Na strehi Ötztalskih Alp – Wildspitze

Wildspietze je s svojimi 3770 m (natančno višino je precej težko zapisati, skoraj vsak zemljevid ima drugačno) druga najvišja gora Avstrije, ki v celoti leži na Tirolskem in je obenem gora s četrto najvišjo topografsko prominenco (tj. vertikalno razdaljo med vrhom in najnižjo točko – izhodiščnim sedlom) v Alpah. Dvoglavo goro predstavljata njen južni (danes glavni) in severni vrh (ki je včasih – zaradi višje snežne odeje veljal za višjega). Na Wildspietze vodi več pristopov, mi smo izbrali južnega, iz vasice Vent. In čeprav je priporočljiv dvodnevni pristop, smo se ga mi lotili malce po svoje.

Vzpon na Wildspietze je bil mišljen kot aklimatizacija za švicarski 4545 m visoki Dom, žal pa nam je vreme malce zagodlo in bo Dom pač moral še malce počakati. S Škofjeločani – Boštjanom, Borisom in Janezom, smo letos skupaj že nekajkrat raziskovali slovenska visokogorska brezpotja, zato so me na enem izmed naših podvigov povabili na Dom – Saj greš z nami, kajne?

Tokrat se nam je pridružila še Mojca in v torek okoli 15. ure smo se s kombijem odpravili proti Ventu. Vožnja je sicer precej dolga, a je v prijetnem klepetu hitro minila. V vasico smo prišli ob temi in brez težav malce nad njo našli ustrezno parkirno mesto (ki seveda ni bilo plačljivo), pojedli, napokali nahrbtnike, se zvalili vsak v svojo spalko in zaspali. Ob pol dveh pa akcija. Kratek požirek mrzle kave in s čelkami smo se že vzpenjali po dobro vidni potki do koče. Luna se nam je le za kratek čas pokazala izza sedla, na manj kot dvourni hoji do koče Breslauer Hütte na višini 2844 m pa nas je spremljajo bučanje ledeniškega potoka.

Končno zajtrk! Že pred svitom nadaljujemo po poti, ki se sprva zložno dviga med nametanim kamenjem. Pot nam kažejo možici, a se kljub temu sem ter tja znajdemo v svojem svetu. Pri manjšem jezeru se končno odpre razgled na sever – neskončna veriga temnorjavih vršacev z neskončnimi ledeniki! Sonce vrhove obarva rožnato, naša pot pa postaja vse bolj divja.

Pred nami je razsut teren – razbit skalnat svet balvanov rjave, oranžne in oker barve, ledeniška voda temno sive barve, padajoče, spolzko kamenje, markacij seveda ni. Zavijemo v desno na strm lijakast ozebnik, prekrit z ledenikom Mitterkar Ferner, ki ga skoraj ne vidiš več, saj je prekrit s skladovnico kamnov in blokov, ponekod tekoč, spet drugje popolnoma leden in spolzek. Previdno se dvigujemo po drsečem terenu in že pred vstopom v ferato, ki se začne s potrgano z visečo jeklenico, s pomočjo katere slalomiramo mimo lukenj v ledeniku vse do vstopa v steno – uf, končno trd oprijem!, nataknemo čelade. Ferata, ki težavnostno ni nič posebnega, nas pripelje v razbit skalni greben, kjer se s sedla Mitterkarjoch začne poezija – pred nami se odpre nov svet, prostran, lep, a tudi skrajno razpokan ledenik Taschachferner. Širina terena v vsej svoji visokogorski veličini me končno prevzame. Vau, res lepo! Tudi naš cilj se nam končno pokaže.

Opremimo se za prečenje ledenika. Že s sedla so vidne številne razpoke, pa tudi krajna zev je precej široka. Na srečo vstop na ledenik olajša ledeni mostič, ki pa ne vzbuja preveč dobrih občutij. Kakorkoli že. Precej ravni spodnji del ledenika ne povzroča nikakršnih težav, previdnost pri prečenje pa se poveča na strmini, kjer si razpoke sledijo ena za drugo, a so skoraj vse še vedno povezane z bolj ali manj tankimi ledenimi mostovi. Pred nami je le nekaj navez, saj je ura še zgodnja, ledenik pa temu primerno trd in varnejši. Višina se seveda že pozna, občasen glavobol, ki ni pretirano močan, in malce oteženo dihanje nam zaradi precejšnje kondicijske pripravljenosti ne povzročata večjih težav.

Pred vstopom v zadnji del, tik pod vrhom Wildspitze, sezujemo dereze, pustimo cepine in v lažjem poplezavanju (osebno menim, da I. stopnje ne preseže) mimo nametanih kamnitih blokov dosežemo s soncem obsijan vrh. Nagradil nas je s prostranimi razgledi na vse strani. A vseeno moram priznati, da se lepote naših Julijcev ne da primerjati s temi vršaci. Res ne.

Od koče do vrha smo potrebovali 4 ure in kaj kmalu so se na vrh začele gnesti naveze z vseh koncev, pa tudi sončno in razmeroma toplo vreme ne bo prizaneslo ledeniku, zato smo kar kmalu pobrali svoje stvari in sestopili. Kaj naj povem o sestopu – zagotovo težji kot vzpon, s spodnjega ledenika je teklo iz vseh smeri, kamniti bloki so se valili v ozebnik … nič kaj prijetno. Prvi premor smo naredili šele ob ledeniškem potoku na začetku ozebnika, pri koči pa se je res prileglo mrzlo pivo. Sestop do izhodišča je bil le še formalnost.

Hvala, fantje, za povabilo in res prijetno in ravno prav zahtevno pot. Veselim se naših naslednjih podvigov.

Branka Vodopivec

Škrnatarica (2448 m), gora z veličastnim pogledom na Amfiteater

Zimskega vzpona na Škrnatarico sem se veselila že ob Perovi prvi omembi pred dobrim mesecem. V soboto, 29. januarja, se nas je ob 7. uri zjutraj na parkirišču v Mojstrani zbralo 9: Pero, Mare, Tina, Anja, Tin, Tomaž, Luka, Erik in jaz. Ker pa je cesta v Vrata uradno zaprta, smo nahrbtnike natovorili v Davorjev avto in se z res hitrim tempom zapodili do Peričnika. Pot se nam je zato v obe smeri podaljšala za debelo uro, pa tudi kar precej dodatnih kilometrov se je nabralo.

Tempo je od Peričnika do Črlovca in naprej po lepi stezi skozi hosto prevzel naš načelnik Mare. Med prijetnim čebljanjem (no, vsaj meni se je zdel prijeten, Mareta so verjetno mestoma bolela ušesa) je ura hoje po sicer strmi, a prijetni stezici vse do prečenja grebena Črlovca hitro minila. Kmalu smo si morali nadeti dereze, obleči pasove, v roke prijeti cepine ter pošteno zagristi v strmo pobočje čez Gulce, po široki dolini med masivoma Kukove špice in Škrnatarice. Vzpetina ni popuščala, temperature so bile prijetne, sonce je pripekalo, vetra ni bilo, zato smo kmalu kar s kratkimi rokavi napredovali. Na soncu nekje na sredini smo naredili nekaj minutni premor, pojedli čokoladce in sendviče ter še enkrat zagrizli v strmino. Sneg je bil dober – trd, mestoma pa se je tudi prediralo.  

Pred vstopom v vzhodni žleb nas je pozdravil veter v mestoma precej močnih sunkih in skupina gamsov. V žleb se je prvi zapodil Tomaž in nam olajšal pot do škrbine. Vzhodna grapa v Škrnatarici je bila dovolj pobeljena za varno napredovanje. Noben skalni skok ni bil razkrit, a previdnost zaradi neidealnega snega (na nekaterih mestih se je močno prodiralo) ni bila odveč.

Vršni prag – petmetrsko navpično steno (III, 5 m), je prvi preplezal Pero. Ta plezalni del ni enostaven, saj potrebuješ moč v rokah in precej spretnosti. a smo ga s pomočjo vrvi vsi brez večjih težav preplezali. Vrh Škrnatarice nas je nagradil s prekrasnimi razgledi, a tudi vetrom, zato smo se na hitro pofotografirali in z abzajlom spustili nazaj do škrbine. Sestopili smo po isti poti. No, le neumorni Tin je grapo kar odsmučal.

Prekrasna tura! Na koncu se je nabralo več kot 19 km in nad 1700 višinskih metrov vzpona.