Kategorija: Obvestila

Letošnja zima je bila za plezalce zelo prijazna. Sicer zelo dobrih snežnih razmer ni bilo, je bilo pa malo snega na dostopih in v stenah. Decembra sem začel plezalno sezono z vodenjem preko nam dobro poznanega S raza v Mali Mojstrovki. Precej poprhana smer, je kljub nizki težavnosti služila za dobro kalibracijo telesa in psihe – še toliko bolj, ker sem bil v vlogi vodnika. Kmalu za tem sva se z Lukom Stražarjem dogovorila za Direktno smer v Špiku. To je bilo v začetku leta po obilnem sneženju, kar je pomenilo, da dostopi niso bili več tako udobni. Najin cilj je bil, da smer preplezava v enem dnevu. S hojo sva začela ob 3.00 in ob 7.00 sva se že navezala na vrv na vrh Rušnate glave. Razmere v spodnjem delu stene, do Dibonove police, so bile precej slabe. Gladka skala in prhek sneg. Od police naprej, ko se stena postavi pokonci pa so se začele boljše razmere. Celo nekaj škripavca se je našlo. Po 17 urah plezanja sva si na vrhu stisnila roke in laufala v dolino. Nekaj dni po tem, sem med vodenjem po Slovenski smeri opazoval desni del Triglavske stene in z vrha sporočil Boru Levičniku, da od daleč razmere v Skalaški smeri obetajo hitro plezanje. Štiri dni po tem sva zgodaj zjutraj odrinila od Peričnika. Plan je bil precej preprost in zelo podoben tistemu s Špika – smer preplezati v enem dnevu. Ob prvem svitu sva se navezala na vrv in začela s plezanjem. Smer je bila precej suha in tudi sneg je bil na ključnih mestih predelan, kar je omogočalo hitro napredovanje. Med plezanjem je bil konstantno prisoten močan veter (40 km/h), ki naj bi po napovedi ponehal okoli sedmih zjutraj, vendar je vztrajal prav do sončnega zahoda. Veter je bil predvsem problematičen na Gorenjskem turncu, kjer se zaradi snega naredi ozek greben. Plezanje v vršnem delu je bilo res uživaško – popolnoma suha skala v težjih delih in predelan sneg na položnejših delih. Vrh sva dosegla po 13 urah od avta v Peričniku. Več si lahko ogledate v videu: https://www.youtube.com/watch?v=z_SN94vIwqM.  Suhe razmere so se nadaljevale, kar je bilo treba izkoristit. Tako sva se z Žigo Oražmom dogovorila za Kovinarsko smer v Veliki Mojstrovki. Smer je bila v veliki večini suha, tako sva za smer potrebovala malo več kot pet ur. Plezanje Kovinarske smeri si lahko ogledate v videu: https://www.youtube.com/watch?v=fTfGWYe0nIE. Apetiti za splezat nekaj težjega so spet zrasli. Tako sva se z Žigo dogovorila, da tokrat splezava klasiko Kamniško-Savinjskih alp – Direktno v Štajerski Rinki. Ko sva dosegla vrh Turskega žleba, naju je spet pozdravil stari prijatelj veter, ki nama je spremenil plane. V takem mrazu enostavno nebi prišla čez v enem dnevu. Tako sva se odločila za nekoliko lažjo smer – Igličevo v Mali Rinki. Smer je res klasična linija, vendar je v taki suhi zimi večkrat potrebno zares zbrano plezanje čez plate. Za smer sva potrebovala nekaj več kot 5 ur. Video plezanja v Mali Rinki je tukaj: https://www.youtube.com/watch?v=aIqe-_d6U0I.  Ko je že kazalo, da se bodo temperature začele dvigovati sem se odpravil na solo vzpon preko smeri Potočnik-Tominšek v Spodnjem Rokavu in turo podaljšal še z grebenskim prečenjem do Srednjega Rokava. Zares top! Izpred domačih vrat v Mojstrani, sem do vrha Spodnjega Rokava potreboval 4 ure in 45 min. Kratek video plezanja si lahko ogledate tukaj: https://www.youtube.com/watch?v=dhX6u-K_xoM.

Sedaj pa še malo smučanja, potem pa topla skala!

V soboto sva šla z Markom pogledat v Tamar, če je še kaj ledu. Glede na napoved po nočni ohladitvi in pričakovani gužvi, sva se, tudi po predlogu bolj izkušenih članov našega odseka, odločila za bolj pozen štart. Odhod iz Jesenic je bil ob prijazni 11. uri, sonce je že močno pripekalo. Po poti do doma v Tamarju je bilo polno ljudi, pri slapovih pa ni bilo videti nikogar. Za ogrevanje sva se zapodila v Slap nad votlino. Prav dober led, čeprav v votlini že teče voda. Ko sva to zlezla pa Centralc. Je kar šlo, za stopit je dovolj stopničk, za haklat pa se tudi kaj najde. Štartala sva iz desne strani, kjer je zgledalo malo lažje. V glavnem je bilo vse super. Uspešno sva ga zborbala. Led je vrhunski, vmes se najde tudi pas putrčka. Na koncu pa še obvezna analiza, tokrat, zaradi hude dehidracije kar dve – ena že v Tamarju, druga pa v Kranjski Gori.

“Kje bomo pa tle smučal?” je vprašala Branka, ko je na Nevejskem sedlu stopila iz avtomobila. In res pogled na južna pobočja Poliških Špikov ni kazal pričakovane zimske podobe. Na srečo sta bila hkrati na parkirišču tudi MegaMajstra tega področja, ki sta na vprašanje o razmerah na kratko odgovorila: “Vse zalito”. Tako sta razblinila dvome in smo se odpravili preko planine Krni dol proti škrbini Riomoz. Če nas je spodaj še malce grelo sonce, nas je na škrbini pričakal kar krepak jugozahodnik. Neugoden veter in trda snežna podlaga sta botrovala odločitvi, da smuči pustimo na škrbini in se na vrh odpravimo peš, opremljeni z derezami in cepini. Tam nas je pričakal krasen bivak, zgrajen v spomin na alpinista Luka Vuericha. Po okrepčilu v njegovem zavetju smo pričeli sestopati. Veter je med tem ponehal, marčevsko sonce pa je odtajalo poledenelo, snežno podlago, zato nam je bilo malo žal, da smuči nismo nesli na sam vrh. Je pa med tem časom pomrznila na vzhod obrnjena grapa na škrbino Riomoz. No, po nekaj metrih štamfanja in abručanja oziroma nošnje smučk, smo odvijugali proti avtomobilom. Cesta spodaj pod planino kaže že kar nekaj kopnin, na dveh mestih se je bilo potrebno skloniti in odpeti smučke…seveda to ni pokvarilo čudovitega vtisa, ki ga je na nas naredila izpeljana tura (galerijo pripne Aljoša).

1 2 ►

V četrtek sva se z Lukom odpravila v meni tako željeno grapo za stolpom v severnem ostenju Petelina na Mežaklji. To grapo že mnogo let opazujem iz pobočij Karavank. Že leta in leta odlašam in prelagam to turo na naslednje leto. V četrtek je napočil čas in sva šla. Ob 7:30 me Luka pobere in z avtom se odpraviva do prvega ovinka ceste, ki vodi na deponijo Mala Mežaklja. Tam parkirava vozilo in se odpraviva po strmem brezpotju v gozdu do vpadnice te grape. Po uri hoda sva na vstopu, kjer se opremiva za nadaljni vzpon. Vstop v grapo je najzahtevnejši del ture, 40 m skok, ki je bil mix skale, ledu in snega. Naklonina pa ne preseže 45°. Če bi bilo več snega skok ne predstavlja večjega problema saj je popolnoma zalit. Nadaljevanje grape gre po levi strani izrazitega stolpa vidnega iz doline. Potem pa za stolp in dalje proti robu Mežaklje. Grapa se konča kakšnih 100 m pod robom Mežaklje. Z Lukom sva prečila v levo na izrazit greben. Na tem mestu se odločiva, da končava z vzponom do roba, ker se je sneg prediral do pasu. Sestopiva po grapi do stolpa. Že nekaj časa opazujem iz ceste iz Mojstrane proti Hrušici grapo, ki se konča na desnem delu stolpa gledano iz doline. Danes je pravi čas zato ne oklevava in se povzpneva 30 m iz grape na škrbino med stolpom in ostenju. Na vrhu se nama odpre pogled v grapo, ki jo že dalj časa opazujem. Vsa navdušena sestopiva po tej grapi navzdol. Dolga je približno 200m naklonina je približno 35°. Pod grapo je nadaljevanje po dolgem meliščuv gozdu. Sestopiva po gozdu do ceste, kjer imava vozilo. Lepo izkoriščen dan v divjem svetu Mežaklje.

Grapa na stolp 200m, 35°, prva plezala Luka Karlin in Miha Novak v sestopu. Na nobenem spletu nisem zaznal, da bi bil po tej grapi kakšen vzpon.

Danes bom napisal bolj na kratko, ker je bil vikend zapolnjen s turami in enostavno ni energije za večerno pisanje 🙂 Danes smo bili v Italiji, včeraj pa v Avstriji. O prvi bo nekaj več napisal Peter.

V soboto napakiram v avto smučke, palice, Evo, pancarje, malico, pivo, Branko, lopate, žolne, dereze, cepine, Naniko in sonde, se vsedem v avto in zapeljem proti Zedderhaus-u. Malo nad Waldom ugotovimo, da so se na parkirišču zbrali skoraj vsi avstrijski turni smučarji, ki so si ravno tako zaželeli belih strmin.

Ko najdemo parkirni prostor in premečemo vso potrebno kramo v nahrbtnike, se v koloni zaženemo do kolovzne poti. Začuda nas tam čisto vsi Avstrijci zapustijo in skupaj potem modrujemo, da je verjetno v bližini še kakšna lepša flanka, ki je ne poznamo.

Ko hodimo slabo uro, Branka vpraša, če bi pogledali kod se skriva Schöpfling in na našo grozo ugotovimo, da se je hrib teleportiral na našo desno stran in je celo že za nami 🙂

Vendar s pomočjo sodobne navigacije, klasičnih kart v merilu 1 proti nekaj in ob pomoči še dveh Avstrijcev, ki sta ravno tako zašla, nekako ugotovimo, da se na Schöpfling pride tudi s te strani in sicer po poti mimo Jakoberalm-a in čudovitega Mosermandla.

Pristopna pot in smučina je bila v celoti pokrita z debelo snežno odejo, ki se je na vrhu že spreminjala v firn. Kljub temu, smo spust opravili na drugo stran, kjer smo na senčni strani našli celo nekaj napihanca in eno ali dve še nepresmučani flanki.

Analizo smo tokrat za vsak slučaj naredili dvakrat, da nebi pozabili kakšnega prelepega detajla.

Eva, Nanika, Branka in Aljoša