Dobrodošli na strani Alpinističnega odseka Jesenice
Danes sva se z Manco odpravila na Škrbinsko ploščo, splezala sva smer Izpolnjena želja (V/III-IV, 250 metrov). Je bil pa cel dan v znamenju številke dve, dve uri sva se vozila tja, prav toliko porabila za pristo, teh 250 metrov sva zmogla v enakem času, sestop z vrha smeri do koče pa je bil spet v istem ritmu 🙂
Le strnem, lepa skala, lepa smer, super družba, skratka dan presežnikov…
Včeraj v četrtek sva se z Manco Klinar podala v Novo centralno v Veliki Babi. Do smeri je slaba ura dostopa, prvih 100 metrov do začetka plošč sva plezala nenavezana. Nato pa 500 metrov uživanja. Smer je nadelana, svedri so glede na težavnost od 10 metrov kjer je težje, pa še na dlje kjer je lažje. Z izstopa smeri se je treba povzpeti še dobrih 100 metrov do poti, ki vodi na Veliko Babo in po njej v dolino, slabe tri ure do avta….
Danes sva z Rajkotom šla pogledat kako je kaj plezanje pri sosedih (A). Namenila sva se na Košutnikov Turn v smer Ostlicher Nordkantenpfeiler 300m (V). Pristopila sva od koče Koschutahaus, pristopa pa je cca. 1.10 ure. Smer se začne z izpostavljeno prečko, nato sledi dva raztežaja lažjega plezanja, ter nato trije zelo lepi raztežaji V. Konča se zopet z dvema raztežajema lažjega poplezavanja. Iztopiš na vrhu gore. Skala v celotni smeri je dobra, vseeno pa previdnost ni odveč. V steni nisva bila sama, poleg naju sta bili v sosednjih smereh še dve navezi.Slik ni ker ni bilo fotoaparata.
Včeraj sva se z Mirkotom odpravila v dolino Belega potoka. Za razliko od sobote, ko sta Raf in Maja po dolini imela gužvo, sva bila midva edina obiskovalca. Namenila sva se preplezati Severni raz Visoke Bele špice in to tudi uspešno preplezala. Smer je res lepa, z zelo dobro skalo, vredna obiska, kljub dolgemu dostopu. Na nekaterih mestih pa je smer res, tako kot je napisal že Raf, namenjena utrjevanju psihe. Zato kakšen klin, s seboj, ne bo odveč. Imela sva tudi srečo z vremenom, saj nama v steni, zaradi oblačnosti, ni bilo vroče, na sestopu pa naju je še malo stuširalo, tako da je bil dan lepo zaključen.
V soboto sva z Božotom plezala Skalaško s Čopovim stebrom, v Vratih sva bila dovolj zgodaj, da sva prehitela pobiralko parkirnine, hitro se odpraviva pod steno pred nama vidiva navezo za katero sva mislila, da gre tudi v Skalaško a ko prideva bliže videva, da gresta v drugo smer, vprašava kaj plezata, odgovorita Korenino, (kasneje izvem, da sta bila to Luka Lindič in Andrej Grmovšek, ki sta opravila prvo ponovitev Knezove smeri – Korenina), tako sva bila prva v Skalaški in kar hitro na Gorenjskem turncu, pomalicava in naprej v Čopa, v steni je bilo ta dan kar nekaj navez, a v Čopu sva bila edina in po vpisni knjigi sodeč šele druga naveza letos. Tudi z vremenom sva imela srečo, ploha naju je praktično obšla, steno je le malo oprhalo in je bila hitro suha. Pohvaliti moram Božota, ki je celotno smer plezal naprej in prosto, jaz pa sem mu samo sledil kar pa tudi sploh ni mačji kašelj. Po 12 urah sva na robu stene, sestopiva čez plemenice z mislimi na pir pri Aljažu.
