Sauereggnock, 2240 m

Drži, da v sili hudič še muhe žre. Z Majo sva se naveličala čakat na snih v naših hribih, pa sva jo na Štefanovo mahnila gor na Koroško – v Nockberge. Nam ta skupina ni preveč daleč, visoko se pripelješ avtom, pa še kuclji so primerni za prve turne smuke. Ker nisva vedela, kako je tam z razmerami, sva bila najprej namenjena na Gaipahohe, ki ga že poznava in gre lep del po smučišču nad Innerkremsom. Kasneje pa sva si raje izbrala še nepoznano turo na Seenock oz. kasneje na Sauereggnock. Zanimivo je, da si tam lahko glede na snežne razmere mimogrede izbereš drug vrh, ki so vsi nekje med 2100 -2300 m.

Tudi tu gre sprva po smučišču, ki pa ni obratovalo a je bilo že lepo zvoženo, kasneje pa se zlagoma vzpneš v stransko dolinico od koder lahko izbiraš kar nekaj vrhov, Midva sva lovila boljše razmere, ki pa so včasih dišale tudi po kakšni kloži, saj so Nocki znani po tem, da jih rado spiha. Snega je malo (med 20 in 40 cm) in je vseh ”sort pršiča”. Pa se je dalo kar lepo odpeljat povsem z vrha in do avta.

Skratka, čisto prijetna tura.

Še enkrat Veliki Koritnik

Z Majo sva imela v nedeljo namen it plezat v Linške Dolomite, pa sva malo zaradi napovedanih popoldanskih neviht (??), malo pa zarad manj vožnje izbrala Vel. Koritnik (oz.avstrijski Trogkofel ali italijanski Creta di Aip – 2279 m). Vožnje z Jesenic dobro uro in približno toliko dostopa do pod JV stene. Pridružila sta se nama še Mare Štojs in Tomaž Klinar.

Midva z Majo sva izbrala JV steber, kolega pa bližnji JV raz. Obe smeri sta okol 4a-b in 100 – 120 m visoki. Nama je bilo to po 2 mesecih neplezanja kar zadosti. Na vrhu stene so lepe travnate livade in super vreme je kar klicalo po lenobnem poležavanju, pa je bilo treba še poabzajlat pod steno. Res lep dan preživet v prav tako lepih Karnijcih smo zaključili kot se spodobi – pri Dani na Dovjem.

Herlec-Kočevar v Šitah

V sredo sva z Nikom (AO Radovljica) plezala v Šitah. Zaradi obilnega deževja dan prej sva v prvih raztežajih za boljšo psiho tipala po lužicah in občasno po mokri travi. Sidrišča so sicer opremljena s klini in pomožnimi vrvicami, sva pa vmes precej zabijala, ker za metulje skala ni ravno idealna. V lažjem svetu na sredini smeri sva se razvezala in iskala prehode po kaminih in grapah. Izogibala sva se strmih trav na odprtem, ker je bilo še vse namočeno. V 50 m kaminu je dovolj klinov, tako da je bilo treba kar šparati z vpenjanjem, da je sploh ostalo dovolj opreme za sidrišče zgoraj. V zadnjem raztežaju te čaka še zadnje težje mesto, ko že vidiš konec smeri, pa vendar se zaveš, da se je za tiste zadnje metre še potrebno potruditi. Zaradi razmer sva plezala nekoliko dlje kot predvideno, iz smeri sva izstopila šele pozno popoldne. Precej časa je šlo tudi na račun orientacije, ker se pač prav veliko od plezanja smeri pred leti nisem spomnila. Nazaj v Tamar sva sestopila skozi ozebnik, kjer sva v grabnu zaradi nepričakovanih snežnih razmer sredi avgusta še enkrat brez slabe vesti vzela vrv iz nahrbtnika.

Pirpir in Kalči

S prvimi pomladanskimi temperaturami pride čas tudi za skok v stene na obali. Tokrat smo se odločili, da si gremo ogledat smeri v Primorsko-Goranski županiji nad vasico Bribir, do katere se pripelješ iz mesta Novi Vinodolski. Smeri so dolge okoli 150 m, malo opremljene, nekatere so tudi precej zaraščene z običajnim sredozemskim grmičevjem, ki je dokaj bogato s trnji. Prvo smer smo preplezali v južni steni Kacalja. Smer Pirpir poteka po lepem in izrazitem grebenu z dobro skalo. Prvi klin je na vstopu, drugi v detajlu nekje na sredini smeri. Za vmesno varovanje najbolj prav pridejo metulji. V steni Bumkerja smo preplezali Kalčijevo smer, ki poteka po sredi južne stene. Na vstopu se nahaja rumen prusik. Prvi raztežaj je precej krušljiv, verjetno predvsem zaradi goste poraščenosti skale. Z vsakim naslednjim raztežajem pa skala postane vedno lepša. V smeri so zabiti štirje klini, večinoma v težjem zgornjem delu.

Kljub temu da smo se z Rokom, Nikom, Manco in Lukom odpravili plezat s precej skopimi informacijami, saj smo se z orientacijskimi izzivi srečali že pri vožnji do vasice pod steno, lokalni kofetkarji pa so nas z navdušenjem usmerili v plezališče nekaj kilometrov stran, smo se strinjali, da je bistvo našega alpinističnega udejstvovanja vendarle avanturizem in odkrivanje manj znanih koncev sveta.

 

Smučanje pod Cinami

Že nekaj vikendov je bilo vreme bolj na zahodu precej lepše, kot pri nas in v bližnji okolici. Kaj ti torej drugega preostane, kot da se sprijazniš z nekajurno vožnjo, zato pa potem uživaš v perfektnem vremenu, snegu in enkratnem gorskem okolju.

V kombi se nas je vkrcalo sedem in nekoliko matasti smo se po treh urah parkirali v dolini Fischlein za Sextenom na J. Tirolskem. S prepotrebno kavo ni bilo nič – bifeji se odprejo šele po deseti – smo se pobrali po široki poti po dolini navzgor. Ta je bila sprva v megli, vendar se je kmalu začela redčiti in s pogledi smo objeli prve zasnežene vršace: Sextener Rotwand, Einserkofel, kasneje pa še bolj znani Paternkofel.

Naš cilj je bil obli vrh Sextenerstein 2539 m, od koder je najlepši razgled na severna ostenja Treh Cin; do vrha torej dobrih 1100 m. Ker je tura zelo popularna, je špura dobro uhojena in vzpon ni bil preveč naporen. Zaradi čiste šajbe nas je višje na odprtem začelo pečt sonce, smo pa uživali v lepem ambientu in si ogledovali številne možnosti za naslednje ture.

Na vrhu je bilo eno samo uživanje v osrčju svetovno znanih gora, v čudovitem vremenu in v pričakovanju perfektne smučarije. Ta je res postregla z zelo dobrim snegom in lepimi prehodi. Koder je bil pršič, je bil že nekoliko zvožen, pa se je še vedno dalo zelo lepo peljati. Nekaj je bilo tudi že ojuženega snega, vendar je bila podlaga trda, predvsem pa je bilo snega dovolj, da je bila smuka dokaj brezskrbna.

Ko smo sedeli v Fischleitalbodnu ob pivu, smo se strinjali, da je bila tura res zadetek v polno. Včasih pač rata … Še to, ker so se lepo videle veličastne stene Cin, sem Maretu predlagal, naj si jih le dobro ogleda, poleti bova prišla tja in zlezla nekaj med normalko in Belavisto, odvisno od razpoloženja …

S širokimi nasmeški smo turo zaključili: Gorazd in Manca, Mare in Marko, Urban, Maja in Raf.