Naši bivaki

Po zapisih Jožeta Stražišarja

Izraz bivak ima v gorništvu dvojni pomen. Prvi je bivak v steni, kjer je plezalec zaradi objektivnih ali subjektivnih razlogov prisiljen prenočevati v steni. Če pa si namenjen na enega obstoječih bivakov, pomeni, da se boš posluževal stalnega bivaka ali zavetišča, ki ti bo omogočal vzpone v njegovem okolišu.

Veliko let je že, kar stoji bivak I v Veliki Dnini. Ni še dolgo tega, kar so nekatere samotne predele naših gora obiskovali le pastirji in divji lovci. Pravi gorniki so bili – bele vrane.

V letu 1929 se je smrtno ponesrečil v Martuljški skupini Wolf Luckman, član kartografskega oddelka iz Ljubljane. Skalaši iz Jesenic so štirinajst dni iskali njegovo truplo. Med iskanjem so spoznali samotne Rokave, Oltar in Dovški Križ. Zašli so v zatrep Pod Srcem, Za Akom, Veliko Dnino itd. Ti gorski predeli so jih tako navdušili, da so jih začeli obiskovati pogosteje. Slaba stran teh posetov je bila v tem, ker je bil to svet, ki je bil zelo oddaljen od gorskih postojank. ſe takrat so se začeli ukvarjati jeseniški Skalaši z mislijo, da si zgradijo v teh predelih nekaka zavetišča. Kot nalašč je prav tedaj izšel v neki inozemski planinski reviji članek s sliko, ki je opisoval bivak, postavljen nekje v italijanskih gorah. To je dalo pobudo Koreniniju in Frelihu, da sta hotela zgraditi slična zavetišča tudi pri nas. Korenini je naredil idejni osnutek, ki sta ga nato s Frelihom predložila na seji TK Skale.

Odbor za novotarijo ni bil posebno navdušen, vendar je odobril gradnjo, toda brez obveznosti plačevanja. Gradnje sta se torej lotila brez podpore. Toda sledile so nove težave. Zatrep Za Akom, Veliko Dnino in Jezero na Gruntih so imeli v zakupu razni finančni mogotci, ki se z obiskom gornikov v teh predelih nikakor niso mogli sprijazniti. Precej intervencij in potov je bilo potrebnih, da so graditeljema odobrili gradnjo zavetišča.

Bivak I
Bivak I

Maja 1935 si je komisija ogledala prostor, kjer naj bi postavili zavetišče. Komisijo so tvorili tedanji predsednik TKS Čop Miha, dr. Potočnik Miha, Čop Jože, Šega Boris, Berlot, Frelih Matevž in Korenini. Izbrali so krasno zavetno mesto v previsnem južnem ostenju Velike martuljške Ponce. Ogledu so sledile nabiralne akcije pri ljubiteljih gora za nabavo lesa in ostalega materiala. V juniju je bila lesena konstrukcija bivaka izgotovljena. Njen brezplačni prevoz je oskrbel Frelih, železniški uslužbenec. Jeseniški gorniki so nato prenesli ves material v Veliko Dnino, kjer je bivak še isti dan brezplačno sestavil mizar Smolej. Naslednjo nedeljo so požrtvovalni Skalaši prenesli še pločevino in prekrili zavetišče, s čimer so ga dobro zavarovali pred vremenskimi neprilikami. Bivak v Veliki Dnini je bil postavljen s požrtvovalnostjo in delovnim elanom gornikov – železničarjev. Nedeljo za nedeljo so nato tovorili Korenini, Frelih in ostali težki inventar za notranjo opremo. Za velike zasluge Freliha Matevža pri gradnji so leta 1945 jeseniški gorniki preimenovali bivak I v “Matevžev bivak”. V skalo ob zavetišču je vzidana spominska plošča, ki nas spominja na padlega, požrtvovalnega gornika in borca Matevža.

Led je bil prebit ? bivak I je stal in dobro služil svojemu namenu. Celo konservativni člani TKS so bili navdušeni, tako da za nadaljnje gradnje Korenini ni imel v društvu nobenih težav.

Pri sestopu iz Oltarja so prijazne zelenice na Šplevti tako navdušile Čopovega Miho, da je dejal: “Tu bomo postavili naslednji bivak”.

Bivak II
Bivak II

V juniju 1936 so gorniki izkopali temelje. Malo pod Jezerom na Gruntu, kjer so počivali, so se za prostor tako navdušili, da so odstopili od prvotnega načrta za gradnjo na Šplevti. Zopet je izdelal načrte Korenini, gradnjo pa je finansirala TKS iz Jesenic. Tudi planinci so prispevali za zavetišče po svojih močeh. Tako je Derničeva podarila ves les za gradnjo.

S široko delovno akcijo, pri kateri so sodelovali tudi Skalaši ostalih podružnic, je bil material v enem dnevu prenesen na cilj. Nato sta opravila svoje delo mizar in klepar. Z bivakom II je bilo jeseniškim gornikom omogočeno, da so si utirali vedno nove smeri v ostenja Rokavov, Oltarja, Škrlatice, Dovškega Križa itd. Obiski gornikov v martuljških gorah niso bili več redkost.

A gorniki-železničarji še niso bili zadovoljni. Občutna vrzel je bila v zatrepu Za Akom pod ostenji Kukove Spice, Oltarja, Široke Peči in Ponc. Začeli so računati z gradnjo bivaka III. Toda takratni finančni magnat Praprotnik, ki je imel ta del v lovskem zakupu, ni dovolil gradnje. Skalaši so upali, da bodo s stalnimi prošnjami omehčali mogotca, toda druga svetovna vojna je prekrižala njih namero.

Oba bivaka sta tudi med okupacijo nudila zavetje gornikom, ki so mimo nemških zased ušli v gore. Celo partizani so se jih posluževali na svojih pohodih.

Po osvoboditvi so bili tudi gorniki deležni vse podpore ljudskih oblasti. Res, mnogo idealnih gornikov je padlo za svobodo, na njihovo mesto pa so stopili novi. Spet so se zbrali, da uresničijo stare sanje: Postavitev bivaka III Za Akom. Dovoljenja za postavitev ni bilo več treba. Spet je “očka Korenini” napravil načrt za zavetišče, ki naj bi bilo mnogo večje, lepše in udobnejše. ſelezna konstrukcija, dvojne stene, enonadstropne postelje, majhen štedilnik, vse to naj bi bila novost novega zavetišča. V ſelezarni Jesenice so izdelali leseno in železno konstrukcijo z udarniškim delom članov – alpinistov, pri čemer je bil najbolj delaven inž. Dermelj.

Nov Bivak II (2016)

Nov bivak II
Nov bivak II

Več na povezavi: Nova Dvojka

Bivak III
Bivak III

V letu 1946 so alpinisti-smučarji in planinci bivak III zgradili in opremili. Sanje jeseniških gornikov so se uresničile.

Očka Korenini je po zgraditvi bivaka III napisal Janezu v spominsko knjigo tole: “Z izdatno pomočjo tovarišev sem svojo obljubo izpolnil. Bivak III stoji. Skrita želja me vodi k lepemu razmišljanju. Upam, da mi bodo tovariši naklonjeni. Prihrani še en spominski list v tej knjigi za bivak IV.”

V letu 1948 je bil alpinistični odsek Jesenice (kot ostali) v največjem poletu. V svoji vnemi so na predlog takratnega načelnika Krušica sklenili, da morajo zgraditi še bivak IV. Prostor so določili na Rušju na Gruntu. Lepi plezalni vzponi v Stenarju, Križu in Dolkovi Špici ter pomladanska smuka na prostranih podih jih je privedla do te odločitve, kajti takrat še ni bilo Pogačnikovega doma na Kriških podih. Načrte je izdelal Korenini, organizacijo gradnje je prevzel Krušic. Ze v septembru so prenesli na prostor dele za novo zavetišče. Ta akcija je izzvenela kot mogočna manifestacija planinstva in ljubezni do gora. Bivak je bil zgrajen še pred zimo istega leta. Tekom leta 1949 so spet prenašali notranjo opremo, da so se posamezni delavni člani kar opotekali pod težkimi bremeni. V letu 1950 so notranjo opremo zavetišča izpopolnjevali. Po praktični razdelitvi notranjega prostora bivak IV daleč prekaša vse prejšnje. Le škoda, da je zaradi lažjega prenosa grajen iz lesonitnih plošč.

Bivak IV
Bivak IV

Sledila je zima 1950/51, v kateri je zapadlo v gorah, in dolinah ogromno snega. Plazovi so grmeli vsepovsod in uničevali vse, kar jim je bilo na poti. Janeza je skrbelo, kako je prezimilo zavetišče IV, zato se je napotil v maju na oglede. Kdo popiše njegovo razočaranje, ko je našel kakih sto metrov proč, prav na robu planje, razbitine zavetišča. Ugotovil je, da je zavetišče odtrgal iz temeljev močan vihar, ker ni bilo pritrjeno k zemlji z jeklenimi vrvmi.

Toda graditelji niso klonili, kljub izjavam malodušnežev, da bivak IV ne bo stal nikoli več. Najprej je bilo treba prenesti notranjo opremo (žimnice) v Aljažev dom, da jih zavarujejo pred “planinskimi grabeži”. V septembru leta 1951 so gorniki ponovno prenašali deske in tramove za bivak IV, ki je mesec dni kasneje stal na istem mestu kot prejšnji. Lesonitne plošče so zamenjali z deskami. Takoj pri zaključnih delih so zavetišče zavarovali z jeklenimi vrvmi. V letu 1952 je mizar dokončal notranje stene, nato pa so v zavetišče prinesli potrebno opremo, ki so je prenašali v manjši meri še vse leto 1953. Danes je bivak IV vzor vsem ostalim zavetiščem, tako da naziv “hotelski bivak” zanj ni pretiran.

Vsa štiri zavetišča v Martuljški skupini služijo sedaj alpinistom kot izhodiščna točka za njihove plezalne vzpone.

Ne smemo pri obiskih zavetišč pozabiti na vse tiste gornike, ki so jih gradili. Njihovega idealizma, dela, časa, truda, znoja in žuljev ne bomo mogli nikoli poplačati.

In če je graditeljem uspelo, da se vračajo pravi gorniki iz obiskov teh zavetišč srečni in zadovoljni domov, so svoj namen dosegli.