Avtor: Aljoša Vister

Nov vikend je prinesel novo turno smuko in podobno kot zadnjič, smo tudi tokrat zelo natančno spremljali vse mogoče modele, prognoze, realnočasovne analize, spletne kamere in še kaj. Na koncu pa smo še najbolj obetavne informacije dobili kar po telefonu in v soboto zvečer smo za cilj določili Kilnprein nad Turrachom.

Uro odhoda smo tokrat nastavili na 6.00 tako, da smo bili na izhodišču, ki je poleg parkirišča ob gasilnem domu, dokaj zgodaj, kar je seveda pomenilo, da je bilo precej hladno. Od -15 do -12 stopinj smo namerili. Odvisno od znamke avtomobila.

Ko smo se opremili, oblekli in prešteli, smo se po cesti v zmernem tempu povzpeli do manjše planine, kjer smo naredili prvi krajši postanek, nato pa nadaljevali do zatrepa doline na sedlo, od tam pa na vrh, ki leži na 2408 metrih nadmorske višine.

Vršna piramida ponuja dobrih 400 višinskih metrov odlične smuke tako, da smo prav vsi lahko narisali svoje čačke. Nekateri smo za umetniški vtis dodali še vejice in pike. Spodnjih 500 višincev pa je namenjenih iskanju “najlepše” poti skozi smrekov gozd in smuku po cesti, ki nas je pripeljala do izhodišča.

Analiza v baru na Turracher Höhe je pokazala, da smo v petih urah opravili nekaj čez 1000 višinskih metrov, prevozili 16 km in spregovorili nekaj čez 15000 besed 😉

V turi smo tokrat namesto vas uživali; Janž, Nanika, Grega, Pero, Eva, Branka, Mare, Tina, Mark, Nataša, Aljoša in Nastja, ki pa je bila čisto v svojem ledenem kraljestvu na Kornnocku.

Turrach – Kilnprein

Posnetek turne smuke s Kilnpreina

1 2 ►

Po sobotni vodni avanturi, kjer smo vsak na svojem koncu iskali sneg, smo si za nedeljo zaželeli nekaj puhastega pod smučmi. Zato smo tako kot zadnja leta, v kriznih trenutkih prepustili odločitev Petru in se nismo preveč obremenjevali, v katero smer bomo šli in kdo se nam bo pridružil.

Ob sedmih zjutraj smo se pred ferajnom zbrali Nanika, Peter, Janž in Aljoša. Po kratki debati smo se strinjali, da gremo pogledat na Obirsko, kjer je po napovedih zapadlo največ snega. Cilj ture je bila 2139 m visoka gora Ojstrc oziroma Hochobir.

Okoli devete ure smo prispeli na parkirišče nad obirsko faro, kjer smo srečali tri člane Alpinističnega odseka Varaždin, ki so enako kot mi vse upe položili v goro, do vrha katere nas je ločilo slabih 1300 višincev in dobrih 10 kilometrov.

Cesta, ki pelje na Obir je bila zjutraj ralho zasnežena, le eno vozilo je kljub prepovedi peljalo do Obiralmhütte in nam tako deloma olajšalo pot navzgor. Po dveh urah in pol hoje, smo prispeli do Kapelške koče, kjer smo naredili krajši okrepčilni postanek, spregovorili nekaj besed s kolegi iz Hrvaške in skupaj nadaljevali pot proti vrhu, ki pa se je med tem ovil v oblake, iz katerih je začelo snežiti. Slabih 300 višincev so bile razmere še lepe in prijazne, nato pa smo prišli do točke, ko so veter, megla in sneg tako zmanjšali vidljivost, da smo lahko cilj dosegli samo skupaj in s pomočjo GPS navigacije, ki nam je pomagala tudi pri spustu, saj je veter naše sledi sproti odnašal.

Ko smo prišli iz megle, smo do koče lahko uživali v novozapadlem pršiču in naredili nekaj lepih zavojev med smrekami ter čez planino do koče, od tam pa po cesti do izhodišča.

Turo smo skupaj s postanki opravili v šestih urah, in ker na turo nismo šli zato da bi shujšali, smo si pri zelo gostoljubnih in prijaznih domačinih Železne Kaple v Tržni gostilni privoščili okusno večerjo in zelo dobro pivo.

Zagotovo v te kraje še pridemo!

Ojstrc – Hochobir turno

Posnetek turne smuke z Ojstrca