Klin Jeseničan

Klin Jeseničan, ki so ga leta 1976 začeli izdelovati člani AO Jesenice, je bil vedno sinonim za dober in kvaliteten klin.

jesenican 1V zadnjem času pa se po številnih trgovinah z gorniško opremo (Annapurna, Kibuba, Terra Šport, …) zaradi dobrega imena in kvalitete pod imenom jeseničan ali novi jeseničan prodajajo klini v dveh dolžinah (kratki jeseničan, dolgi jeseničan). Njegova oblika spominja na nekdanje kline PZS-jevce. Ker ti klini nimajo nič skupnega s pravimi Jeseničani, ki jih še vedno izdelujemo člani AO Jesenice, smo se na odseku odločili, da javnosti predstavimo jeseniški klin – Jeseničan.

Benjamin Ravnik je o tem zapisal: “Žal klin Jeseničan ni patentiran in pravno zaščiten.
Po trgovinah opažam kline, ki nimajo čisto nič skupnega s pravim jeseniškim klinom, pa se vendar prodajajo pod tem imenom. Ker ime Jeseničan ni bilo nikoli patentirano. To ni prepovedano, je pa uporaba imena Jeseničan za te novodobne kline moralno sporna.

Sam bi te kline poimenoval netopir oziroma ne tč ne mš. Še kdo?”

Zgodovina klina

V današnjih časih je na razpolago veliko plezalne opreme različnih blagovnih znamk. Kdor se začne ukvarjati s plezanjem, gre preprosto v trgovino in kupi, kar potrebuje. Pred 100 in več leti pa to ni bilo tako samoumevno.

Predhodnik alpinističnega klina se je kot del plezalčeve opreme pojavil že ob koncu 19. stoletja. Uporaba “žebljev” in “špic” različnih oblik (in ostalih tehničnih pripomočkov) je bila sprva nezaželena. Nekateri ugledni, vrhunski alpinisti, so se jim odkrito izogibali in uporabo celo prepovedali. Kljub temu se razvoja ni dalo več ustaviti in leta 1910 je Hans Fiechtl iz Kufsteina v Avstriji izdelal prvi klasični alpinistični klin.

S plezanjem vedno težjih smeri med obema vojnama je varovanje pri plezanju postalo nuja, do skrajnosti pa se je uporaba klina, kot pripomočka za napredovanje, uveljavila v petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja.

imobilizacija

 

 

Jeseničan je vsestransko uporaben klin.

Uporaba Jeseničana pri imobilizaciji roke.

 

ZAČETKI JESENIČANA

iz kronike AO JesenicePred 40 in več leti slovenski alpinisti za varovanje in napredovanje niso imeli na izbiro veliko pripomočkov za varovanje. Na voljo so jim bile le večinoma doma izdelane lesene zagozde in maloštevilni klini. Serijsko so jih nekaj časa kovali v Kropi (imenovani Kroparji) in mogoče še kje. Tuji klini pa so bili dragi in težko dostopni.

Alpinisti, ki so bili v kovinarskih poklicih, so izdelovali kline za lastno uporabo, pri čemer so si pri izbiri materiala pomagali z nasveti kovačev. Najlažje je bilo izdelati kline z obročkom, tako imenovane “ring hakelne”. Obliko so kopirali po vrhunskih tujih klinih (Cassin, Stubai, …). Verjetno so slovenski alpinisti (Stane Belak – Šrauf, Boro Krivic, Mitja Košir, …) prvi v Evropi namesto profilnih klinov in lesenih zagozd uporabljali narezane dele kolesarskih obročev – poljubno so izvrtali luknjo v izravnan obroč in s tem določali dolžino.

V času po drugi svetovni vojni je bila večina jeseniških alpinistov zaposlenih v Železarni. Kadar niso plezali ali reševali, so izdelovali razne pripomočke za bolj varno plezanje in reševanje. Vodilni delavci Železarne in sodelavci so bili temu zelo naklonjeni in bili na njihovo alpinistično – reševalno dejavnost tudi ponosni.

Jeseničan

Prva generacija 1976

Leta 1976 je Janez Kunstelj, takratni načelnik Alpinističnega odseka Jesenice, dal idejo, da bi na odseku sami izdelovali kline. Ko so določili obliko, so ga enostavno poimenovali Jeseničan. Za osnovo so vzeli takratni klin CMV. Kunstelj je v Železarni, kjer je bil zaposlen, naredil kemijske analize materiala, za izdelavo orodja za štancanje pa sta bila zadolžena Alojz Novak in Rudi Tošt. V Železarni so v peči BBC izdelali posebno saržo za ta projekt. Po vlivanju in valjanju je material (po Kunstljevi zaslugi kot odpadno železo) odkupil Alpinistični odsek Jesenice. Kline so delali v popoldanskem času v Železarni zaposleni člani AO Jesenice (Lojz Javorski, Niko Hrovat, Martin Brvar, Dolf Jelenc, Marko Domevšček, Gorazd Jeršin, Dušan Trušnovec, Slavko Terseglav, Mitja Noč, …). Organizacijo dela po fazah in dogovore z obratovodji sta vodila Kunstelj in Novak.

Da bi bili klini resnično kvalitetni, so naredili veliko modelov in tehničnih preiskav. Že na začetku so hoteli kline cinkati ali nikljati, vendar so po nasvetu strokovnjakov to namero opustili, ker naj bi se s tem za malenkost zmanjšala kvaliteta.

Klin so izdelovali po fazah:

  • štancanje,
  • povrtavanje lukenj na obeh straneh,
  • krivljenje ušesa,
  • kovanje klinov,
  • kaljenje in popuščanje,
  • obtolčenje v bobnih,
  • vezanje z žico po 10 kosov.

Tako je bilo izdelanih 4000 klinov prve generacije.

Druga generacija 1984

Ko so klini I. generacije pošli, so takrat aktivni jeseniški alpinisti (Klemen Volontar, Rudi Kocijančič, Rajko Noč, …) leta 1984 nadaljevali s tradicijo. Izdelali so drugo generacijo – 8000 klinov v dveh serijah. Material je bil isti, klin pa so stanjšali za 1 mm. Razlogi za to so bili cenejši material, manjša teža klina in manjša obraba orodja. Ta serija je bila količinsko velika, vendar je klinom – na žalost – zaradi stanjšanja padla kvaliteta in uporabniki Jeseničanov so bili upravičeno nezadovoljni.

Tretja generacija 2005

Leta 2005 so člani AO Jesenice na pobudo Klemena Zupančiča – Grizlija (Marko Bezlaj, Maja Perko, Lojze Grošelj, Mirko Klinar in ostali iz AO-ja) obudili idejo in ponovno začeli z izdelavo klinov. To je sedaj tretja generacija, v dveh serijah so jih izdelalli 6000.

Material in debelina klina sta taka kot pri prvi generaciji, le da so pocinkani.

Klin Jeseničan je tako zopet v izdelavi in uporabi.

Pričevanja znanih slovenskih alpinistov o klinih

Silvo Karo

Ta klin sem res veliko uporabljal in mi je bil z eno besedo povedano ZAKON!

Vedno sem si želeli imeti več teh klinov, a ker jih je bilo težko dobiti (tistih ta pravih), je prišlo tako daleč, da sem jih včasih izbijal iz kakih klasik, kjer jih je bilo preveč in jih uporabil za prvenstvene vzpone. Marsikaterega sem potem, ko so bila opremljena plezališča, izbil tudi tam. Jeseničanu sem tudi najbolj zaupal. Velikokrat sem abzajlal samo na enem Jeseničanu. Bil je dober tudi v granitni Patagoniji, peli so povsod drugod po svetu.

Potem, ko je pošla prva generacija, so prihajali novi primerki Jeseničana, ki pa so bili le bleda senca originala. Tudi te sem seveda uporabljal, a so se lomili, krivili pri ušesu, bili so tanjši.

Tako smo potem zelo šparali s pravimi.

Plezati sem začel leta 1977 in seveda kaj kmalu prišel v stik z Jeseničanom. Bolj aktivno sem jih začel uporabljati v osemdesetih, ko sem preplezal veliko prvenstvenih smeri v naših gorah in seveda kasneje na odpravah.

Škoda je le, da se iz tega odličnega klina ni potegnilo več, da bi se ustvarila blagovna znamka in bi se ga še lahko izdelovalo, saj je več kot idealen za naše gore.

Marko Prezelj

Zame je klin Jeseničan (tisti prvotni, ki je imel kovano rezilo) pojem vsestransko uporabnega klina za apnenec, kakršnega poznamo v Sloveniji.

Prednost Jeseničana je v tem, da ga lahko velikokrat zabiješ in izbiješ, v apnencu se zvije po razpoki, uho klina pa je oblikovano tako, da je zabijanje, izbijanje in vpenjanje neovirano.

Kadar plezam v kakšnih oddaljenih stenah, rad pustim kakšnega Jeseničana, ki je v alpinističnem smislu simbol Slovenije.

Jeseničane poznam od leta 1982, ko sem resno začel plezati. Zadnja serija s katero sem se srečal, je bila oblikovno sicer enaka prvotni obliki, material in obdelava pa ni na enaki ravni kot so bili prvi Jeseničani, katere sem uporabljal. Material je bil nekoliko mehkejši, manj elastičen, rezilo klina pa je prehitro prešlo v končno debelino. Klin, ki počasi preide v končno debelino veliko lepše prime in manj kolje apnenec.

Nekoliko ukrivljen Jeseničan je primeren tudi za plezanje v granitu kjer najbolje prime v kakšnih expanding luskah, ker deluje kot vzmet in manj odriva skalo kot trdi klini, ki so sicer primerni za granit.

Tone Škarja

Jeseničane sem poznal in jih veliko uporabljal. Po mojem mnenju je bil to idealen klin za apnenec, ravno prav trd, da se je ravnal po razpoki in je ni razbijal. Včasih ga je bilo prav zaradi tega težko izbiti, kar pa je dober pokazatelj varnosti.

Franci Savenc

Kdaj sem dobil v roke (ali/in uporabil) prvega Jeseničana se ne spomnim več, mislim pa, da je kak še ostal v arhivu, ki pa sem ga – vsaj kar se železja tiče – žal že predal v Muzej. Od takrat do danes je minilo že 36 let. Plezati sem začel leta 1955 in mislim, da sem se z Jeseničani srečal že konec petdesetih; le tega ne vem ali so bili predhodniki ali že ta pravi!?

Sredi osemdesetih let pa sem, mislim, že več pisaril (AN), kot resneje plezal … Sem pa imel dobre stike tudi z Jeseničani (alpinisti) in čisto mogoče je, da sem o Jeseničanih (klinih, izdelavi) tudi kaj poročal v Delu. Žal pa so registratorji za tisto obdobje globoko v arhivu in – jih zdaj ne uspem (po)iskati; želimo pa jih (nekoč …) tudi poobjaviti …

Spomnim se, da sva bila tedaj v dobrih stikih z Janezom Kunstljem (na AO Jesenice je prišel z Vrhnike) in tudi po tej liniji sem morda spremljal izdelavo Jeseničanov.

Bojan Pollak

Kdaj sem začel uporabljati Jeseničane bi težko vedel, verjetno že od samega začetka, ko so se pojavili. Spomnim se, da sem jih enkrat sredi 70-tih prišel iskat večjo količino (okoli 500) na jeseniški AO. Če se prav spomnim, je bilo to v stavbi nasproti gimnazije, na Cesti železarjev ob železniški progi.

Vsekakor so bili v tistem času najkvalitetnejši klini. V svoji alpinistični karieri lahko rečem, da sem zabil in izbil prav gotovo več kot 25.000 klinov, seveda nekatere od teh tudi po večkrat Tisti, ki so bili najbolj trpežni, so bili prav gotovo poleg CMV klinov, Jeseničani. Sama oblika sicer ni bila idealna – uho je bilo malo majhno in tudi spoj ušesa s telesom klina je imel premajhen radij, material in obdelava pa sta bila zelo kvalitetna. Poznejši klini, ki so bili enake oblike, so bili preveč mehki. Sedanji »jeseničani«, ki so podobni nekdanjim PZS-jevcem, so po kvaliteti podobni prvim. Pravi Jeseničani so imeli pravo razmerje med žilavostjo in trdostjo in so bili uporabni v vseh vrstah kamnine. Posameznega se je dalo uporabiti tudi po več kot desetkrat, lahko bi rekel, da celo stokrat. Morda bi našel še kakšnega iz tistih časov.

Kakšnih posebnih zgodb o teh klinih ne bi mogel povedati, rečem lahko samo to, da so bili zelo kvalitetni in sem se lahko nanje vedno zanesel. Seveda jih je nekaj ostalo tudi v stenah – prav gotovo še vedno tiči v razpoki klin, ki sem ga leta 1978 zabil v spominski smeri Ceneta Kramarja v Triglavu. Tako dobro je »prijel« v sigasto špranjo, da se kljub močnim udarcem ni premaknil niti za milimeter in sem ga raje pustil notri, kot pa odlomil.

Nekaj desetin teh klinov smo nesli tudi v Nepal, v okviru »slovenske« šole, pa so bili v kratkem času vsi porabljeni.

Andrej Štremfelj

Največ sem uporabljal kline prve generacije. Takrat so bili dobrodošla novost v našem prostoru. Primerna žilavost za naše apnenčaste špranje in pa močna vez med listom in ušesom, kar jih je naredilo za tiste bolj trmaste za večne, saj se uho praktično nikdar ni poškodovalo pri izbijanju (za razliko od prejšnjih klinov – PZS). Včasih je malo motila majhna luknja za vponko, saj je šla vanjo samo ena, ampak je čvrstost ušesa to odtehtala. Tudi klini, ki so se pri uporabi skrivili, so se lahko poravnali in zato njihova čvrstost ni pretirano trpela. Izjemna je bila njihova debelina in kot tanjšanja. Oboje je bilo res domišljeno in jih je za naše gore naredilo za skoraj univerzalne. Zlepa nisi prišel v položaj, ko ne bi našel kake primerne špranje zanje.

Uporabljal sem tudi kasnejše serije, vendar jih danes ne morem ločiti med sabo. Za ene vem, da so bili mehkejši in zato manj trpežni, pa še malo manj uporabni pri kakem nasilnem zabijanju v prekratko špranjo. Generalno gledano pa so bile prav vse serije, ki sem jih uporabljal boljše od vseh prejšnjih vrst (ni jih bilo veliko) pa tudi od večine kasnejših, ki jih pa ne poznam prav dobro.

Jeseničane najdeš prav povsod v Alpah, pa verjetno še kje drugje po svetu. Mogoče so malo manj primerni za granit, oziroma je njihova uporabnost manjša. Vsakič, ko ga prepoznam, se ga razveselim, saj v večini primerov pomeni zanesljivo fiksno točko v steni. Slabo zabiti namreč niso preveč zahteven zalogaj za vsako malo močnejšo alpinistično roko.

Benjamin Ravnik

Jeseniški klin prve generacije je najboljši klin, kar sem jih kadarkoli pri plezanju uporabil. Skratka, Jeseničan je vrhunski izdelek.

Druga serija klinov je bila nekoliko slabša, vendar še zdaleč ne slaba ampak odlična. Prvič sem se srečal s tem klinom leta 1976 kot otrok. Starejši brat je enega prinesel domov s praktičnega pouka v elektrikarski šoli. Vajenci prvih letnikov so morali za prakso kovačem podajati kline za kovanje itd;. Spraševal sem se po otroško, kako alpinisti zabijejo klin v steno, pač nisem vedel, da se klin zabije v razpoke.  Klin sem poizkušal zabiti s kladivom v živo skalo pa ni in ni šlo. Preprosto sem sklepal, da nisem dovolj močan, alpinisti pa so gotovo zelo močni in jim zagotovo ni težko zabiti klina direktno v živo skalo.

Po koncu osnovne šole, leta 1981, sem se vpisal v Alpinistični odsek Jesenice. Pri šestnajstih letih, leta 1983, sem uradno opravil izpit za alpinista v plezalnem vrtcu Kovačevec. Za člane je bilo takrat na razpolago vedno dovolj klinov. V slovenskih stenah sem po raznoraznih smereh, po grobi oceni, pustil zabitih okrog 500 klinov.

Klin odlikuje samosvoja oblika, velika trpežnost in zanesljivo prijemanje v razpoke. Glava klina je izdelana močno in robustno, ušesa klina ni možno odlomiti. Prav tako je glava klina izdelana tako, da je klin uporaben tako za nameščanje v vertikalne kot tudi v horizontalne razpoke.

Sama izdelava klina je zelo zahtevna. Klin je najprej izsekan iz jeklene pločevine s pomočjo matrike, nato kovan in pri točno odrejeni temperaturi ustrezno termično obdelan. Vse to ima velike prednosti pred raznoraznimi le »odštancanimi« in nato zakaljenimi klini.

Za konec

jesenican2Kot je že v uvodu zapisano, je namen tega članka seznaniti bralca s poreklom in pomenom jeseniškega klina in upamo, da nam je to vsaj deloma uspelo. Za konec lahko ponovno citiramo Ravnikove besede, ki se tičejo poimenovanja (ne)pravih Jeseničanov:

“Pripomnil bi še to, da bi sedanji izdelovalci klinov s trgovci vred z uporabo lastne domišljije in kreativnosti, razvojem nove uspešne oblike klina, uporabo drugega ustreznega imena za svoj model klina, morda poslovali uspešneje ter ne bi izgubljali na svojem ugledu pri določeni strukturi ljudi, ki pozna(mo) zgodovino pravega jeseniškega klina.

Morda bi kakšen nov model klina z novim imenom postal celo uspešnica. Kopiranje že obstoječih modelov in uporaba že uveljavljenega sicer nezaščitenega imena Jeseničan pa ne vodi nikamor.”

Dodaj odgovor