Avtor: Andraž

V ponedeljek 19.7. pozno popoldne še enkrat preverim vremensko napoved za naslednji dan in se “s kurami odpravim spat”. Ob 3h ponoči se z Lukom dobiva na vstopu v dolino Kot in čez pol ure že sopihava proti Macesnovcu.

Dodobra ogreta se znajdeva pod SV razom Dimnikov, ravno ko se zdani in se zapodiva v lepo pokončno skalo. Prvi vtisi o lepi skali (z izjemo težjih detajlov s kompaktno skalo) se kaj kmalu razblinijo in po krušljivih skokih, ter rušnatih policah doseževa vrh raza, s katerega ni več daleč po grebenu do vrha Dimnikov. Nadaljujeva po ozkem grebenu na Luknjo Peč, s katere sestopiva po “šodrasti” normalki do sedla in nato naravnost po grebenu proti Rjavini. Tukaj greben res opraviči svoj sloves, saj med izpostavljenim plezanjem po dobri skali (II-III), lepih razgledov res ne manjka. S stolpa se po vrvi spustiva v škrbino (sidrišče na svedrovcih), iz katere splezava po lepem kaminu(-IV) v katerem se najde nekaj klinov. Ko premagava še zadnji četrti stolp, sledi nekoliko neroden izstop iz škrbine nazaj na greben (III) in nato še zadnji vzpon na vrh Rjavine. Na vrhu se po dobrih 10ih urah vzpona, okrepčava in občudujeva premagan greben, z enim očesom pa že pogledujeva daleč dol v dolino Kot, kjer imava avto.

Sestopiva po plezalni poti in po 13ih urah, vidno izmučena zaključiva turo, si seževa v roko in se odpeljeva na več kot zasluženo hladno pivo.

Tura je res čudovito doživetje v divjini, saj razen kozorogov na celotnem grebenu ne srečava nikogar. Kljub temu, da je tura dolga (sigurno se jo lahko opravi bistveno hitreje, vendar je škoda hiteti), se niti malo ne vleče, saj si vedno zaposlen s plezanjem, iskanjem prehodov ali pa z občudovanjem čudovitih kulis. Zagotovo eden najlepših in pa tudi zahtevnejših grebenov pri nas, toplo priporočam!

Včeraj smo se  jaz,Jao in Čaro lotili gorniške klasike – Slovenske smeri v severni Triglavski steni. Na turo smo se odpravili relativno zgodaj, tako da smo ob 5ih že hodili proti Steni. Kaj kmalu pa opazimo, da še zdaleč nismo prvi, saj sta v daljavi pod steno že dve navezi. Na poti ves čas opazujemo z mesečino obsijano Steno v vsej svoji veličini. Ravno ko smo prišli do vstopa se je začelo daniti, zato smo pospravili čelke in se zagnali po strmih prehodih navzgor. Razmere so bile odlične! Razen nekaj slabo zalitih skokov in deloma kopnih prečnic, ki so poskrbeli za nekaj “drytoolanja” je smer dobro narejena. Na vrhu smo ujeli nekaj sonca in si privoščili zasluženo malico. Sestopili smo čez prag, kar se je kasneje izkazalo za slabo odločitev, saj smo v slabih razmerah porabili veliko časa in energije za iskanje prehodov čez skoke. Vidno izmučeni, smo na analizi ob pivu in pici soglašali, da je bil ves trud več kot poplačan, saj je bila plezarija res uživaška!