Dabarski kukovi – Velebit

Z Lidijo sva jih obiskala v času od 6. do 8. junija. Vročinski val, ki je zajel ta vikend je botroval simbiozi »PPP«, plezalci, plazilci, plavalci.  Vse se da združiti in skupaj uživati.

Pri sestopu pod steno naju je z dvigom glave in privitim nosom prijazno pozdravil nekoliko lenoben domačin »Frle«.

 O usodi madžarskega »boren mojstra«, ki je vrtal brez dovoljenja bo več povedal dežurni sodnik za prekrške  iz Gospića. Ni kaj, je treba natančno prebrati in upoštevati  rubriko »Napomena« v vodničku Croatia penjački vodič, pa ne bo težav z  uslužbenci Parka prirode Velebit. Še so neokrnjeni predeli v gorah. Fotografije naj povedo več.    

Zopet pri čarovnicah, Klek – Ogulin (HR)

23. in 24. maja 2014 sva zopet obiskala čarovnice na Kleku pri Ogulinu. Tokrat sva kline in  kladivo pustila doma, saj sva se hotela malo pocrkljati z opremljenimi smermi.

V petek sva se podala v  Žoharov stup, 6a+. Vstop v drugi raztežaj, ki je tudi najtežji, nama niti malo ni dišal. Pa ne toliko zaradi težavnosti, ampak nevarnosti padca. Ko že misliš, da si zmagal vstop, držiš se za manjšo na pol odlomljeno lusko, zagledaš naslednji klin šele cca. 3 metre nad seboj. V primeru padca pred vpetjem le tega, te čaka trd pristanek na polico pri štantu, nato še nekaj metrov  pod štant. Če si ogledaš staro skico za ta raztežaj, je  že vstop označen z A2, nadaljuje se z; A1,A0 in zaključi z A1pod štantom.  Smer je prvi prosto ponovil, kdo drug kakor naš Franček Knez.

Odločila sva se, da se raje podava v rezervno »Smjer preko jugo-istočne glave«, kar je originalno ime smeri. Danes ji enostavno rečejo Glava. To je najtežja smer splezana na Kleku pred 2. sv. Vojno. Nastala je kot posledica reševanja problema Klekove Glave. V novejšem hrvaškem plezalnem vodniku je ocenjena s 5b, v plezalnem vodniku iz 1985 (B. Čujić – Inky) pa s -VI. Kakorkoli že, plezal sem že nekaj lažjih VI in VI+, pa ni bilo takih težav. Smer je vsekakor težja, kot je ocenjena. Je pa dobro opremljena s svedrovci in starimi klini,  kakšnega prijatelja na pasu pa le priporočam.

V soboto sva v JZ steni splezala List in Ogledalo. Leta 1980 sta ju v enem dnevu prvenstveno splezala Franček Knez in Lojze Cajzek. Obe smeri sta krasni, lepo opremljeni s klini in svedrovci. Po novejši skici in tako je tudi v resnici, se po 2. raztežaju prekrižata. Ogledalo gre naravnost čez previs 6a+, List podaljša desno in v kamin ocenjen s 4b. V plezalnem vodniku iz leta 1985 (B. Čujić – Inky),  gresta smeri ena ob drugi in se na križata…? 

Tamkajšnji »lokalci« so nama priporočili dve novi športni smeri opremljeni s svedrovci, dolgi dva raztežaja, težavnost od 5c-6a. Ena se nahaja takoj levo od Lista, druga je za planinskim domom v steni Potkleka. 

Gnezdila sva v »kar preveč sterilnem in komfortnem« apartmaju pod Klekom. Prijazni lastnik nama je ponudil prijazno ceno in zakaj se torej ne bi razvajala tudi pri počitku.

Vrnitev proti domu sva obšla z obiskom Samarskih sten. Vožnja po makadamski cesti do vznožja je kar mali safari, a se je splačalo. Ni vse v plezanju, treba je še očem privoščit pašo. Po stopinjah v blatu sva ugotovila, da tudi medvedom gozd ob vznožju sten, ni tuj.

Na Kleku imava še kar nekaj neporavnanih računov v steni in skušnjave so močne, zato sva se za jesenski vikend že rezervirala.  

 

Plockenpass

Idejo je dal Igor s svojim lepim prispevkom v začetku maja. Tako sva se z Lidijo v petek, 9.5.2014 odpeljala proti prelazu Plockenpass. Z Jesenic je skozi Avstrijo malo manj kot 120 km, ali 1.45 min,a se je kljub temu splačalo. Splezala sva dve lažji smeri: dopoldan v vzhodni steni »Bella Vanessia«, 5c, 155 m; popoldan v zahodni steni »Spigolo de Infanti«, 5b, 200 m. Obakrat naju je grelo prijetno toplo sonce.Bella Vanessia je lepa platasta smer, s kakšno zajedo in kakšnim prijaznim previsom, navrtana odlično. Edino mene je v prvem cugu kmalu po vstopu presenetil en malo čuden gib, tako da sem že razmišljal o A0, nakar sem nad seboj v plati našel luštno šalčko in jo s pridom uporabil. Pozneje sem ugotovil, da jo je verjetno opremljevalec smeri z vrtalko izoblikoval kar sam. Brez tega umetnega grifa bi ocena detajla bila zagotovo večja. Za spust ob vrvi zadostujejo štirje spusti z enojno ali dva z dvojno vrvjo.  Spigolo je zares krasna smer, v lepem okolju in zelo lepo navrtana. Po moji subjektivni oceni primerna tudi za začetnike. Edino ena stvar me je zmotila, to da je smer večkrat označena z rdečimi puščicami ali packami.Sestopila sva na jug po ruševinah 1. svetovne vojne.Ob povratku domov skozi Italijo, ki je nekoliko daljši kot skozi Avstrijo, sva se že spogledovala s Panettonejem in locirala naslednje plezalne cilje.      

V SKUŠNJAVAH PAKLENIŠKE SKALE

V SKUŠNJAVAH PAKLENIŠKE SKALE  

Zopet se je potrdilo načelo, da je treba loviti vreme in ne termine. Seveda,  to ni vedno izvedljivo, pa vseeno. Že nekaj let zahajam v Paklenico v plezalnem smislu, vendar tako lepega vremena in prijetnih temperatur še nisem »narajmal«. Sončno, brez burje in ravno prav toplo za katerikoli sektor. In zgodi se pakleniška skušnjava. Zadnje tri marčevske dni sva tako z Lidijo preživela v  plezalnem paradisu, ki s svojimi skušnjavami poskrbi, da se ga nikakor ne moreva naveličati.  

V soboto ob prihodu sva bila popoldanca. Temu primerna je bila gneča na parkirišču. Avto sva morala pustiti daleč pod zadnjim parkiriščem.

Po šihtni nočni izmeni, petih urah Lidijine prijetne vožnje in Marinovi tekoče-žgoči dobrodošlici,  se odločiva za bližnjo smer v kanjonu in sicer »Karamara sweet temptations«. Vstopni metri prvega cuga so mi že dodobra orosili čelo in dlani, nakar je plezanje steklo, in sva v smeri uživala v izmeničnem plezanju in nato odabzajlala pod steno.

V nedeljo sva bila po mojem načelu v kanjonu že med prvimi in zopet se je potrdilo, da je to pametna, čeprav včasih naporna odločitev. Odpraviva se  iskat polže v »Lanno delle Lumache«. Polžev ni bilo veliko, je bilo pa v smeri kar nekaj »zelenjave«, tako da jim hrane prav gotovo ne manjka. V svoji razgibanosti ti postreže z nekaj luštnimi previsi, ne težkim detajlom 6a+ v plati in za enkrat še vedno grobo skalo. Čeprav jo ne bi uvrstil med top smeri, je nekaj raztežajev vseeno lepih.  

Tretji dan sva imela na razpolago le dopoldan, saj naju je čakala pot domov. Kaj izbrati? Nočeva nobenega daljšega dostopa in se zopet spogledujeva s smermi nad parkiriščem. Odločiva se za »Dreaming the lost friends«. Malo pokramljam z dvema plezalcema, ki se odpravljata v »Rumeni strah«. Midva z Lidijo ga ne bova rabila, saj ga je ravno prav že ob pogledu na smer.  Že Matic z našega ferajna je omenil, da je tam gor nek »zajeban« detajl in se je treba primerno temu postavit.  Prvi cug je bil fantastičen 6a, drugi zanimv in lep, tretji pa pokončna poč z na dokaj pogosto posejanimi svedrovci. Malo si jo ogledam in že od spodaj vidim, da višje kar bom, težje bo. Obema se je uklonila  in naju ne prav lahko spustila čez,  med radiatorje, vsakega s svojo plezalno iznajdljivostjo.  Tisti zajeban 6a+ detajl,  bi lahko bil ocenjen tudi z višje, mogoče 6b. Do vrha zopet sama uživancija, krasni razgledi in sami superlativi.

Kaj ko te čaka še pot domov. Hitro se zbereš in s presežnimi občutki odhitiš k avtu, spiješ prijetno mrzlo pijačo iz potoka in pomahaš v slovo.     

Pravzaprav pa je malo lažje, saj bomo s ferajnom še ta mesec zopet pri prijaznem domačinu Marinu in v pakleniški skali.