Poplez(s)avanje v Pakli

Več kot 14 dni je že tega, ko smo zaključili vikend, ki bo mnogim od nas še dolgo ostal v spominu.
Preživeli smo ga namreč v Paklenici, ki je s svojim 400m visokimi kanjonskimi stenami in z več 500 različnim smerem prava plezalna meka.

Nekateri so se na nekajurno pot odpravili že v četrtek 11.4.
večina pa nas je zaradi obveznosti prišla šele v poznih petkovih urah.
Razdelili smo se po apartmajih in določili sobotne naveze upoštevajoč, da mora na čelu vsake biti izkušeni stari maček :)
Izvedeli smo tudi za načelnikov rojstni dan, tako da smo imeli izgovor za kakšno pivo in pogovor o prihajajočih vzponih.

V sobotno jutro so nas prebudili zvoki dežja, ki pa nam niso vzeli poguma, saj je bila vremenska napoved dobra.
Padavine so kot naročeno kmalu res ponehale, zato smo z manjšo zamudo vzeli opremo ter se odpeljali stenam naproti.

Ob prihodu v park smo se razdelili po vnaprej določenih navezah:
Severni greben(3) so napadli Irena, Maja, Tadeja, Luka in Raf.
Nosoroga(4b) obiskali Ksenija, Miha in Luka.
Oprosti mi pape(4a) preplezala Nanika in Robert. Luka L. & Luka P. sta se odločila obiskati Severno rebro(4b+), načelnik pa naju je s Klemenom M. popeljal po Kanjonski(3+).

Naštel sem le nekaj navez kamor so nas tečajnike peljali na tako rekoč prvo resnejšo izkušnjo s skalo, ki pa je bila navkjub jutranjemu dežju kaj hitro suha.
Vse smeri so bile več-raztežajne zato smo ponovili osnove komunikacije, varovanja, izdelavo sidrišč,..
Naj ob tem tudi poudarim, da je občutek v nekaj stometerski steni čisto nekaj drugega, kot smo bili vajeni iz telovadnice. Tukaj vidiš vso lepoto narave in zraven poješ še kakšen špargelj, ki ga sem in tja “urajmaš”.

Pozno popoldan smo vsak iz svojih koncev počasi začeli kapljati proti parkirišču na katerem smo modrovali kaj vse smo tisti dan preživeli.
Dokaj hitro pa smo ugotovili, da prazen žakelj težko stoji pokonci, zato smo se odpravili na zasluženo večerjo. Slednja je sprožila vso nabrano utrujenost tistega dne in v posteljo popeljala marsikateri alpinistični up.
Večer smo preživeli ob “okrogli” mizi na verandi, ponosni na dogodke ugašujočega dne.

Nedeljsko dopoldne je za večino minil v znamenju vertikale.
Večino – sem napisal, ker z Ireno zaradi poškodb nisva mogla zraven.
Sam sem bil jezen na zatečeni gleženj in na to, da se Markotu in Klemenu nisem mogel pridružiti pri naskoku na Nosoroga.
Ostali so lovili še zadnje plezalne ure, ki pa so se okoli druge ure popoldan z odhodom domov prehitro končale.

Naj na koncu pripomnim, da za nas tečajnike to ni bil prvi stik s skalo,
saj smo imeli teden dni prej predpriprave v Glinščici.
Toda prvič preplezati nekaj 100m je izkušnja, ki je zlepa nepozabiš!

Irena, Ksenija, Tadeja, Klemen, Robert, Luka – hvala vam za opis&slike

Kadar je v Krmo res daleč (skupna tura)

Ko smo v nedeljo, 21. januarja navsezgodaj le požokali naše avtomobile na že precej polnem parkplacu nekje na cesti v Krmo, se še nismo zavedali, kako dolga bo danes tura. Smo pa vedeli, da je cesta pogojno prevozna in le za terenska vozila, zato smo za tokratno skupno turo izbrali nižje hribe na tem območju. Veliki Pršivec bo kar pravi, pa še naše tečajnike smo peljali na lepo ogledno turo.

Grizli smo cesto, ravnico Zasipške planine in končno še v breg, davek vsemu temu smo poračunali na Prgarci, kjer smo si ogledovali naš pomožni cilj – vrh malo bližje v smeri Pršivca. Trije so se odločili za vrnitev v dolino, ostali smo nadaljevali, a kmalu doživeli prvo snežno ploho z dodatki ojačanega vetra. Zelo neugoden je bil tudi sneg z zaplatami napihane mehke do trde klože na zelo trdi podlagi. Pri smučanju dol v Krmo je bilo zato zelo zanimivo, na čase pa tudi malo srhljivo (nismo vsi Karničarji…), poleg tega je tam teren zelo razgiban in je pravo smer težko izbirati. Do avtov je bilo še hudo daleč, a je z malo dobre volje šlo brez problemov. Ko smo avtomobile rešili s parkirnih boksov, je sledil le še hiter skok k Dani na Dovjem na okrepčilo.

Trpeče smo uživali: Mare, Maja, Sandra, Nani, Seba, Mitja, Tomaž Anton in Raf

Neke nedelje čez primorski trojček

Zgodnja je bila ura v nedeljo, ko smo se zbrali pred ferajnom. Po slabih dveh urah vožnje in vztrajnemu obračanju gumba proti vedno višji temperaturi v kombiju smo do Planine Kuhinja skoraj vsi nadoknadili pri jutranjemu dremežu. S parkirišča na planini pozornost pritegnejo pobočja in vrhovi proti severu, ki bežno spominjajo na planino Pecol. Krenili smo po poti proti desni čez planini Kašina in Leskovca. Sledili smo oznakam za Rdeči rob in Jezero v Lužnici. Poti je bilo mnogo, gorenjskega poznavanja primorskih lepot pa malo. Edini imetnik zemljevida na turi je tako kmalu izjavil, da bo za prekomerno uporabo zemljevida začel zaračunavati najemnino. Pred pristopom na Vrh nad Peski se je med begajočimi meglicami odprl eden lepših razgledov na Julijce s Triglavom v osrčju. S Peskov smo odšli proti Batognici, kjer je vidnih še mnogo ostankov iz obdobja soške fronte. Ker nas je pozna ura že priganjala, smo se skoraj v teku pognali še na vrh Krna, nato pa v soju zahajajočega sonca sestopili mimo Gomiščkovega zavetišča. Pice pa tisto nedeljo vendarle nismo dočakali. Najprej se je izkazalo, da picerija v Kobaridu v tem času ne obratuje, nato smo bili še v Bovcu obveščeni, da pice ne bo, ker je peč v popravilu. Nedelja je bila kljub temu lepa in zopet se je potrdilo dejstvo, da še tako dolga vožnja in hoja hitro mineta, če je le prisotna družba pravih ljudi.

Manj znane Karavanke

Na zadnjem sestanku se je izrazila potreba, da bi zaboga že kam premaknili naše riti – je žal pač tisti del leta, ko alpinist nima kaj dosti početi, še posebno, ko nebo iz dneva v dan kaže bolj ali manj čemerno podobo.

Kljub ne najboljšim obetom se nas je v nedeljo, 27.11. pri Kristlnu zbralo sedem in kot prvo je bilo potrebno dorečt kam naprej. Odločili smo se za Karavanke, nekam okoli Kepe. Na križišču poti proti sedlu Mlinca, pa smo izbrali manj znani svet med sedlom Mlinca in Kepo, se pravi Lepa Plevelnica 1959 m in Visoki Kurjek 1973 m. Da je svet tam gori res malo obiskan, smo videli tudi po lepem odtisu medvedove šape s prav konkretno velikimi kremplji. No, lastnik odtisa je bil medtem verjetno že kje na koroški strani, mi pa smo nadaljevali z grizenjem strmih trav proti vrhu. Sonce je lepo grelo in razgledi proti Julijcem so bili na nivoju. Le na grebenu je malo popihaval severnik, zato smo se pridno držali sončnih pobočij. Pa saj na severni strani ni bilo kaj iskat, ker so zelo strma in prav nemarno razbita.

Greben do Visokega Kurjeka je zanimiv, včasih malo izpostavljen, na koncu pa te zvabi v slepo ulico. Nakazan prehod po južni strani dol na pot proti Gubnu je prenevaren, za spust po vrvi pa smo imeli kakšen štrik premalo (no imeli nismo nobenega …), zato smo po pavzi obrnili in šli spet naprej – nazaj po smeri vzpona in v dolino.

Bilo je prijetno, uživali pa smo: Maja, Mare, Darko, Petra, Aleksandra, Andrej in Raf.

Bivaki – nikoli končana zgodba

Med jesenskim obiskom bivakov smo bili spet, tako kot po navadi, razžaloščeni nad odnosom do zavetišč, ki so v našem skrbništvu, a namenjena vsem ljubiteljem gora.

Stanje.

Enka

Pred kakim mesecem smo zamenjali okno, v nedeljo pa sta Romana in Branko bivak pospravila, kar je bilo pospraviti sploh potrebno. Pustila sta nekaj sveč za romantiko.

Dvojka

Očka Korenini je bil v obdobju gradnje bivakov daleč pred svojim časom. Le kako bi danes izgledali njegovi načrti? Takrat, pred več kot 70 leti, je udari po mizi in dejal: “Tu bodo stali,” … in še vedno stojijo, čeprav danes ne v prav zavidljivem stanju. Na zunaj marsikatera stvar zgleda lepa, ko pa pričneš kopati po notranjosti, si včasih hudo presenečen. Zato nas prav nič ne skrbi, da nam Korenini ne bi odpustil posodobitve, še manj pa tega, da želimo bivak ohraniti za naše zanamce in ga dati v muzej na ogled še komu drugemu. Kar se pa Boga tiče, ta pa ravna po principu: “Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal”. Bolj nas skrbi, da se je pojavil Nekdo, ki je preprosto vzel bivak v svoje roke in z njim počne, kar se mu zljubi. V glavnem – Dvojka je v letošnjem letu že drugič prebarvana. Nekdo, hvala ti za trud, vendar pa vedi, da se ne dela na tak način. Ne moreš po svoje s stvarmi, ki niso tvoja last.

Trojka

Trojka ni le vzorno pospravljena temveč popolnoma izpraznjena. Zopet se je pojavil Nekdo in meni nič, tebi nič odnesel vse piskre, beštek, sveče, kanistre za vodo … ostale so le še ležalke in deke ter vpisna knjiga. Nekdo, če si stvari odnesel z namenom, da jih očistiš ali nadomestiš z novimi, super … pa vseeno bi lahko odsek (skrbnike) obvestil o svoji nameri. Drugače pa se takemu početju reče čisto navadni vandalizem.

Torej, drv je na Trojki dovolj, če pa si hočete kaj skuhati, posodo prinesite s seboj.

Štirka

Štirko smo obiskali v soboto. Štirinajst z odseka (z novimi tečajci) se nas je odločilo, da lep dan preživimo v gorah – ob čiščenju bivaka. Zjutraj smo presenetili tri Čehe ravno v odhajanju. Verjetno jim bo še nekaj časa žal, da so vstali tako pozno, hi-hi. Naložili smo jih s smetmi, sicer niso bili preveč zadovoljni … ampak nas je bilo preveč in parlamentiranje ali da ali ne, je bilo čisto odveč. Glede na to, da so bili že od srede v bivaku, so verjetno odnesli le svojo svinjarijo. Za vrati je še ostal zajeten kup za vsakega od nas. Tečajci so pospravili bivak “v nulo”, zakrpali pa smo tudi luknje v pločevini.

Naslednje leto bo Štirko potrebno prebarvati. Mogoče že letos? Kaj pa ti praviš, Nekdo? Cel teden bo lepo vreme, barva bi se odlično sušila. Le javi nam prej, da se ne boš “dajal v stroške” za barvo in da bomo seveda izvedeli, kdo si, ta dobra duša, ki nam takole inkognito “pomagaš”.

Jesenska akcija pospravljanja je za nami. Bivaki so pripravljeni na zimo. Pa, da ponovimo že tolikokrat izrečene besede: Dajmo, bodimo ljudje, imejmo odnos do narave, do ljudi in stvari. Saj vemo, da je nahrbtnik ob povratku s ture težak. Pa vseeno … Mnogi rečete: “Ma, če še jaz dodam tole mojo malenkost, saj se sploh ne bo poznalo,” … in tako rastejo kupi smeti.

Srečno in prijetno bivanje v naših bivakih!