Kategorija: Obvestila

Danes naju je z Alainom malo zaneslo proti severozahodni steni Begunjske Vrtače v Lenuhovo smer. Zgodaj sva prispela na parkirišče, kjer je kot običajno že stal trop pohodnikov in turnih smučarjev. Dereze sva nataknila že pri avtu tako, da je nahrbtnik bil lažji že v štartu za ducat gramov. Vstop v smer sva začela s skokcem in nadaljevala po nekakšni čudni podlagi. Neka mešanica starega, novega, napihanega, skorjastega snega. Malo boljša podlaga je bila bolj proti sredini same smeri. Na nekaterih mestih sva zabila tudi kak klin za izdelavo varovališča. V večini primerov nama je pri varovanju pomagalo rušje. Tudi današnji veter je bil zelo nadležen, saj nam je v oči metal pršič od vstopa do izstopa smeri. Zmrznjeni prstki na nogah in rokah so svoj ˇHuraˇ doživeli na južni strani gore. Sestopila sva po Šentanskem plazu in nazaj grede našla še izgubljeno rokavico.

Današnja izbira smeri je zahtevala veliko truda in zmrznjenega švica, predvsem zaradi slabih zimskih razmer… Kmalu bo na pragu pomlad, zato je čas, da se zimska oprema počasi pospravi v omare ali pač…

Današnja lekcija: Lahko rečeva, da je kladivo na cepinu za en K vredno, in da je kladivo boljša izbira v vseh pogledih. 🙂

Plezala sva: Alain V. in Michel G.

V dolini iz zemlje že bodejo prvi znanilci pomladi, ki sicer vsako noč doživljajo temperaturni šok, v senčne predele naših gora pa pomlad še ni pogledala. Te zimske razmere sva v torek popoldne izkoristila z Gregom in preplezala Centralnega v Tamarju. Nohtalo je samo v roke. Danes sva bila s Tinom v Vikijevi sveči. Tu je nohtalo tudi v noge in deležna sva bila tuša, ki se je hitro sprerminjal v ledeni oklep. A ledovje je tolsto in voljno, zato je bila plezarija v obeh primerih uživantska.

V torek, sva z Matijem odsmučala grapo v severnem grebenu MM. Super kratka tura, super smučarija

Danes pa smo Benjamin, Matija, ter jaz smučali na malo bolj skriti lokaciji. Spet super smučarija. Odsmučali smo srednjo in pa levo vrjanto, za desno, je pa zmanjkalo časa.

Včeraj zvečer, sta me Peter in Sara povabila v Sappado plezat še malo ledu. Najprej iz ceste zagledam Sneguljčico, ki je izgledala kar lepo narejena, še vseeno gremo pogledati Zmrznjene solze, pri katerih se zaradi malo tankega ledu v srednjem delu, le odločimo za Sneguljčico. Pridemo do park placa, kjer so že 3 avti, in takoj za nami prideta še 2. Po 20min pristopa smo že pri slapu, ki je v tistem trenutku na sebi imel samo eno navezo. Levo od nas je plezala španska naveza, desno pa 2 italijanski. Prvi cug smo ubrali čisto po sredini, da bi se izognili gužvi, vse ostale pa po normalki. V času ko smo bili na drugem cugu, je bila že kar precejšna gužva, nekdo je plezal proti nam, drugi nad nam, tretji pa že abzajlali. V času ko smo bili na tretjem cugu se je situacija, kar umirila, do konca 4 cuga smo na koncu bili zadnja naveza. Naveza pred nam zadnjega cuga ni šla, zaradi slabega ledu, a mi smo ga še vseeno preplezali. Vse skupaj 5 cugov, se pravi slap dolg okoli 300m. Vse skozi užitna plezarija in še enkrat hvala Perotu in Sari 🙂

Včeraj v Janeževem žlebu je po pogovoru z enim izmed avstrijskih turnih smučarjev padla ideja za obisk Prebra. Po njegovi izjavi naj bi v tistih koncih bilo snega dovolj. Med bližanjem izbranemu cilju smo precej nejeverno zrli v do golega spihane grebene in rebra okoliških hribov. Na parkirišču (mimogrede, bilo je -12 stopinj) nam je domačin povedal, da je prejšnjo noč sicer zapadlo 15-20 cm snega, a je čez dan pihal močan veter. Na srečo je dolgo, južno Preberjevo pobočje nekoliko vbočeno, pa je zato ostalo kar nekaj snega. Začuda popolnoma brez skorje, zato je bila smuka prvovrstna. Očitno so to vedeli tudi domačini. Kljub četrtku se je po hribu potikalo kar lepo število smučarjev. Bili smo med zgodnejšimi, pa smo tako imeli možnost zarisati sledi v še dokaj nedotaknjeno flanko. Ob odhodu, po popitem pivu na toplem soncu, je bil hrib že dodobra porisan s sledmi zadovoljnih obiskovalcev. Iskali sneg (in ga tudi našli) Tina, Grega in Peter