Jalovčev ozebnik in Kotovo sedlo

Pred napovedano otoplitvijo smo se v soboto odločili, da se zapeljemo še skozi Jalovčev ozebnik in naredimo nekaj zavojev s smučmi po trdi podlagi.

Z Jesenic smo se proti Planici odpeljali Aljoša, Nanika, Doroteja, Aleksandra in Matej, v Tamarju pa se nam je pridružil še Tin. Po slabih dveh urah hoje smo bili pod balvanom, kjer sta se Matej in Aleksandra priključila četici Avstrijcev na Kotovo sedlo, z Naniko in Dorotejo pa smo nadaljevali do balvana, kjer smo se preoblekli in sledili lepo speljanim stopinjam, ki so letos umaknjene od vpadnice in smučarske špure.

Razvodnico pod Jalovcem smo dosegli v dobrih štirih urah in se v zavetju na sončku pogreli ter pripravili na spust. Tin je medtem že drugič ta dan opravil z vzponom skozi ozebnik in se nam je pridružil pri spustu. Z navdušenjem je pokazal kako se najlažje in najbolj varno smuča v strmini tako, da sta tudi Nanika in Doroteja z minimalnim abručanjem opravili spust.

Sneg v kuluarju je bil kljub otoplitvi še vedno grifig in trd. Med smučanjem je sicer nastajalo malo moke, ki pa je celo pomagala pri smučanju. Največji problem je bil le pod vrhom, kjer so nastale grbine, širine pa je bilo za naše znanje dovolj. V desnem žlebu je bilo 5cm klože na nesprijetem, sipkem snegu tako, da sva se s Tinom odločila, da se vrneva v normalko in skupaj smo prismučali do izstopa pod ozebnikom.

Matej in Aleksandra pa sta imela na Kotovem sedlu precej mešane razmere; skorja, grifig sneg in tudi trdo kložo, a sta vseeno suvereno, še pred nami prišla v dolino.

Smučine okoli Jalovca so bile letos kljub vetru in manjšim količinam snega vrhunske. Kaj se bo dogajalo v naslednjih dneh pa je odvisno od temperatur in vremena.

Obvezne analize seveda tudi tokrat nismo zanemarili in smo jo za vsak slučaj opravili kar dvakrat.

Fajn je blo 🙂

Tam kjer ni severnika – Gaipahöhe

Ker je zadnje dni v Avstriji padal sneg z vetrom, delal zamete, klože in opasti, in ker se je nevarnost snežnih plazov dvignila na 3 do 4, smo nekaj solidne in varne smučarije našli nad Innerkremsom na južnih pobočjih Gaipahöche. Na izhodišču nas je pričakala zavidljivo velika količina novozapadlega snega in lepo potegnjena špura, ki smo ji v zavetju sledili skoraj do vrha, kjer pa je severni veter pokazal svojo moč, saj je pihal s konstantno hitrostjo okoli 50km/h.

Zato smo se hitro preoblekli in odbrzeli navzdol proti dolini. Malo po gozdu in malo po flankah, kjer je bil še pršič in kar je najbolj pomembno, nobene klože ali skorje.

Za češnjo na torti pa smo točno nad parkiriščem zvozili še krajšo puhasto flanko in se nasmejani ter zadovoljni z izbiro ture, vrnili domov, kjer smo naredili krajšo analizo.

Varno smo namesto vas uživali, Eva, Branka, Nanika, Petra, Luka, Tina in Aljoša.

Kilnprein

Nov vikend je prinesel novo turno smuko in podobno kot zadnjič, smo tudi tokrat zelo natančno spremljali vse mogoče modele, prognoze, realnočasovne analize, spletne kamere in še kaj. Na koncu pa smo še najbolj obetavne informacije dobili kar po telefonu in v soboto zvečer smo za cilj določili Kilnprein nad Turrachom.

Uro odhoda smo tokrat nastavili na 6.00 tako, da smo bili na izhodišču, ki je poleg parkirišča ob gasilnem domu, dokaj zgodaj, kar je seveda pomenilo, da je bilo precej hladno. Od -15 do -12 stopinj smo namerili. Odvisno od znamke avtomobila.

Ko smo se opremili, oblekli in prešteli, smo se po cesti v zmernem tempu povzpeli do manjše planine, kjer smo naredili prvi krajši postanek, nato pa nadaljevali do zatrepa doline na sedlo, od tam pa na vrh, ki leži na 2408 metrih nadmorske višine.

Vršna piramida ponuja dobrih 400 višinskih metrov odlične smuke tako, da smo prav vsi lahko narisali svoje čačke. Nekateri smo za umetniški vtis dodali še vejice in pike. Spodnjih 500 višincev pa je namenjenih iskanju “najlepše” poti skozi smrekov gozd in smuku po cesti, ki nas je pripeljala do izhodišča.

Analiza v baru na Turracher Höhe je pokazala, da smo v petih urah opravili nekaj čez 1000 višinskih metrov, prevozili 16 km in spregovorili nekaj čez 15000 besed 😉

V turi smo tokrat namesto vas uživali; Janž, Nanika, Grega, Pero, Eva, Branka, Mare, Tina, Mark, Nataša, Aljoša in Nastja, ki pa je bila čisto v svojem ledenem kraljestvu na Kornnocku.

Ojstrc – Hochobir

Po sobotni vodni avanturi, kjer smo vsak na svojem koncu iskali sneg, smo si za nedeljo zaželeli nekaj puhastega pod smučmi. Zato smo tako kot zadnja leta, v kriznih trenutkih prepustili odločitev Petru in se nismo preveč obremenjevali, v katero smer bomo šli in kdo se nam bo pridružil.

Ob sedmih zjutraj smo se pred ferajnom zbrali Nanika, Peter, Janž in Aljoša. Po kratki debati smo se strinjali, da gremo pogledat na Obirsko, kjer je po napovedih zapadlo največ snega. Cilj ture je bila 2139 m visoka gora Ojstrc oziroma Hochobir.

Okoli devete ure smo prispeli na parkirišče nad obirsko faro, kjer smo srečali tri člane Alpinističnega odseka Varaždin, ki so enako kot mi vse upe položili v goro, do vrha katere nas je ločilo slabih 1300 višincev in dobrih 10 kilometrov.

Cesta, ki pelje na Obir je bila zjutraj ralho zasnežena, le eno vozilo je kljub prepovedi peljalo do Obiralmhütte in nam tako deloma olajšalo pot navzgor. Po dveh urah in pol hoje, smo prispeli do Kapelške koče, kjer smo naredili krajši okrepčilni postanek, spregovorili nekaj besed s kolegi iz Hrvaške in skupaj nadaljevali pot proti vrhu, ki pa se je med tem ovil v oblake, iz katerih je začelo snežiti. Slabih 300 višincev so bile razmere še lepe in prijazne, nato pa smo prišli do točke, ko so veter, megla in sneg tako zmanjšali vidljivost, da smo lahko cilj dosegli samo skupaj in s pomočjo GPS navigacije, ki nam je pomagala tudi pri spustu, saj je veter naše sledi sproti odnašal.

Ko smo prišli iz megle, smo do koče lahko uživali v novozapadlem pršiču in naredili nekaj lepih zavojev med smrekami ter čez planino do koče, od tam pa po cesti do izhodišča.

Turo smo skupaj s postanki opravili v šestih urah, in ker na turo nismo šli zato da bi shujšali, smo si pri zelo gostoljubnih in prijaznih domačinih Železne Kaple v Tržni gostilni privoščili okusno večerjo in zelo dobro pivo.

Zagotovo v te kraje še pridemo!

Krožna čez Schöpfling

Danes bom napisal bolj na kratko, ker je bil vikend zapolnjen s turami in enostavno ni energije za večerno pisanje 🙂 Danes smo bili v Italiji, včeraj pa v Avstriji. O prvi bo nekaj več napisal Peter.

V soboto napakiram v avto smučke, palice, Evo, pancarje, malico, pivo, Branko, lopate, žolne, dereze, cepine, Naniko in sonde, se vsedem v avto in zapeljem proti Zedderhaus-u. Malo nad Waldom ugotovimo, da so se na parkirišču zbrali skoraj vsi avstrijski turni smučarji, ki so si ravno tako zaželeli belih strmin.

Ko najdemo parkirni prostor in premečemo vso potrebno kramo v nahrbtnike, se v koloni zaženemo do kolovzne poti. Začuda nas tam čisto vsi Avstrijci zapustijo in skupaj potem modrujemo, da je verjetno v bližini še kakšna lepša flanka, ki je ne poznamo.

Ko hodimo slabo uro, Branka vpraša, če bi pogledali kod se skriva Schöpfling in na našo grozo ugotovimo, da se je hrib teleportiral na našo desno stran in je celo že za nami 🙂

Vendar s pomočjo sodobne navigacije, klasičnih kart v merilu 1 proti nekaj in ob pomoči še dveh Avstrijcev, ki sta ravno tako zašla, nekako ugotovimo, da se na Schöpfling pride tudi s te strani in sicer po poti mimo Jakoberalm-a in čudovitega Mosermandla.

Pristopna pot in smučina je bila v celoti pokrita z debelo snežno odejo, ki se je na vrhu že spreminjala v firn. Kljub temu, smo spust opravili na drugo stran, kjer smo na senčni strani našli celo nekaj napihanca in eno ali dve še nepresmučani flanki.

Analizo smo tokrat za vsak slučaj naredili dvakrat, da nebi pozabili kakšnega prelepega detajla.

Eva, Nanika, Branka in Aljoša