Jesenski tabor v Paklenici

Od 28.10. do 01.11.2016 smo imeli tabor v Paklenici. Udeležilo se ga je 25 članov in bodoča članica, ki jo imamo že za “našo”, vendar utrjuje roke in noge zaenkrat samo še po ravnem. 🙂  Nekateri so bili v Pakli že kak dan prej, drugi so prišli dan kasneje, tako da je bilo kar razgibano s prihodi in odhodi. 🙂

Tisti, ki smo potovali s kombijem smo se vmes zapeljali na Tulove grede, kjer je veliko plezalnega ambienta. Izvidnica je uspela in se zna zgodit, da v prihodnje pridemo v ta konec Velebita brusit prste in plezalke. 🙂

V Paklenici je bilo vse dni čudovito vreme. Glede na vreme in krompirjeve počitnice je bilo v kanjonu veliko slovenskih navez, da se je počutilo kakor doma.

Naše naveze so plezale smeri po svojih psihofizičnih zmožnostih. Nekateri so se poskusili tudi v težje ocenjenih smereh, zato je bilo zadovoljstvo večje. Tisti člani in članice, ki so prvič otipali pakleniško skalo so bili nad njo zelo navdušeni in so zatrdili, da se zagotovo pridejo spoprijet z novimi smermi.

Trije člani so si vmes vzeli plezalni počitek in se odpravili peš iz Velikega Rujna do kanjona Velike Paklenice. Čeprav malo utrujeni od celodnevnega pešačenja v visokogorju Velebita, so bili zadovoljni s turo. Še posebej so bili veseli, ko jih je pričakala dobra večerja, za katero je poskrbel Miha.

Ko se ni plezalo, se je družilo na terasi apartmajev, kjer smo po vsakem dnevu imeli analizo. Obvezno pa je bilo “štempljanje” pri Dinku. (Če ne greš tja, nisi bil v Pakli. 🙂 )

Kmalu spet pridemo v objem kanjona, kamor se, kljub naporu pridemo spočit in uživat.

 

Sinji slap, Jezersko

Včeraj smo se z Božom in Rajkom odpravili proti Jezerskem, da splezamo Sinji slap. Peljali smo se v smeri centra Karničar, mimo zadnje kmetije do prakirišča na koncu plane, kjer je tudi z znakom zaprta cesta zaradi urejenih tekaških stez. Od tam tovor na rame in peš do vstopa v slap. Pot do vstopa je bila shojena. Na nekaterih mestih se je udiralo.

Ko smo prispeli do vstopa smo opazili, da spodnji del slapu ni narejen, zato smo pod steno šli v levo in se po manjši grapi povzpeli na naslednji štant. Naslednji raztežaj je bil lepo narejen in se je fajn pikal. V naslednjem raztežaju je bilo ledu le za vzorec in ni bilo za plezarijo, zato smo se bolj držali stene na levi, kjer je bilo malo mešano od snega do ledu in kamenja. Na tem delu smo za varovanje med vzponom uporabili tudi svedrovce, ki niso bili pod snegom. Pod zadnjim zgornjim delom slapu smo se nekaj metrov nagazili. Zadnji raztežaj narejenega slapu je bil dobro narejen in so cepini in dereze dobro prijemali. Izhodna grapa je bila pa cela v snegu, tako da je bila spet potrebna moč nožnih mišic in volje. V celi plezariji Božovih. Bravo. 🙂 Po izstopu smo se odločili za pešaka nazaj v dolino. Vreme je na začetku kazalo, da bo samo oblačno, a je v zadnjem raztežaju začel padat sneg.

Kljub temu, da ni bilo veliko pikanja v led smo bili zadovoljni s turo. Saj poleg tega šteje dobra družba. Kajne? LP 🙂

Šitna glava (2087 m)

Glede na lepo vreme pred napovedanim snegom sva se z Nino odločila, da se odpraviva na Šitno glavo. Cesta na Vršič je splužena in prevozna. Startala sva po poti proti grapam. Pot je dobro uhojena. Pod grapam sva se usmerila desno proti Šitni glavi. Od tu naprej je bila podlaga trda, ponekod ledene ploskve. Na nekaterih mestih se je zaradi napihanega snega tudi udira ampak ni hujšega 🙂

Sestopila sva po isti poti 🙂

Videla sva kar nekaj planincev, ki so se lotevali vseh treh grap (Butinarjeve, Pripravniške in Župančičeve).

Ablanca 2004m, Mali Draški vrh 2132m, Viševnik 2050m

V četrtek zvečer po sestanku, smo se z Draženom in Anžetom menili, da bi se v petek podal v Pokljuške hribe.

V petek smo se zapeljali do Rudnega polja in se podali prot Jezercam in nato do Studorskega prevala, ter na Ablanco, potem nazaj na Jezerca in proti Srenjskemu prevalu. Od tam smo se povzpeli na MDV, po isti poti sestopili nazaj na Srenjski preval in se odpravili na Viševnik. Z Viševnika po normalki nazaj do Rudnega polja.

Na Ablanco smo hoteli iti po desni JV grapi, a smo se, zaradi premalo snega v zgornjem delu na tej strani (vidni skalni skoki), odločili, da gremo na Studorski preval in po severni strani na vrh.

Razmere so še bile. Na nekaterih mestih na Ablanci in MDV-ju je kamenje in hočeš nočeš malo obrusiš dereze. Z Viševnika je v zgornjem delu pot ledena. Sneg je trd in pot, ter “štapne” so dokaj utrjene. Sploh na severnem delu Ablance. Od Jezerc pa do smučišča Viševnik je pihalo in tudi sunki vetra so bili na vsake toliko zelo močni.

Naredili smo fajno krožno turo in uživali. Analiza sledila v Zgornjih Gorjah. 🙂 LP

 

 

 

Triglav 2864m

Plan C je spet prevladal in sem se zjutrej ob osmih podal prot Kredarci. Cesta je prevozna do konca, do rampe, kar nam skrajša pot. Sploh za nazaj. Pot je shojena in dobro utrjena. Ponekod se mal pomelje pod nogami, a ni sile. Zato je fajn, če se pri prvih bregih montira dereze. Jaz sem jih dal gor pri Pergaci. Po prihodu na Kredarco me je zamikalo it še na Očaka. Jurij iz Koroške se je prav takrat odpravljal na vrh, zato sem se priključil. Do vrha je trdo in dobro predelano. Sama poezija za cepine in dereze. Mogoče je k temu doprineslo, da je bil do enajstih Sonce za oblaki in ni tajalo snega. Najbolj je potrebno paziti pri pračkah in pri “flehi” pod Malim Triglavom. Na nekaterih mestih so vidne jeklenice in tudi klini. Je pa cela pot do Triglava zalita in zelo trda. Sestop po isti poti. Na Kredarci se je razjasnilo in me še ni še vabilo v dolino. Vse skupaj nas je bilo danes okoli dvajset pohodnikov, od tega na vrhu okoli deset, kar sem jih jaz naštel. Eden se je celo odsmučal v dolino. Za smučarijo je spodnji del od Pergarce bolj tako tako, a se da. LP 🙂