Avtor: Aljoša Vister

V soboto smo se  Marko, Doroteja, Uroš in Aljoša odločili preplezati smer Kiklop v Begunjščici.

Okoli osmih smo pod smerjo sestavili dve navezi; v prvi sta bila Doroteja in Marko v drugi pa Uroš in Aljoša. Doroteja je kot vodilna suvereno odplezala vse tri raztežaje medtem, ko sva z Urošem plezala izmenično.

Ker je bila to za naju prva resna smer po opravljenem izpitu, sva med plezanjem v smeri kmalu ugotovila, kako pomembne so vse izkušnje, ki smo jih pridobili v šoli. Dejstvo je, da sva bila prvič sama odvisna samo od svojega znanja in to je dovolj, da sva bila oba vsaj enkrat izven cone udobja, ki ti jo sicer nudijo izkušeni alpinisti. Še dobro, da sva vsaj na štantih dohitela prvo navezo in Markov nasvet ter manjša pomoč je bila vredna zlata.

Za mlajšega pripravnika je smer resnično lepa prva izkušnja; še posebej, če je pripravljen prevzeti odgovornost in tako tudi plezati. Edini minus so bile naložene skale, ki se lahko hitro odkrušijo ali odkotalijo v dolino.

Na vrhu smeri je krasen prehod skozi preduh in na drugi strani lep razgled s štanta na vrhu smeri, iz katerega smo se ob vrvi spustili do melišča in od tam peš proti avtu. Analizo smo naredili pri Urošu.

Uroš, Doroteja, Marko, hvala za prijetno družbo in krasno izkušnjo!

Danes sem se s še štirimi turnimi smučarji odpravil proti Kofcam pogledat kako je vreme v zadnjih tednih vplivalo na sneg.

Do Planine Dolžanke (1000 m) sem s štirikolesnim pogonom brez težav prilezel čez vse drsalnice do popolnoma poledenelega levega ovinka, v katerega pa brez verig nisem šel preizkušat sreče. Verjetno gre z verigami še nekaj metrov višje, vendar je bilo že to izhodiše solidno.

Četrt čez sedem smo se tako s smučmi na nahrbnikih odpravili po “bližnjici” skozi gozd in po dobrih 200 višincih zapeli smučke in pse ter oddričali proti zavetišču na Planini Šija. Ko smo prišli iz gozda, smo zagledli splazeno Kofca goro in tak pogled te vedno postavi na realna tla, malo te stisne, zamisliš se in postaneš bolj pozoren na okolico in dogajanje okoli sebe.

Glede na temperature, ki so se iz minute v minuto višale, smo za cilj izbrali najbližje Veliko Kladivo in ker je bil sneg spodaj še precej trd smo pohiteli ter okoli desetih pogledali na drugo stran. Vrh Kladiva je bil spihan in ni bil primeren za smuko.

Ko je zgornjih 5 cm snega odjenjalo, je postalo jasno, da so visoke dnevne in nizke nočne temperature v tem delu sneg predelale do te mere, da je bil še najbolj podoben spomladanskemu srencu.

Na gori smo bili sami in praktično nobenih sledi o vijugah prešnjih dni. Tudi naših jutri verjetno ne bo več, saj je temperatura za ta čas tako visoka, da bom presenečen, če bo sneg na tem pobočju zdržal še teden ali dva.

Po vzponu sledi spust; z ostrimi robniki smo zarezali v mehko podlago, se zapeljali do redko posejanega ruševja in skozi gozdiček nazaj do zavetišča, kjer smo z nasmehi na obrazih naredili analizo in zaključili odlično “spomladansko” smuko.

Po cesti smo se po snegu in ledu pripeljali skoraj do tistega poledenelega ovinka, kjer sem pustil avto in še pred kosilom zaključili nedeljsko turno smuko.

Aljoša, Urban, Klemen, Nejc in Drejc.