Avtor: Aljoša Vister

Z Urošem sva šla danes zjutraj Darkotovo in Mirkotovo smer, ker je pač še nisva šla. Prvi in tretji raztežaj sem šel naprej jaz, drugega in zadnjega pa Uroš.

Na vrhu sva bila v dveh urcah in edini problemček, kjer je treba biti previden je na drugi plošči tretjega raztežaja, ker je naslednje varovanje “šele” na izstopu plošče pod previsom.

Mogoče naj omenim še to, da sem v tretjem raztežaju porabil 10 kompletov in da je v celi smeri precej podrtega materiala.

Uživala sva Uroš in Aljoša

Ob šestih zjutraj smo se Doroteja, Peter, Janž, Eva in Aljoša odpeljali z Jesenic proti vasici Döllach, ki leži dobrih 10 km pred Heiligenblut-om. Iz Döllach-a pa po strmi in ozki cesti do zaselka Mitten, kjer je ob kapelici urejeno parkirišče.

Od tam vodita pod Stanziwurten dve poti. Ena gre po gozdni cesti, kjer je urejena sankaška proga, druga pa po poti skozi smrekov gozd. Odločili smo se za slednjo, ker je precej krajša, strmina pa tudi ni prehuda. Zagodla so nam samo polomljena drevesa, ki so tam od zadnjega neurja.

Stanziwurten leži med dolino reke Möll in dolino Zirknitz nasproti Mohar-ja (2605) in Hilmsberga (2637). Področje je znano tudi po rudniku zlata Waschgang na pobočju Kluidscharte, saj leži v Visokih turah, od koder je fevdalna gospoda iz Salzburga in okolica že v srednjem veku, črpala svoje bogastvo. Od tu izhaja tudi ime za to skupino gora – Goldberggruppe.

Na poti proti vrhu smo v zmernem naklonu prečili planine in vlekli špuro mimo gorskih koč. Od gozdne meje dalje, se je naklon nekoliko povečal in zadnjih nekaj metrov smo odštorkljali peš ali pa na srenačih.

Vrh nas je pričakal v popolnem brezveterju in le z nekaj koprenaste oblačnosti tako, da smo si vzeli precej časa za počitek in uživancijo na samotnem vrhu, kjer nam je za kratek čas družbo delal samo en domačin in njegov kuža.

1350 višinskih metrov spusta je bila mešanica vsega; led, skorja, napihan sneg, grifig in južen sneg, podpisi na planini in vijuganje med smrekami. Dejstvo je, da bomo turo ponovili, ko spet zapade sneg.

Danes zjutraj sva se z Urošem odpeljala proti Beli peči. Uroš je dal za bencin in rampo, jaz pa za prvi rastežaj.

Ampak že na začetku sem šel preveč desno na lepe plate v smeri Šipa, ki sem jih prečil in nato štantal v Marčitovi sp. smeri. Od tam naprej sva potegnila prečko v levo nazaj na zastavljeno smer in z lahkoto izmenično odplezala do vrha.

Vrnila sva se desno skozi gozd, pospravila in se odpeljala domov. Analizo bova naredila zvečer po sestanku.

Dopoldan sva tako preživela v krasni naravi in kompaktni skali z lepimi razgledi in v tišini.

Uroš in Aljoša.

V četrtek je Ksenja predlagala, da bi šla pogledat Pocarsko, ki sta jo prva preplezala Raf in Rajko. Smer je v celoti navrtana in je bila opremljena za potrebe Gorske šole SV in ker so klini pobarvani, naj bi bila tudi navigacija bistveno lažja ter primerna za začetniško navezo.

V petek sva tako s Ksenjo poskušala uskladiti termine, vendar se nekako ni izšlo in če zelo skrajšam dolgo zgodbo, sva se šele v ponedeljek ob 7:45 pod smerjo znašla Doroteja in Aljoša.

Opremljena z vso opremo, ki jo trenutno premoreva, se Doroteja kot prva v navezi prime skale in odpleza prvi rastežaj, postavi štant, varovanje in že lahko plezam.

Neučakano sledim, saj hočem pregnati tremo, ki se je nabirala celo noč in mi ni dala spati. Prvih deset metrov mine hitro in vsakič, ko odpnem komplet in ga pospravim za pas, se mi zdi, da z njim izginja tudi trema.

Ko se Doroteji pridružim na štantu, si pogledava skico smeri in se odločiva, da tudi naslednji rastežaj odpleza kot prva v navezi. Na koncu drugega rastežaja pod previsom v zajedi pa je jasno, da bo cela smer njena.

V tretjem rastežaju mi tik pod svedrovcem na plošči zdrsne desna noga. Ujamem se in obenem pristanem na relanih tleh, zato se umirim in v mislih opomnim: Nisi v plezališču, ne hiti, glej kam in kako stopaš, preveri oprimke …

Do zadnjega rastežaja plezava brez težav, mirno in usklajeno. Samo vrh naju je presenetil, saj je prišel prehitro.

Smer je lepa, vendar je precej krušljiva, ponekod tudi naložena, še posebej pa je neprijeten zadnji rastežaj, kjer ob odsotnosti svedrovcev/klinov za privezovanje psihe, prav pride tudi kakšna gurtna. V dolino sva se vrnila po desni strani čez greben in na pot.

Preživela sva prijeten ponedeljek in stopila stopničko višje.