Dobrodošli na strani Alpinističnega odseka Jesenice
Obveščamo, da je Bivak III zaradi nujnih vzdrževalnih del trenutno zaprt in ni na voljo za uporabo.
Prosimo vse obiskovalce in alpiniste, da zaprtje upoštevajo ter pri načrtovanju tur izberejo ustrezne alternativne možnosti. O ponovnem odprtju bomo pravočasno obvestili.
Zahvaljujemo se za razumevanje.
Alpinistični odsek Jesenice
Vremenska napoved za nedeljo je klicala po daljši smeri, nekje v severni steni.
Z Jakobom (AO Kranj) sva imela že nekaj časa ogledano steno Velikega Špičja, natančneje Centralni steber. In ko sva ugotovila, da noben izmed naju še nima jasno začrtanih planov za nedeljo, ni bilo več nobenih vprašanj, le še debata o tem, kako zgodaj želiva biti pod steno.
Ob osmih zjutraj sva prispela na vrh melišča pod gruščnato glavo, kjer sva nenavezana začela z lažjim poplezavanjem. Najprej v desno, nato v levo, vmes pa malo naokoli, po sistemu različnih polic – vse dokler nisva zagledala možica, ki označuje začetek stebra. Tukaj se naveževa in začneva s plezanjem.
Prvi raztežaj grebena je ponujal odlično skalo, a ko Jakob pripleza do mene, nama “jinksne smer” s komentarjem, da če bo taka skala do vrha, bo tole kr vrhunsko. No, pa so se začele kazati značilnosti julijske klasike.
Smer te, po približno petih raztežajih plezanja po grebenu, pripelje do izrazito navpičnega stebra “markiranega” z velikim odlomom. Na tem mestu prečiš v desno, po drobljivi polici, do kamina. Po njem se povzpneš tik do konca, nato pa pod previsom izstopiš levo na veliko polico. No, meni malo ljubša varianta je bila, da sem iz kamina v levo izstopila že nekje 5m nižje. Tu je prav tako ena polička, ki po nekaj metrih prečenja ponuja zelo lep prehod višje na prej omenjeno polico.
Smer se nato znova nadaljuje po stebru, ki pa ima tokrat obliko bolj gladkega trebuščka. Tukaj sta po opisih na voljo dve varianti smeri – direktno gor, ali pa čisto malo navzgor, nato pa po levi strani v zajedo do pomola. Slednjo možnost sva izbrala midva.
Na tem mestu sva se odločila narediti krajšo (sendvič) pavzo – sama pa sem začela preštevati kline, na katere sva naletela v smeri. Do te točke jih je bilo namreč že kar 39. Presenetljivo veliko?
Zgornji del smeri zaznamuje velika zajeda – a najlepši (in tudi najbolj ključen) je zadnji del zajede, ki kar malo popestri s plezanjem. Ta raztežaj te nato tik ob stiku s previsom “prisili”, da po vseh štirih izstopiš na polico, ki te pripelje do naravnega okna. Ta del smeri v nulo opiše Jakobov komentar, ko pokuka izza roba police: “Celo smer sva plezala zato, da se zdaj plaziva”. Ampak je res pristna izkušnja!
Ko si enkrat pred oknom, te čaka le še zadnji izziv – smer se namreč nadaljuje naravnost navzgor, in ker je prvi meter smeri spodrezan, moraš izvesti “horuk gib”. A grifi so, nadaljevanje smeri pa je tudi enostavno, le skala se postopoma spremeni v skrotje, ki te pripelje na vrh Velikega Špičja.
Kot celota res lepa smer, logična linija, večinoma lepo poplezavanje in za piko na i še dve zelo slikoviti polici vmes. Le pri kakovosti skale je treba biti malo pozoren, sploh na določenih mestih.
Edina slabost je, če v smer vstopiš z željo po zabijanju klinov. V smeri sva namreč naštela (najmanj) 52 klinov. Najde pa se tudi precej možnosti za vstavljanje metuljev.
Sledil je še dolg sestop v dolino. Odločila sva se namreč za prečenje grebena do Prehodavcev, nato pa nadaljevala po mulatjeri do pastirske koče Trebiški dol, kjer se odcepi zelo zaraščena pot. Po njej se dobesedno prebijaš skozi borovce in iščeš sledove poti. Pot se izboljša šele v zadnjem delu, kjer se po melišču povzpneš na sedlo Čez Drt. Od tam te končno spet čaka bolj uhojena pot. Za celoten sestop z vrha Špičja do avta sva potrebovala šest ur.
Letošnji poletni alpinistični tabor AO Jesenice nas je popeljal v švicarski Furkapass. Ideja za destinacijo pravzaprav ni bila nova. Lani smo tik pred taborom manjša skupina obiskali skoraj isti konec in že takrat se je zdelo, da bi bilo škoda tako dobre plezalne destinacije ne deliti še z ostalimi člani. Ko je Košir med predlogi za letošnji tabor omenil ravno Furko, odločitev skoraj ni bila več potrebna.
Izbira se je izkazala za zadetek v polno. Furkapass skupaj z bližnjim Grimselpassom ponuja izjemno raznoliko plezanje – od smeri, primernih za prve večraztežajne granitne izkušnje, do resnih izzivov za tiste, ki radi preverjajo svoje meje. Kakovost granita je navdušila prav vse. Smeri so odlično navrtane, zato se lahko popolnoma posvetiš plezanju in spoznavanju nekoliko drugačnega sveta granitnih plat. Nekateri smo v luksusu dobro navrtanih smeru uživali, so bile pa pogrešane kakšne dobre stare nenavrtane poke.
V Švico smo prihajali postopoma, zato je bil tabor ves čas živ. Skupaj se nas je zbralo 18, od tega 14 članov AO Jesenice. Čeprav si je vsak vzel kakšen dan za počitek, je bila pod katero od sten skoraj vsak dan vsaj ena jeseniška naveza. Vreme nam je bilo ves teden izjemno naklonjeno, kar je omogočilo, da smo izkoristili praktično vsak plezalni dan.
V tednu tabora je bilo preplezanih 31 večraztežajnih smeri. Med njimi velja posebej omeniti Motorhead, eno izmed smeri, ki se redno uvršča na sezname najlepših večraztežajnih smeri v Alpah. Večina dostopov je prijetno kratkih, zato ostane več energije za plezanje – če je bil kakšen malo daljši, pa je bil popestren z lepimi razgledi. Izjema je Hanibalturm, kjer dostop zahteva dobro uro hoje in nekaj orientacije med granitnimi skalami, saj prave steze tam ni – se pa splača. Dejstvo, da smo skoraj vsi preplezali vsaj eno smer tam, pove dovolj.
Za bazo smo izbrali Forest Lodge Camping, predvsem zaradi odlične lege med prelazoma Furka in Grimsel. Kamp pa ni izstopal le po lokaciji. Prenočišča so bila vse prej kot običajna – od železniških vagonov in bivakov do lesenih hišk, pri čemer je bila vsaka zgodba zase. Ker smo bili med redkimi gosti, ki smo ostali skoraj ves teden, smo hitro postali nekakšna stalnica kampa. Skupni prostor smo nehote spremenili v “jeseniško dnevno sobo”, kjer po plezanju nikoli ni zmanjkalo debat, analiz smeri in načrtov za naslednji dan.
Seveda teden ni minil samo v stenah. Eden od prostih dni nas je odpeljal do bližnjega jezera, kjer je bila voda – glede na bližino ledenikov – osvežilno hladna. Nekega popoldneva smo se odpravili tudi do bližnje vasice z jasnim ciljem: sladoled. Žal je ostal neuresničen, saj nas je pričakala zaprta trgovina. Eden od večerov je druženje popestril še slackline, na katerem je bilo ravnotežje precej bolj zahtevno kot v večini smeri.
Če bi iskali najbolj uporaben kos opreme tedna, to zagotovo ne bi bile metulji ali klini, ampak šivanka. Zaradi popravljanja »šag« je krožila od naveze do naveze, pri sebi pa jo je – povsem po naključju – imel samo Matevž. In to spravljeno kar v denarnici.
Furkapass nas je navdušil z vrhunskim granitom, kratkimi dostopi, odlično opremljenimi smermi in možnostjo, da vsak najde izziv po svoji meri. Še pomembneje pa je, da je teden ponovno pokazal, da alpinistični tabor niso le preplezane smeri in dosežene ocene. So skupni večeri, drobne anekdote, medsebojna pomoč, dobra družba in razlog, da se naslednje leto znova odpravimo nekam skupaj.
Seznam smeri in navez:
SOBOTA 4.7.
NEDELJA 5.7.
PONEDELJEK 6.7.
TOREK 7.7.
SREDA 8.7.
ČETRTEK 9.7.
PETEK 10.7.
SOBOTA 11.7.
PONEDELJEK 13.7.
Začetek meseca sva se s Tino (AO Kranj) odpravile proti Dolomitom, saj so imeli Kranjčani tam tabor. Dva dneva smo bili skupaj v kampu Sass Dlacia, druga dva dneva pa sva se poslužili klasičnemu čeharjenju na prelazih. Ker za Dolomite nikoli ne veš, kdaj te ujame ploha, sva prvi dan izbrale safe varjanto – smer Comici v Piccolo Falzarego (dež je bil napovedan že ob 2h, katerega seveda ni bilo do 10h zvečer). Smer je bila z izjemo gužve lepa in izpostavljena, na kar se je bilo potrebno spet privaditi. Za nedeljo je bila napovedana šajba, zato sva šli v 500 metrsko smer Via Adang (V) v Sas Ciampac. Meni ena lepših smeri, bi pa dala cugom kakšen plusek več. No z dvema setoma frendov na pasu, je plezanje uživaško ;). V ponedeljek sva si privoščili žičnico nad jezerom Misurini za 14 evrov in si si tem nekoliko skrajšali dostop do še ene smeri Via Comici del Torso (V-). Zopet pokončna plezarija, z vrha pa sledijo štirje 30-metrski abzajli, ki so nama pojedili košček živcev. Za torek je bil sprva napovedan dež cel dan, a se zjutraj zbudiva v šajbo, vendar se soglasno odločiva, da imava dovolj in se v počasnem tempu spakirava za pot proti domu.
Za naslednji vikend so bili plani veliki (Švica), vendar vreme ni sodelovalo, zato smo se z Nikom in Urbanom odločili, da gremo spet v Dolomite. Vse lepo in prav, le z izjemo, da smo štrik pozabili doma. Tako smo tri dni nabirali kondiciji in višince (potrjeno, hoja je veliko težja kot pa plezanje!).
Naslednji podaljšan vikend se z Nikom odločila, da raziščeva še Avstrijo. Na netu sem našla idejo o nacionalnem parku Gesäuse, ki je od nas oddaljen slabih 300 km. Vstopnine za park ni, je pa zato skoraj vsak parking vreden 8 eurov/dan. Šele ob brskanju in izbiranju smeri sva ugotovila, da so za te hribe značilni dolgi dostopi in še daljši sestopi, ocene pa za najin nivo kar kompleksne. No mogoče bi bilo boljše imeti konkreten vodniček in ne le podatke iz Bergsteigna. Prvi dan vreme zopet ne sodeluje, zato narediva ‘rest-turo’ do Enstaller Hütte (na koncu se je nabralo 20 km in 1300+ višincov, saj nisva hotela štartati iz plačljivega parkinga). Za petek je bilo vreme boljše – no, brez padavin – 10 stopinj – veter – trplenje za mene – kljub temu splezava navrtano smer Gaudiwipferl (IV) v Festkoglu, katere sestop se je izkazal za detajl smeri. V soboto pa je vreme končno na najini strani, tako da se zapeljeva po plačljivi cesti do Kilkenhütte in splezava smer Waidhofnerweg (V) v hribu Kalbling. Mogoče sem letos res švoh, ampak v IV-kah me še ni nikoli tako šutalno, kot v tej smeri. Na vrhu srečava par iz Linza, ki sta navdušena nad najinimi kladivi za pasom, saj kaj takega še nista videla. Pomalčamo gumi bonbone in skupaj sestopimo nazaj do parkinga. Definitivno območje vredno ponovnega obiska, četudi je čeharjenje kar logistično težko dosegljivo ;).
Prejšnji četrtek sva šla z Rokom plezat Levo smer v Velikem draškem vrhu. O smeri sva si na internetu poslužila opis iz AO Domžale, nekaj napotkov pa nama je dala tudi Martina.
Sama smer naju z izjemo četrtega cuga (lepa pokončna zajeda z dobro možnostjo nameščanja frendov) in detajla (konkreten previs in nadaljevanje čez kompaktne plate) ni pretirano navdušila, saj se kakovost skale z višino eksponentno slabša. Še posebej bi izpostavila cug za detajlom, kjer se boriš s pokončnimi travami s slabim varovanjem in pa izstopni cug (desen prestop) proti grabnu, kjer imaš za moje pojme več sreče kot pameti, da ti luskasti stopi za noge zdržijo.
V smeri sta (z izjemo detajla) le 2 klina, 2 sva pustila tudi midva. V predzadnjem cugu se je potrebno držati leve, drugače zaideš v še slabšo skalo, kjer sva obrnila (zato je tam ostal klin z vponko).
Orientacijsko smer ni težka, spodaj pa dodajam še svojo skico, če bi si jo bo kdo prislužvov, saj je nisem zasledila v nobenem vodničku. Sestopila sva po ‘trotel-zihrer-varianti’ po markirani poti do Vodnika in čez vratca nazaj v Krmo.
V nedeljo sva z Jakom šla plezat Zupanovo smer v Kogel. Prvi cug je bil rahlo moker, prečka v levo še vedno sitna, cug nad polico celo bolj krušljiv, kot sem ga imela v spominu, težji deli smeri pa meni osebno lepi. V smeri nama je družbo delala še naveza iz AO Litija, s katero smo potem tudi skupaj abzajlali čez Virensa. V steni je bilo kar živahno, nekaj drugih navez je bilo v Virensovi, ena v Kamniški in druga v levem delu stene. Kljub visokim temperaturam je stalno rahlo pihljalo, tako da je bilo plezanje prav uživaško.
