjetno boljša izbira, če greš desno varianto in ne v levo, saj te potem čaka štorasta podrta prečka do štanta. Sledi lahek cug v desno nato pa še trije težji – meni osebno predzadnji najtežji. Do vrha Kogla te nato loči še cug poplezavanja in že se sončiš na travah gore. V pričakovanju, da naju bo sonce scvrlo, sva celo smer plezala v oblakih in vetru. Sestopila sva malo na okoli in nato abzajl čez Virensa. Smer ima navrtane štante z izjemo enega, prav tako pa je povsod veliko klinov – idealna za vplezavanje.

Prejšnji vikend se nas je 15 pogumnežev odpravilo na tabor v Grazer Bergland. Tisti najbolj zagreti smo že v petek zjutraj spakirali robo, pograbili plezalke in pičili proti Avstriji, kjer smo si v kampu Lanzmaierhof hitro zasedli najboljšo lokacijo – skoraj da z razgledom na sosedove čevape.

Ker dan še ni rekel zadnje, smo zavihali rokave in splezali še nekaj smeri. Nekaterim je plezanje popestrila kakšna kaplja dežja, druge je obiskala tudi sonda. A nič takega, kar bi načelo dobro voljo in ekipni duh.

Zvečer smo se zbrali v polni zasedbi, vsak s svojim kamping stolčkom in z željo po čim boljšem pogledu na DJ-ja Mareta ter na neustavljivi duet Nastja–Petra. Ob njunih ritmih in rahlem miganju v spalnih vrečah smo brez večjih žrtev preživeli večerni mraz.

Sobota se je začela s počasnim izkobacanjem iz spalnih vreč in drugih improviziranih pokrival. Ob obvezni jutranji kavi smo si izmenjali trike za preživetje hladne noči. Sonce nas je sicer malo pobožalo, a veter je še vedno vztrajal, zato so jopice in vetrovke postale glavni zaveznik v stenah.

Popoldne smo se vrnili v kamp. Večer je tokrat minil opazno tišje, saj so nas sosedje Ogri zaradi naših glasbenih preferenc iz prejšnjega večera očitno zapustili. Mi pa nič zato – več prostora za nas in naše glasbene želje! Večer je minil v sproščenem klepetu, strateškem degustiranju napitkov in sestavljanju načrtov za nedeljo.

No, nedelja… Cilji so bili visoki, motivacija tudi, a izvedba … recimo, da bolj za ‘spodbudno analizo’. Ah, kdo pa pravi, da mora biti vsak dan ‘prvenstveno’ uspešen? Važno, da smo se imeli fajn.

Plezali smo: Mare, Monika, Teja, Mark, Sandra, Metod, Miha N., Nastja, Petra, Aljoša, Miha Š., Klemen, Jana, Luka in moja malenkost.

 (Nekatere) preplezane smeri vikenda: Schlangengrube (5, 350m), Henkelgalerie (5+, 230m), Strauchdieb (5, 260m), Serengeti (6, 255m), Waschrumpel (6-, 235m), Winnetouweg  (5-, 290m), Chefpartie (7+, 215m), Elfengarten (5-, 340m), Rudlweg (4+, 155m, poskus), Feuervogel (6+, 255m, poskus), Gemüsesalat (poskus).

Po številčnih objavah na internetu o razmerah in po malo daljši prisiljeni pavzi, je bilo treba preverit, če se je kondicija vrnila in če prsti še vedno zanohtajo. Tako sva se z Markom v soboto podala proti oblegani Begunjščici – Zeleniška smer. Smer mi je izpred let ostala v spominu, da je ravno pravšnja za razmigat, se pa letos pozna skopa zima, ki je poskrbela, da sta v smeri dva manjša skalna skoka. Brez večjih težav sva prišla do vrha in sestopila čez Smokuški plaz, ki je bil dodobra odjenjan, tako da sva tudi navzdol švicala.

Lepa sobota za piko poč’t, sedaj se pa lahko poletna sezona začne 😉

… Julijcev, zato sva jo šla včeraj z Markom preverit. Odločila sva se, da jo napadeva iz doline Zajzere, tako da sva že v petek šla prespat na kočo Pellarini. Glede na ceno prenočitve bi človek imel občutek, da leži koča vsaj na 2.500 mnv. Kakorkoli, budilka ob 5ih in kaj kmalu sva že na drugi strani doline. Nadaneva si robo in še enkrat preveriva skico ter začneva s plezanjem. Res da smer ponudi pokončno in dobro skalo, je pa možnost vstavljanja varovanj za moje pojme ena izmed slabših. Kmalu se za nama pojavi hrvaška naveza, ki nama diha za vrat, tako da se odločiva, da ju spustiva naprej. Sprva se je odločitev zdela napačna, saj sta tempo plezanja kaj kmalu občutno zmanjšala, prav tako pa sva bila deležna kar nekaj letečih projektilov. Tako sva sklenila, da v lopi 2 raztežaja pred vrhom počakava, da se smer izprazni. Med čakanjem pa zaslišiva prihajajoč dež, ki naju je prisilil k dvournemu čakanju. Še sreča, da sva Hrvata spustila naprej, saj sva tako čakala na suhem. Ko je bilo resne plezarije konec, je sledil še dolg sestop po Kugyjevi polici do podstene in nazaj čez sedlo proti avtu.

Glede na sloves smeri sva mnenja, da si kakšna druga smer bolj zasluži to ime – pojdite preverit pa sami 🙂 .