Dobrodošli na strani Alpinističnega odseka Jesenice
Obveščamo, da je Bivak III zaradi nujnih vzdrževalnih del trenutno zaprt in ni na voljo za uporabo.
Prosimo vse obiskovalce in alpiniste, da zaprtje upoštevajo ter pri načrtovanju tur izberejo ustrezne alternativne možnosti. O ponovnem odprtju bomo pravočasno obvestili.
Zahvaljujemo se za razumevanje.
Alpinistični odsek Jesenice
Prvi teden marca 2026 smo z ekipo, ki so jo večinoma sestavljali člani GRS in/ali AO Jesenice, preživeli na Kosovem. Dobri snežni in vremenski obeti so nas navdajali z upanjem, da bom preživeli sijajne turne smuke v nedrjih gorske verige Šara.
Šara (albansko Sharra), poznano tudi kot Šar Planina je gorska veriga, ki se v dolžini približno 80 km razteza med Makedonijo in Kosovom (nekaj malega tudi v Albaniji). Cilji naše odprave so se nahajali v njenem severozahodnem delu. Vse cilje tur smo dosegli iz dveh izhodišč – smučišče Brezovica (1700 m), kjer smo bili tudi nastanjeni, ali sedlo Prevala/Prevalac (1515 m).
Šaro v obiskanem delu sestavljajo predvsem starejše metamorfne kamnine, kot so skrilavci in gnajsi. Na kosovski strani je greben bolj strm, oblikovan v krnice in ozke doline gorskih potokov, na makedonski strani pa je veriga položnejša. Sneg se je pričel nad 1400 m, a ga je bilo takoj dovolj. Razmere so bile perfektne – na senčni kosovski strani je prevladoval suh in pršičast sneg, na prisojni makedonski pa prijetni pomladanski “putrček”.
Seznam naših tur:
1. dan: Piribreg, 2524 m (izhodišče Brezovica) – vrh z opuščeno nekdaj najvišje ležeča žičnica v Jugoslaviji. Z vrha smo odsmučali kakih 400 višincev v Makedonijo (proti vasi Belovište) in se nato vrnili na greben ter odsmučali nazaj proti Brezovici. Popoldne še vzpon na Štrbačko Crno Čuko (2034 mnv).
2. dan: Peskovi/Bister, 2651 m (izhodišče Prevala) – najvišji cilj naše odprave. Samoten vrh, na katerega smo v nasprotju od bolj obiskanega zahodnega pristopa pristopili z vzhodne strani. Spust preko stopenj in dolov, vmes tudi smučanje skozi krajši koluar.
3. dan: Konjuška, 2571 m (izhodišče Prevala) – snežena piramida z lahkim pristopom in prijetnimi položnim spustom po širokih planjavah.
4. dan: Crn Kamen, 2536 m (izhodišče Brezovica) – vrh turni smučarji običajno osvojijo z vzponom ob smučišču. Mi pa smo izbrali samotnejšo in nekoliko neobičajno pot, ki smo jo sproti oblikovali kar sami. Vzpon na vrh iz severa je bil nekoliko strmejši in izpostavljen. Z vrha smo pod vrhom Rafša po makedonski strani prečili do sedla pod Pribregom in tam odsmučali v prekrasen dol v Makedonijo po odjenjanem srencu. Sledil je povratek nazaj na greben ter smučanje v krnico Bela Rajna s pršičnimi senčnimi legami in putrčkom v prisojah.
5. dan: Berevačka planina, 2161 m, in greben nad Štrbačko Crno čuko 2100 m (izhodišče Brezovica) – dopoldanski sprehod po meglenem in sveže zasneženem smučišču, popoldne pa že uživanje v deviških flankah svežega snega na obeh straneh Štrbačke Crne čuke do sončnega zahoda.
6. dan: Gužbaba, 2572 m (izhodišče Prevala) – smučarija po svežem pršiču. Smer vzpona je v začetku enaka kot za Konjuško, po prečenju grebena Pavlov kamen, pa gremo naravnost (desno Konjuška) in se preko krnice, zahodno od vrha vzpnemo na greben in nato na vrh. Na vršno piramido se vzpnemo s smučmi na nahrbtniku. Smučamo po smeri vzpona, sveži sneg izvablja vriske. V izteku krnice ponovno nataknemo pse in dosežemo še krnico in sedlo na vzhodni strani vrha. Tudi tam nas pričaka nedotaknjeni pršič. Božanska tura!
Razmere so bile tekom celega tedna vrhunske – imeli smo ali pršič ali pa odjenjan firn. Dopoldne petega dne je zapadlo 15 cm pršiča, ki je turno-smuško doživetje dvignilo še na višjo raven (pa je bila že prej visoka :)) Tereni Šare so za turno-smučarsko udejstvovanje sila primerni, samotni in scenični – skratka raj za zimsko gorništvo.
Za konec še nekaj praktičnih informacij:
V belinah Šare smo uživali Igor Z., Andrej B., Jernej A., Marjan C., Nino Č., Luka N. (tudi soavtor prispevka) in Klemen K. Žal so zdravstvene tegobe doma morale zadržati pobudnika Mareta, ki nam je dobro pripravil teren in vzpostavil stik z ljudmi na Kosovem. Hvala.
V soboto, 21. 2. sva se z Alanom odpravila mal “za bajto” pogledat. V trenutnih razmerah, kam drugam ni bilo prav pametno it. Zakaj pa ne v Karavanke, ki so res takoj pred pragom , naših vrat. Obdelala sva Struško, Korenščico, Lepi Vrh in Ptičji Vrh.
Prvoten plan je bil, da greva iz Savskih jam. Ker so imeli tam sankaško tekmovanje, sva ubrala pot iz Križovca. Pri Pustem rovtu zavijeva desno v gozd; malo skrajšava, kot pa če bi šla okoli po cesti. Vreme je sončno, snega je čez glavo. Pot se priključi cesti, ki vodi do koče na Belški planini. Pri koči na hitro popijeva malo čaja, in kar takoj naprej. Vmes srečava še Luka Oblaka in Šteblaja, ki se oba z nasmehom do ušes pridričata do naju. Na vrhu malo podebatiramo s sopristopniki, potem pa najboljši del. Gasaaaaaaaa!!!! Smučanje je v primerjavi, z prejšnjo turo precej boljše. Nazadnje nam je dan krojila megla in difuzija.
Spustiva se do koče, kože nazaj gor in naprej proti Korenščici. Iz tukaj je plan čez po grebenu do Lepega vrha, in potem še skok na Ptičji vrh. Po kratkem spustu iz Korenščice ugledava sledi, ki peljejo čez greben. Zgleda jih je nekdo isti dan potegnil pred nama. Si rečeva, da se da poštanfat. Pa še kako sva se zajeb… Itak s smučmi ni šlo nikamor, vdira se do riti. Gruntava kako je majster pred nama s smučam prišel klele čez. No zvečer sem izvedel, da je špuro potegnil Aljoša, s to razliko, da je šel v obratni smeri. Pregaziva se do odprtja, kjer se da preklopit nazaj na smuče. Potem po spihani in skorjasti snežni odeji prideva do vznožja Ptičjega vrha. Skočiva hitro na vrh, potem pa verjetno veste kaj sledi 😉 En kup vriskanja, kakor da zbudiš otroka v sebi. Po končani turi, še analiza na Pristavi.
Lepo izkoriščen vikend, upamo da se odeja predela, da se gre še malo bolj daleč pogledat. Ampak saj veste… Povsod je lepo, a doma je najlepše 🙂
Letošnja zima je skopa s snegom, pa zato nekoliko bolj radodarna z nizkimi temperaturami. Pravi pogoji za plezanje slapov, ki so v začetku januarja začeli spreminjati agregatno stanje in se formirali v lepo plezljive ledne strukture, če so le imeli na voljo dovolj vode. V izogib ponavljanju klasičnih slapov v naši domovini, sem januarja proste dni izkoristil za raziskovanje plezalnih področij pri naših severnih sosedih. Pičla snežna odeja in nizke temperature so ustvarile idealne pogoje za plezanje tudi tistih slapov, ki sicer ležijo v vpadnicah plazov. Obiskal sem slapove ob cesti Obertauren- Untertauren, v Heiligenblutu, Mallnitzu ter nad vasico Innergschloss pod Venedigerjem. Določena področja so stalno ali občasno zaprta za plezanje. Poleg poznane prepovedi v Malti velja prepoved plezanja tudi v nekaterih slapovih v dolini Sebachtall pri Mallnitzu zaradi divjadi (do 1.3.) in v slapovih med Innergschlossom in Aussergschlossom pod Venedigarjem zaradi para brkatih serov. Prepovedi se je pametno držati, ker opravljajo vsakodnevni nadzor in opazovanje ptic. Pred odhodom je potrebno preveriti tudi plazovne razmere. Slapov je kljub zaporam določenih področij še vedno dovolj, presenetljivo pa tudi niso bili kaj dosti obiskani. Dvakrat smo imeli družbo v sosednjem slapu, sicer pa smo bili sami. Soplezalci: Sara, Teja, Tina in Matej. Več info. pa ob slikah.
Ko so dobre dva tedna nazaj napovedovali, da bomo po dolgem času spet imeli bel Božič, nas je večina začela gruntat kam se bo šlo v hribe. Zadnje dva meseca od zime ni bilo praktično nič. Nakar pozno zvečer v petek, pokliče kolega Anže iz Žirovnice. Po dokaj kratkem pogovoru pade odločitev; Ozebnik.
Budilka me zbudi ob 4:30. Na hitro nekaj pojem, in pičim z vso robo do avtobusne postaje pred fabrko. Zbašem se h Anžetu v kombi, in letiva proti Planici. Ker so tu počitnice, bo v Tamarju spet mrgolelo vikendašov, turistov,… Ko prideva na parking, sta pred nama le dva turaša. Dobro veva, da bo čez kako uro vse polno, nakar to opaziva tudi malo višje, ko za nama nižje dol po flanki zagledava cele kolone. Do doma v Tamarju rabiva slabih 45min, od tam naprej hitro skozi gmajno do odprtja. Ozebnik se celo pot, svetlika v luninem sijaju, kmalu pa njegov vrh že pogreje sonce. Razmere skozi celotno dolino so precej solidne. Pride se od parkinga v Planici, pa do balvana pod Ozebnikom. Z zmernim tempom, in manjšimi problemi s čevlji, napredujeva po flanki. Pod balvanom, se ustaviva, narediva manjšo pavzo, dereze gor, smuči na ruzak. Tin nama je dan prej zagotovil, da so razmere top. Sicer je blo že kar nekej sfuranga, ampak sej se da! Dol nama prideta nasproti dva štajerca. Edn bolj nor kukr tadrug, se prvi lepo “skanta” po skrajno desni strani, ampak se dokaj hitro ustavi. Po 4-ih urah me obsije sonce. Vreme je popolnoma jasno. Kmalu zatem, na plano pokuka kolega Anže. Z manjšimi zapleti in žuljih na peti, mu uspe prilezti na vrh. Seževa si v roko, na hitro pojeva in popijeva, potem pa je že čas za spust, saj moram čez dve uri v službo 😛 Sprva imam pomisleke kako bom odsmučal, glede na to da sem letos prvič na smučah. Po tistih prvih zavojih, me nervoza mine, zdaj pa samo še uživancija. Presmučava celoten del, vmes srečava le manjšo skupino. Vmes se enkrat tudi jaz lepo “stresem”. Potem pa fajna smučarija, vse do podna. Na srečo, in na razmere se dobesedno da pripeljat do avta. Med množico ljudi, mimo doma v Tamarju, do parkinga. Na koncu še cajta za na pir ni blo, ker sem se moral ob dveh pofočkat na šihtu. Bomo nadoknadl 😉
Skratka, lepo izkoriščen dan, fajn smučarija pa upamo da ne zadnja, upamo da nam ga še kej namede, da ne bomo že februarja v kratkih 🙂
Pa mogoče še ena misel, ki sem jo zasledil ob branju nekega članka:
“Veličastna, vzpenjajoča se razsežnost gore ukrivi prostor in čas okoli tebe. Obda te. Nosi te v naročju. Kot da bi se povzpel v materino naročje, ko te objame. Obstaja praznina, vendar ne strašljiva. Je bolj kot vakum, ki ne prepušča ničesar razen nagona in sočutja ter človeka očisti vseh slabih dejanj; vsega oklepanja egoizma; vsega strahu in dvoma ter vse negotovosti. Vse je sprano. In kar ostane, je mir. Ko se pomikaš skozi takšno okolje, spoznaš; Gore ni mogoče osvojiti. To je nemogoče. Gore so še vedno tam zgoraj, odmaknjene, same. Iste bleščeče bele piramide, kakršne so bile tisočletja, usmerjene proti nebu, ki brezbrižno in lenobno premikajo oblake. In takšne bodo ostale še dolgo potem, ko nas ne bo več. Tam zgoraj ni boja. Je le gibanje. Le življenje, v njegovem najresničnejšem pomenu.«
