Avtor: Doroteja Brgant

Končno je prišlo slabo vreme in je spet čas za kakšno mojo objavo.

Konec julija sem se priključila AO Cerkno v Dolomitih. Vreme sicer ni bilo najbolj naklonjeno, a ko se sprijazniš, da pač ne boš čutil prstov, se da marsikaj splezat. Prve dni sva se z Jakom potikala v okolici Pale-a, kjer sva splezala smer Raz tančič v Cimmi Dell Madonna. Do stene sva dostopala mimo koče Velo della Madonna, ki jo dosežeš v slabih dveh urah. Tam sva si privoščila daljši postanek, saj je bilo zunaj manj kot 10 stopinj. Ko sva se posušila, sva do vstopa smeri potrebovala še okoli 20 minut. Smer ni orientacijsko zakomplicirana, z vrha pa moraš opraviti nekaj abzajlov in poplezavanja po grabnu. Hotela sva splezati še kakšno smer v tej steni, a je bil dež vztrajnejši, tako da sva se v upanju, da je v Cortini bolj toplo, nato pridružila ostalim članom, kjer smo splezali kar nekaj smeri (Col de Bois – Via Ada, Col de Bois – Via del Coulisse, Tofana de Rozes – JV raz, Lagazuoi Piccolo – M. Speciale …). Glede na napoved, nas je dež pregnal v soboto domov, midva pa sva se v želji, da bi kaj splezala tudi na soncu, nato prestavila za tri dni še v Arco. Prvi dan sva splezala navrtani smeri Moon Bears in Amazzonia v Piccolo Dain. Drugi dan pa sva izbrala klasiko – 1000 metrsko smer Via Boomerang v hribu Monte Brento. Najlepše pri smeri je, da je dostop v resnici v večini enourni sestop iz vasi San Giovanni. Slediš poti v gozdu, ki vodi do roba stene, nato pa te možici in rdeče pike pripeljejo v strmem sestopu do podstene. V smeri je kar nekaj varovanj, so pa pred leti po večini navrtali štante. Detajl smeri z oceno VI predstavlja 2. oziroma 3. cug – lahko bi rekli platasta poč, kjer nimaš drugega, kot da zaupaš nogam. Na internetu najdeš odlično skico smeri. Tretji dan sva optimistično želela splezati še smer Ego trip, a naju je 25 stopinj ob 8ih zjutraj (pa tudi moji žulji na podplatih) prepričalo v kopanje v Gardskem jezeru. Saj sem se pritoževala, da je bilo mraz, an?

Komaj sem oprala cunje doma, že me je poklical Nik, če bi se pridružila GRS Radovljici na turi proti 3905 metrov visoki gori Ortler v Italiji. Na pot smo krenili v petek zjutraj. Po kar nekaj gužve na cesti smo prispeli do Suldna, natovorili opremo in dostopili v zmernem tempu do koče Hintergrathütte na višini 2661 m, kjer smo povečerjali in v lepotah okolice uživali v preostaneku dneva. Zjutraj smo ob štirih štartali proti vrhu po grebenu Hintergrad. Sama sem bila nad izpostavljenost presenečena, saj sem pričakovala nekaj v stilu Studelgrat, vendar je poplezavanja bistveno več, tako da smo se zgornji del grebena varovali. Svedrov in ostalih fiksnih točk je bolj malo, tako da prav pride frend ali dva. Vrh smo dosegli okoli pol 11h in nato sestopili po normalni poti. Tudi ta pot ni za podcenjevati – najprej se spustiš okoli 500 višincev po ledeniku, nato pa sledi ferata, abjzalji in poplezavanje okoli III. stopnje na izpostavljenem grebenu do Payerhütte. Z nje pa imaš popoln razgled v dolino in dejstvo, da te čaka še 1300 metrov nadaljnjega spusta. Lahko bi izbrali zastonj dvosedo, to bi nam prihranilo zadnjih 500 višincev, a smo na mojo željo to opustili – bomo pa ja šli od avta do avta? Nazaj na parkirišče smo prispeli ob 6. uri popoldan in kaj kmalu nam je bilo jasno, zakaj imajo zajtrk že ob 3.30. Naslednji dan smo se turistično zapeljali na prelaz Stelvio in naredili razhodno turo na bližnji tritisočak.

Sledilo je nekaj dni plezanja doma in v okolici. Vredno omeniti je mogoče tudi obisk sosedne Italije in sicer smer O la .. o rompi (320m, 5c) v Cresta Berdo, ki sva se jo lotila z Nikom. Gre za delno navrtano smer v kompaktni skali do katere dostopaš okoli 2 uri iz Ovčje vasi. Za sestop moraš narediti 8 abzajlov (samo 1x nezgoda z zataknjenim štrikom – kar dobro povprečje), sva pa oba mnenja, da si smer zasluži kakšno oceno več in pa da je tudi bistveno daljša. Sestopila sva krožno mimo bivaka Stuparich.

Za piko na i pa lahko omenim torkovo plezarijo, kjer sva se z Andrejem odpravila v Dolgi hrbet splezat Jubilejno smer. Sama sem od smeri pričakovala večjo težavnost, se pa strinjam, da je kakovost skale ena boljših, kar sem jih plezala pri nas. Zgornji del pa tudi ni tak bav bav. Izstopila sva po levi varianti. Na vrhu pa stisk rok, da sem uspešno opravila izpitno turo za alpinista. Sedaj pa samo še izpit :).

Kar uspešno leto glede na vse. Upam pa, da bomo imeli indijansko poletje – je treba splezat še kaj 😉 .

1 2 ►

… svedrovec, sva z Jakom (AO Cerkno) plezala v sredo. Da spodbujamo finančno stanje v slovenskih kočah (v resnici pa predvsem zaradi šparanja moje kondicije), sva se že v torek po šihtu zapeljala čez Pavličevo sedlo v Logarsko dolino do Doma planincev in se odpravila proti Koči na Klemenči Jami. V družbi prijaznih oskrbnikov in nekaj drugih gostov, sva preživela prijetno popoldne na nekoliko bolj znosnih temperaturah, z golažem in pico ter pogledom na smer. Tako sva naslednje jutro imela le še slabo uro do pod stene. Pri vstopu v smer je še nekaj snega, katerega pa lahko brez težav obviješ. Navezala sva se pred travnatim cugom v desno, česar osebno niti najmanj ne obžalujem, saj je skala tam res v slabem stanju. No, na srečo, je ta v nadaljevanju smeri veliko boljša, če ne celo odlična. Sledi poplezavanje levo in desno po Ojstrici, orientacijsko nič kaj preveč zahtevno, dokler ne prideš do znane Herletove prečke, kjer narediva pavzo za napolitanke. Jaka suvereno spleza detajl smeri in mi gentelmensko podaljša komplete, če bi bila kriza po tehniki, katera pa tudi zame ni bila potrebna. Sledi še kar nekaj prečenja v levo s celo nekaj metrov poplezavanja navzdol, dokler smer zopet ne zavije navzgor. Nato naju še trije cugi ločijo do šodrastega izstopa, nakar doseževa Kopinškovo pot. Kompromis za skrajšan jutranji dostop skompenzirava z osvojenim vrhom Ojstrice, kjer v prijetnem vetru in oblakih pomalčava sendviča. Sestopiva čez Škarje nazaj proti Klemenči, se ofrišava pri vodi pri koči in nadaljujeva do avta. Analizo ture narediva z res dobro belo kavo (pa še pikotek sva dobila zraven) in pa s postankom na sladoledu.

Smer je lepo plezljiva, po štriku precej daljša kot 500 m, štantov je ogromno, klinov kar nekaj, še vseeno pa set frendov pride prav.

Kaj še rečem, človek bi se lahko navadil bit 2 dneva na šihtu, en dan frej, pa spet 2 delat 😉

Glede na visoke temperature med tednom se je za vikend tokrat iskala smer, ki bo v senci. Nik še ni plezal v Debeli peči, jaz pa tudi samo Jesih-Potočnik, zato sva si za plan zadala Sekločevo smer. Sama sem šla v njo z nekaj respekta, saj nekateri o njej pravijo, da so petice v njej kar konkretne (sami se mi iskreno res ni zdelo, mogoče pa sem imela res samo dober dan?). Celotna smer poteka po zelo dobri skali (previden je treba biti le v drugi petici na večjo ‘lusko’, kjer sta dva klina povezana s črnim prusikom) in je kot se za klasiko in popularnost smeri spodobi bogato opremljena. Na koncu smeri sva se orientirala po narisani sklici in namesto leve variante po prečki v smer Jesih-Potočnik izbrala bolj direktno – 2 cuga strmejše plezarije z le enim klinom, se pa da marsikaj dat noter in zabit – tako da sva se izstopu priključila nekoliko višje. Sledil je še že meni znan izstop po IV-ki in kompaktnih belih ploščah na greben Debele peči. Na vrhu sva srečala kar nekaj znanih obrazov in nato sestopila skupaj v družbi Tine in Gašperja iz Kranja po lovski poti, ki ni nič kaj krajša od lani. Te pa tik pred Kovinarsko kočo ob poti razveseli ogromno gozdnih jagod, kar pa tudi ni slabo.

Ideja za nedeljo – nekam, kjer ni velik dostopa pa da so svedrovci, pa da ni spet Vršič. In sva šla z Nikom proti Logarski. Za cilj sva si izbrala smer Zvitorepson v Krofički. Smer je fletna in poteka po večinoma kompaktni skali. Načeloma je svedrov dovolj, lahko pa daš kakšnega frenda še kam. Sestopiš po uhojeni potki med borovci. Aja, pa fajn je vedet, senca v steni je do 1h 😉

V soboto sva z Markom otovrila poletno sezono hribov in odšla plezat v Kogel. Za cilj sva si izbrala smer Česnovar-Srakar (s kranjsko varianto). Dostop ni nič krajši kot lansko leto, edino klopov je bilo nekaj manj. Smer poteka po izraziti liniji vse do vrha. Opozoriti je treba na cug pred polico, ki je res podrt in je verjetno boljša izbira, če greš desno varianto in ne v levo, saj te potem čaka štorasta podrta prečka do štanta. Sledi lahek cug v desno nato pa še trije težji – meni osebno predzadnji najtežji. Do vrha Kogla te nato loči še cug poplezavanja in že se sončiš na travah gore. V pričakovanju, da naju bo sonce scvrlo, sva celo smer plezala v oblakih in vetru. Sestopila sva malo na okoli in nato abzajl čez Virensa. Smer ima navrtane štante z izjemo enega, prav tako pa je povsod veliko klinov – idealna za vplezavanje.