Prvič (in sigurno ne zadnjič) v Vežici

Včeraj sva se z Markom odločila, da se soočiva s strmim dostopom in splezava smer, ki jo vsi hvalijo po njeni izpostavljenosti in kompaktnosti – Spominska smer Draga Geršaka in Ceneta Grčarja ali krajše GG.

Hvalnice smeri so res upravičene. Med plezanjem se nama je vsak cug samo smejalo, imela pa sva tudi srečo, da sva pod steno prišla prva, saj se je kasneje pod njo zbralo kar nekaj navez. Edina slabost so številčni klopi na dostopu, ki bivajo v travah. Za sestop pa sva tudi rajši izbrala navrtane štante od smeri Tik pred dvanajsto.

Priporočava 🙂

V “domači” steni

Malo muhastega vremena, nekaj manj časa in malo manj motivacije za dostope – NŠG je vedno odgovor za to. V ponedeljek sva z Markom po šihtu hitro zavila pod Eliso in zaradi uspešnega “tajminga” nadaljevala še po Jeseniški do vrha stene. Kmalu je prišel že vikend, Vratca nad Vršičem pa še bolj mikavna, tako da sva v soboto splezala še Tandaro Mandaro. Ta dan je bila v steni kar gužva, tako da je plezarijo poleg mastne zajede popestrilo tudi padanje kamenja.

Sončni vikend paket

Vikend paket plezarije se je v resnici začel že v petek z dostopom proti bivaku Pod srcem. Z Markom sva v soboto želela splezati naslednjo po težavnosti težko smer – Ago. Ne le, da je bilo že prevroče, smer sva zaradi mokrote morala zapustiti v tretjem cugu. Res sva bila glede na nočno neurje optimistična :). No, tako je ostalo dovolj energije za nedeljo. Cilj nedelje je bila Brana. Že tako dolg dostop sva si popestrila z “uhojeno” bližnjico do spodnje postaje žičnice. Kljub temu sva pod steno prišla kot druga naveza. Izbrala sva klasiko Brane – Zajeda Brane. Celotno smer naju je poleg vsaj 8 drugih navez na gori spremljala tudi oblačnost, zato nisva nadaljevala do vrha še po smeri Šija. Glede na plezanost smeri je za moje pojme prisotnih bolj malo klinov v primerjavi z drugimi popularnimi smermi, je pa res veliko možnosti postavljanja frendov in jeb. Sestop se niti ni tako zelo vlekel, mogoče zato, ker imajo v koči res dober ričet.

Da se dostop upraviči

Včeraj se je optimizem, da bo vreme zdržalo, izplačal. Z Markom sva se podala v tuja gorstva – Kogel. Ker sva vedela, da je dostopa kar nekaj, sva si za cilj namesto klasične Virensove izbrala Zupanovo. Meni osebno se zdi smer kar konkretna, saj se pleza od začetka do konca. Počiješ lahko samo na polovici smeri, kjer steno prečka zelena polica. Tudi štirke so kar pokonci in pričakajo te manjši previski (tudi večji). V smeri sva pustila 2 klina za bolj varna sidrišča. Imava pa tudi na novo narisano skico, kjer definitivno v predzadnjem cugu ne smeš ubrati skrajno leve variante, saj si kaj kmalu lahko ne le ob štrik temveč tudi ob živce. Zahvaljujoč navezi iz Rašice, sva bila pod steno v samo dveh abzajlih – priporočam! Še vedno pa šestica v hribih ni zastonj šestica ;).

Les Calanques po dolgem in po čez

Za prvomajske počitnice smo si za novo destinacijo izbrali Francijo – Les Calanques. Vremenska napoved ni bila najbolj vzpodbudna (kljub dejstvu, da je letno tam mogoče 30 dni deževnih), vseeno pa nas je napovedan dež ujel šele proti koncu.

Spali smo v apartmaju v mestu Marseille – kjer nimaš občutka, da se nahajaš v ‘razviti zahodno evropski državi’. Le nekaj urejenih ulic ob morju in kakšen predel v mestu, ostalo pa le umazanija, zagrajenost, razbitini avtomobili in neurejene stavbe. No kakorkoli, živimo res v raju!

Sicer pa Les Clanques izgledajo kot neskončna Paklenica. Prehodili in preplezali smo kar nekaj delov celotnega območja – Les Goudes, Sormiou, En Vau in drugi. Calanque ponudijo ogromno možnosti frikarije kot tudi večraztežajih smeri (med 100 in 200 metri v večini, najde pa še tudi kakšna daljša prečka nad morjem ali po grebenu). Tudi za pohodnike se najde veliko opcij. Previden je treba biti pri izbiri dostopov. Marsikateri dostop je veliko daljši, kot pa to piše v vodničku, saj so ceste zaprte z rampami. Svedri so navrtani nekoliko na ‘malo jače’, je pa treba pohvaliti, da so tudi tisti ob morju v zelo dobrem stanju. Prav tako so poti označene zelo korektno.

S Francije se vračamo z mešanimi občutki – na eni strani kar nekaj organizacijskih kolobocij in stalen strah pred tem, ali bo avto še cel, ko prideš nazaj – na drugi strani pa lep park z neskončno možnosti plezarije. Več podrobnosti pa na predavanju na sestanku 😉