Delovna akcija maj 2019 – Erjavčeva koča

26. maja se je na Erjavčevi koči zbrala delavna brigada AOJ in zastavila več izboljšav v okolici koče. Pod hribom smo utrdili pot in zasuli udarne luknje s peskom. Odstranili alternativno pot in jo poravnali. Uredili ograjo in utrdili “štenge” v spodnjem delu dostopa do koče. Uredili zelenico po celem hribu, da imajo sedaj gosti lep razlgled. Uredili bankino verande in dovoz do koče. Za zaključek smo pomalcal, kar se je cel dan vrtel na roštilju. Skrbnika koče zadovoljna, mi pa tudi. Upam, da se spet srečamo v takem številu v naravi, kjer bo prijetno s koristnim.

Prvomajsko plezalsko potepanje po Korziki

Naj bo tokrat zapis prvomajske Korzike v odpravarskem slogu. Letos nam bodo izkušnje in vtisi ostali v spominu.

Udeleženci: Katarina Kadivec (AO Železničar), Nik Hlade (GRS Radovljica), Urban Nagode, Rok Feldin, Katarina Noč.

1. dan: V soboto 27. 4. 2019 zgodaj zjutraj odhod z Jesenic. Po osem urni vožnji do Livorna so nas obvestili, da bo trajekt par ur zamujal, tako da smo v apartma na severu Korzike prispeli sredi noči. Gazdarica je samo rekla, da tako je pač na Korziki.

2. dan: Zjutraj sta konja trkala po oknih, da nismo bili predolgo v postelji. Nista bila preveč sramežljiva in smo zajtrkovali skupaj na terasi. Jutranji pogledi na okoliška gorovja so obetali in odpeljali smo se v zatrep doline Ascu. Izbrali smo si klasično smer v južni steni Punta Stranciacone (2151 m)  – Cheminée oblique, 230 m, D, 5 max, 5 obl. Nekoliko smo podcenili temperature v visokih hribih na otoku, ker mi smo šli pač na morje. Močno je pihalo, temperature so bile pod ničlo, plezali smo mimo ledenih sveč v kaminih.

3. dan: Zaradi smelih načrtov smo vstali zgodaj, a je prva svetloba nakazala, da dežuje. Tako smo se s turističnimi nagnjenji zapeljali v Restonico, ki velja za plezalsko meko na Korziki. Slabo uro dostopa do jezera Lac de Mélo in še enkrat toliko do Lac de Capitello. Brez plezalne opreme smo z obžalovanjem zrli v plate nad gladino, kjer poteka ena lepših navrtanih smeri Symphonie d’automne, 180 m, TD, 6a+ max, 6a obl. Popoldne smo frikali v sektorju Stella Luna, kjer smo splezali I mio amori, Onda, Rasta, Sò di passaghju, Stella, Luna.

4. dan: Odpeljali smo se čez prelaz Col de Verghju, kjer smo po GR20 v dveh urah in pol dostopili do zavetišča Ciottulu. Zavetišče je odprto, vendar neoskrbovano, na voljo so ležišča s pogradi, peč in štedilnik na plin. Od koče je bila še slaba ura do Capu Tafunatu (2335 m), kjer smo v vzhodni steni splezali klasično smer Voie des Paras, 170 m, D, 4+ max, 4+ obl. Tokrat ni bila nobena bunda preveč, ker nam je v zadnjem raztežaju začelo družbo delati babje pšeno. Z vrha smo se po smeri ob močnem sneženju vrnili na izhodišče s tremi spusti. Sicer smo žrtvovali en pramen bikolorke, ki ni hotel sodelovati in je za nami prišel z močno načetim jedrom.

5. dan: Za dve noči smo se naselili v Petreto-Bicchisano pod goro San Pietro, kjer je leta 1981 strmoglavilo Adrijino letalo. Nova gazdarica sicer konjev ni imela, je bila pa nadvse radodarna s francoskimi rogljički. Odločili smo se za skok do morja v Propriano, kjer nismo pričakovali, da bomo za pivo odšteli 6,5 EUR. Popoldne po dežju smo šli frikat v Livesi, kjer smo v Petra Piomba splezali Pas gnou qui veut, Supplice chinois, Panne des sens.

6. dan: Zjutraj smo jedli makarone z bolonjsko omako za zajtrk, ker je bilo na 1. maja nemogoče dobiti odprto trgovino. Zavestno smo se odločili, da gremo plezat v Gozzi (705 m), ki je s svojo nizko višino obljubljal samo 40 min dostopa. Parkiramo spodaj v vasi, kjer nas soseda hitro postavi na realna tla, menda da je pastir prepovedal prehod do stene. Primorani smo se bili odpeljati v sosednjo vas in spet smo 2 uri pešačili do stene. Zmanjkovalo je časa, tako da sta Urban in Katarina K. splezala La Rotoloni, 80 m, D, 5 obl, Rok in Nik pa L’homme qui tombe à pic, 50 m, 5. Zvečer smo se za dva dni premaknili na Col de Bavella, plezalsko korziško meko No2 .

7. dan: Urban, Katarina K. in Nik so šli plezat Arȇte de Zonza, 360 m, D, 5+ max, 5 obl v JZ steni Punta di l’Acellu (1588 m), midva z Rokom pa Arȇte de Quenza, 270 m, D+, 5+ max, 5+ obl v steni Punta di l’Arghjetu (1591 m). Nasploh zanimivo plezanje po tofanih, ki tudi edini omogočajo varovanje.

8. dan: Ob 12.h je bil napovedan dež, ampak brez plezarije tudi zadnji dan ni šlo. Trojici je prejšnji dan pri spustu ostala vrv v sidrišču in šli smo na reševalno akcijo. Zaradi vremena ni bilo variante, da bi splezali ponovno celotno smer. Vstali smo ob 5h in se odločili za dostop po grapi v južni steni, kjer smo zaradi zagozdenih balvanov porabili približno tri ure za slabih 100 m. Do vrha smo nato morali splezati še tri raztežaje po smeri Arȇte de Zonza. Ker nas je vreme priganjalo, smo čez detajle prusikarili. Zadnji raztežaj čez plate je Urban kot prvi uspel preplezati v kolikor toliko suhih razmerah, ostali smo se za njim že vozili po platah levo in desno kot sredi zaledenelega slapu brez derez. Ampak dobili smo vrv nazaj.

9. dan: Spanje v bližini Bastie, zjutraj trajekt do Livorna, postanek v Firencah in vrnitev v sveže zasneženo Slovenijo.

Poplez(s)avanje v Pakli

Več kot 14 dni je že tega, ko smo zaključili vikend, ki bo mnogim od nas še dolgo ostal v spominu.
Preživeli smo ga namreč v Paklenici, ki je s svojim 400m visokimi kanjonskimi stenami in z več 500 različnim smerem prava plezalna meka.

Nekateri so se na nekajurno pot odpravili že v četrtek 11.4.
večina pa nas je zaradi obveznosti prišla šele v poznih petkovih urah.
Razdelili smo se po apartmajih in določili sobotne naveze upoštevajoč, da mora na čelu vsake biti izkušeni stari maček :)
Izvedeli smo tudi za načelnikov rojstni dan, tako da smo imeli izgovor za kakšno pivo in pogovor o prihajajočih vzponih.

V sobotno jutro so nas prebudili zvoki dežja, ki pa nam niso vzeli poguma, saj je bila vremenska napoved dobra.
Padavine so kot naročeno kmalu res ponehale, zato smo z manjšo zamudo vzeli opremo ter se odpeljali stenam naproti.

Ob prihodu v park smo se razdelili po vnaprej določenih navezah:
Severni greben(3) so napadli Irena, Maja, Tadeja, Luka in Raf.
Nosoroga(4b) obiskali Ksenija, Miha in Luka.
Oprosti mi pape(4a) preplezala Nanika in Robert. Luka L. & Luka P. sta se odločila obiskati Severno rebro(4b+), načelnik pa naju je s Klemenom M. popeljal po Kanjonski(3+).

Naštel sem le nekaj navez kamor so nas tečajnike peljali na tako rekoč prvo resnejšo izkušnjo s skalo, ki pa je bila navkjub jutranjemu dežju kaj hitro suha.
Vse smeri so bile več-raztežajne zato smo ponovili osnove komunikacije, varovanja, izdelavo sidrišč,..
Naj ob tem tudi poudarim, da je občutek v nekaj stometerski steni čisto nekaj drugega, kot smo bili vajeni iz telovadnice. Tukaj vidiš vso lepoto narave in zraven poješ še kakšen špargelj, ki ga sem in tja “urajmaš”.

Pozno popoldan smo vsak iz svojih koncev počasi začeli kapljati proti parkirišču na katerem smo modrovali kaj vse smo tisti dan preživeli.
Dokaj hitro pa smo ugotovili, da prazen žakelj težko stoji pokonci, zato smo se odpravili na zasluženo večerjo. Slednja je sprožila vso nabrano utrujenost tistega dne in v posteljo popeljala marsikateri alpinistični up.
Večer smo preživeli ob “okrogli” mizi na verandi, ponosni na dogodke ugašujočega dne.

Nedeljsko dopoldne je za večino minil v znamenju vertikale.
Večino – sem napisal, ker z Ireno zaradi poškodb nisva mogla zraven.
Sam sem bil jezen na zatečeni gleženj in na to, da se Markotu in Klemenu nisem mogel pridružiti pri naskoku na Nosoroga.
Ostali so lovili še zadnje plezalne ure, ki pa so se okoli druge ure popoldan z odhodom domov prehitro končale.

Naj na koncu pripomnim, da za nas tečajnike to ni bil prvi stik s skalo,
saj smo imeli teden dni prej predpriprave v Glinščici.
Toda prvič preplezati nekaj 100m je izkušnja, ki je zlepa nepozabiš!

Irena, Ksenija, Tadeja, Klemen, Robert, Luka – hvala vam za opis&slike

Velikonočni Grazer

Z Alenko Lužnik (AO Kozjek Maribor) sva se za tri dni odpravili čez mejo v Grazer Bergland. V soboto zjutraj sva odšli od doma, tako da je bil prvi dan namenjen ogrevanju. Plezali sva Elfengarten V- / IV, 220 m, ker sem v avtu pozabila skico od smeri Schlangengrube, ki se nahaja desno od Elfengartna (skica na netu, v vodničku iz 2007 je še ni). Nedeljo sva določili za dan D in je prišla na vrsto Serengeti, VI / V-VI, 220 m. Napeta smer, kjer težavnost ne popusti niti v enem raztežaju. Za izplezavanje zadnji dan sva odšli v Waschrumpel, VI- / IV-V, 150 m. Sicer lepa smer, ki pa je že tudi precej zlizana. Naplezali sva se in kmalu spet prideva.

Vikendova ledenomanija

Berem, kaj vse smo slovenski ferajnovci uspeli splezati pretekli vikend, in si mislim ali ledno plezanje postaja vedno bolj popularno ali se le naši plezalski potopisi tako v besedilu kot v slikah širijo vedno bolj učinkovito. Sklepam, da bo držalo oboje. Še Planinski vestnik bo lahko v svoji rubriki Novice iz vertikale objavil, da januarja je pa Slovenija vendarle nekaj zlezla v ledu. Potemtakem vendarle pridemo do tega, da je edino prav, da tudi Jeseničani prispevamo svojo kapljo v morje.

Ledne razmere so bile v glavnem v redu. Ne bomo rekli, da je bilo enako kot pred dvema letoma, ko smo res imeli pravljico, ampak tudi letos se človek ne more ravno pritoževati. Z Jaotom, Nikom in Rokom smo v soboto plezali Drugi slap v Prednji glavi. Odločitev za zgodnje vstajanje se je izkazala za več kot odlično, uživali smo v privilegiju prvega sobotnega dostopa pod slap in razgledih na zapečene vrhove Špikove skupine. Pri stavah, koliko navez bo še prišlo za nami, je bil najbližje Nik, v splošnem pa smo se tisti navzdol in tisti navzgor s klajmbersko vljudnostjo vse zmenili, in ne bi mogla reči, da je bila gneča. V nedeljo sva šla z Rokom preverit še v Zajzero v Placche parallele. Prva pod steno Nabojsa sicer nisva bila, se je pa usula za nama skupina italijanskih gorskih reševalcev. Očitno so tako kot naši kranjskogorski in še kateri drugi reševalci tudi oni prišli do spoznanja, da je letos zaradi množičnega obiska smiselno narediti vajo iz tehnike reševanja iz zaledenelih slapov. In to brez drona. Pustimo to temo za kdaj drugič, ali pa vsaj za okroglo mizo in kolumne po vzoru Komisije za alpinizem. Raje pejmo plezat in dejmo se družit.