Herlec-Kočevar v Šitah

V sredo sva z Nikom (AO Radovljica) plezala v Šitah. Zaradi obilnega deževja dan prej sva v prvih raztežajih za boljšo psiho tipala po lužicah in občasno po mokri travi. Sidrišča so sicer opremljena s klini in pomožnimi vrvicami, sva pa vmes precej zabijala, ker za metulje skala ni ravno idealna. V lažjem svetu na sredini smeri sva se razvezala in iskala prehode po kaminih in grapah. Izogibala sva se strmih trav na odprtem, ker je bilo še vse namočeno. V 50 m kaminu je dovolj klinov, tako da je bilo treba kar šparati z vpenjanjem, da je sploh ostalo dovolj opreme za sidrišče zgoraj. V zadnjem raztežaju te čaka še zadnje težje mesto, ko že vidiš konec smeri, pa vendar se zaveš, da se je za tiste zadnje metre še potrebno potruditi. Zaradi razmer sva plezala nekoliko dlje kot predvideno, iz smeri sva izstopila šele pozno popoldne. Precej časa je šlo tudi na račun orientacije, ker se pač prav veliko od plezanja smeri pred leti nisem spomnila. Nazaj v Tamar sva sestopila skozi ozebnik, kjer sva v grabnu zaradi nepričakovanih snežnih razmer sredi avgusta še enkrat brez slabe vesti vzela vrv iz nahrbtnika.

Pirpir in Kalči

S prvimi pomladanskimi temperaturami pride čas tudi za skok v stene na obali. Tokrat smo se odločili, da si gremo ogledat smeri v Primorsko-Goranski županiji nad vasico Bribir, do katere se pripelješ iz mesta Novi Vinodolski. Smeri so dolge okoli 150 m, malo opremljene, nekatere so tudi precej zaraščene z običajnim sredozemskim grmičevjem, ki je dokaj bogato s trnji. Prvo smer smo preplezali v južni steni Kacalja. Smer Pirpir poteka po lepem in izrazitem grebenu z dobro skalo. Prvi klin je na vstopu, drugi v detajlu nekje na sredini smeri. Za vmesno varovanje najbolj prav pridejo metulji. V steni Bumkerja smo preplezali Kalčijevo smer, ki poteka po sredi južne stene. Na vstopu se nahaja rumen prusik. Prvi raztežaj je precej krušljiv, verjetno predvsem zaradi goste poraščenosti skale. Z vsakim naslednjim raztežajem pa skala postane vedno lepša. V smeri so zabiti štirje klini, večinoma v težjem zgornjem delu.

Kljub temu da smo se z Rokom, Nikom, Manco in Lukom odpravili plezat s precej skopimi informacijami, saj smo se z orientacijskimi izzivi srečali že pri vožnji do vasice pod steno, lokalni kofetkarji pa so nas z navdušenjem usmerili v plezališče nekaj kilometrov stran, smo se strinjali, da je bistvo našega alpinističnega udejstvovanja vendarle avanturizem in odkrivanje manj znanih koncev sveta.

 

Smučanje pod Cinami

Že nekaj vikendov je bilo vreme bolj na zahodu precej lepše, kot pri nas in v bližnji okolici. Kaj ti torej drugega preostane, kot da se sprijazniš z nekajurno vožnjo, zato pa potem uživaš v perfektnem vremenu, snegu in enkratnem gorskem okolju.

V kombi se nas je vkrcalo sedem in nekoliko matasti smo se po treh urah parkirali v dolini Fischlein za Sextenom na J. Tirolskem. S prepotrebno kavo ni bilo nič – bifeji se odprejo šele po deseti – smo se pobrali po široki poti po dolini navzgor. Ta je bila sprva v megli, vendar se je kmalu začela redčiti in s pogledi smo objeli prve zasnežene vršace: Sextener Rotwand, Einserkofel, kasneje pa še bolj znani Paternkofel.

Naš cilj je bil obli vrh Sextenerstein 2539 m, od koder je najlepši razgled na severna ostenja Treh Cin; do vrha torej dobrih 1100 m. Ker je tura zelo popularna, je špura dobro uhojena in vzpon ni bil preveč naporen. Zaradi čiste šajbe nas je višje na odprtem začelo pečt sonce, smo pa uživali v lepem ambientu in si ogledovali številne možnosti za naslednje ture.

Na vrhu je bilo eno samo uživanje v osrčju svetovno znanih gora, v čudovitem vremenu in v pričakovanju perfektne smučarije. Ta je res postregla z zelo dobrim snegom in lepimi prehodi. Koder je bil pršič, je bil že nekoliko zvožen, pa se je še vedno dalo zelo lepo peljati. Nekaj je bilo tudi že ojuženega snega, vendar je bila podlaga trda, predvsem pa je bilo snega dovolj, da je bila smuka dokaj brezskrbna.

Ko smo sedeli v Fischleitalbodnu ob pivu, smo se strinjali, da je bila tura res zadetek v polno. Včasih pač rata … Še to, ker so se lepo videle veličastne stene Cin, sem Maretu predlagal, naj si jih le dobro ogleda, poleti bova prišla tja in zlezla nekaj med normalko in Belavisto, odvisno od razpoloženja …

S širokimi nasmeški smo turo zaključili: Gorazd in Manca, Mare in Marko, Urban, Maja in Raf.

 

Na sončni strani Koroške – Gr. Hafner

V petek podaljšanega vikenda, je bilo treba preživet na snegu in soncu in kazalo je, da bi jo bilo najbolje ubrati pod Katschberg. Na Hafnerju (2164 m) še nismo bili in po fotkah, je kazalo na prijetno smuko po senožetih prav dol do avta.

Še prej pa je bilo treba prit na vrh, kar pa se je izkazalo skoraj za misijo nemogoče, saj sem zjutraj v rukzak pozabil vtakniti kože za smuči!! Ker skoraj dve uri vožnje ni za zanemarit, sem rekl, grem peš, pa do koder priguram, nekaj bo pa le. Na srečo smo ujeli neko poratrakirano cesto, ki nas je pripeljala, prav do vršne planote, vmes pa sem se šel še malo Mcgajverja, ter na smuči navezal smrekove vejice in je kar šlo – vse do vrha, oziroma par metrov nižje, saj je bil vrh spihan in zavit v goste megle.

Dol je bila pa ena sama poezija. Ravno prav strmo za uživat v 20-30 cm celcu, nižje nato med redkimi macesni, še niže 100 m po zelo gosti gmajni, na koncu pa po čudovitih odprtih travnikih -ves čas po pršiču. Super-petek,  smo rekli Maja, Nani in Raf

Zajeda in Šija Brane

V soboto sva z Rokom plezala Zajedo v Brani. Smer poteka po izraziti in lepo vidni zajedi v desnem delu stene takoj pod kočo na Kamniškem sedlu. Kljub dejstvu, da je stena obrnjena na vzhod in da je bil napovedan vroč dan, je ves čas pihalo, skrb, da bo gužva, pa je bila tudi popolnoma odveč. Skala je za naše apnenčaste razmere odlična, v težjih raztežajih se tudi najde dovolj velikih oprimkov in človeku ni potrebno pretirano razmišljati, kako elegantno priplezati do naslednjega sidrišča. Sidrišča so opremljena s klini ali ruševjem, vmes pa je klinov kar malo in še ti so precej skriti, nekaj je peščenih ur in rogljev, najbolj prav pa pridejo vse velikosti metuljev. Smer priporočam, ker je kljub zmerni težavnosti ravno prav izpostavljena. Po preplezani Zajedi sva do vrha Brane splezala še lažjo smer Šija.