Avtor: Peter Ramuš

Ruben Östlund je leta 2022 posnel film Trikotnik žalosti (Triangle of sadness). Film je gledljiv in všečen, Sari tako zelo, da se je pozanimala tudi o lokaciji snemanja. Ugotovila je, da so ga posneli na grškem otoku z imenom Evia. Meni povsem nepoznana zadeva pa me je začela zanimati v tistem trenutku, ko mi je Sara omenila, da se tam tudi pleza…

Evia je novejša različica originalnega imena otoka Euboea, ta pa izhaja iz besede dober in vol; torej (dežela) dobro (rejenih) volov. Gre za velik otok, za Kreto drugi največji v Grčiji in peti v Sredozemlju. Na zemljevidu je neopazen, saj leži tako blizu celine, da zlahka spregledamo, da gre za otok. Pa tudi sicer je bil še, v geološkem smislu, pred kratkim del celine. Po predvidevanjih naj bi močan potres pred 6000 leti povzročil prelomnico, ki jo je zalilo morje in nastal je ozek preliv, ki na najožjem mestu meri le 40 metrov (Evripova ožina). Bojda je bilo to mesto strah in trepet antičnih mornarjev, saj so za njega značilni močni tokovi, ki večkrat na dan zamenjajo smer. Dandanes je otok s celino povezan z modernim, visečim mostom, ki sodi med večje v Evropi.

Otok ima strateško lego, saj je tako rekoč vzhodni branik Aten. Ob prebiranju zgodovine in opisovanju vseh sporov in vdorov ter obleganj tega območja, se nam zdi, da so se na tem otoku zvrstila vsa ljudstva starega sveta. No, za plezalce je najpomembnejša invazija Francozov v letu 2018 (z nekaj predhodnimi poizkusi v preteklosti). S šlemi, pasovi, kovinskimi pripomočki ter vrtalniki, so na prvi pogled spominjali na antične bojevnike, njihov cilj pa so bile skalnate stene med vasicama Manikia in Vrysi. Dokončno so jih osvojili s pomočjo donatorja Petzla v letu 2022…in rodila se je Manikia Project (https://manikia.com).

Tako danes na tem območju najdemo okrog 600 odlično opremljenih športnoplezalnih smeri v fenomenalnem apnencu ter okrog 30 večraztežajnih smeri do 250 metrov dolžine. Turistična infrastruktura niti približno ne sledi eksponentnemu razvoju športnega plezanja, zato zaenkrat še vedno lahko užijete pristno grško podeželje, hkrati pa plezate v praktično novih smereh. Plezalcev je bilo presenetljivo malo, večinoma smo bili v plezalnih sektorjih sami… V vasici Vrysi je sicer kamp, kar pa je za letalske potnike malce nepriročno, število apartmajev pa je zaenkrat precej omejeno… za Slovence je logistika enostavna. Do tega plezalnega paradiža nas loči toliko kilometrov, kot imamo Jeseničani do Ospa. No, le vmes poletimo iz Brnika do Aten…

Razvoj plezalnega turizma je podprt tudi s strani lokalnih oblasti, domačini (90% prebivalstva je upokojencev) pa neverjetno prijazni in ustrežljivi. Glavna gospodarska dejavnost je bila do sedaj ekstenzivna drobničereja in produkcija olivnega olja, ravno s Projektom Manikia pa želijo pospešiti tudi razvoj turizma in s tem omogočiti tudi možnosti dodatnega zaslužka….vse lepo in prav, dokler so na parkiriščih trije, štirje avtomobili….

Vsekakor priporočljiva plezalna destinacija vredna čim prejšnjega obiska. Da gre za turistično še dokaj naivno območje dokazujejo tudi nizke cene. Na voljo sem za dodatne informacije (prenočišča, sektorji….), če bi koga zamikalo. 80 metrska vrv je obvezna! Obstaja vodniček, a ga ne posodim. Kupite si svojega, praktično celoten znesek gre namreč za razvoj tega območja. To je najmanj, kar lahko prispevamo. Aja, pa morje ni daleč.

1 2 ►

Prvotni dopustniški plan je bila sicer Korzika, a je Janž zaradi študijskih obveznosti moral ostati doma. Tako smo ostali brez pomembnega zagovornika plezanja na družinskih počitnicah in se odločili, da Korziko napademo drugič s popolno ekipo. Janža smo nadomestili s sosedovim mulcem in se tako odpravili proti Sardiniji. Ekipa dveh prismojenih staršev, ki za Sardinijo sredi julija in vročinskega vala pakirata plezalno opremo in dveh pubertetnikov, katerih glavni cilj je spanje do 12 ure, se je na koncu izkazala za dobitno kombinacijo.

Dnevna rutina je izgledala takole: s Saro sva zjutraj vstala pred sončnim vzhodom, preživela dopoldan v plezališčih (kjer sva bila večinoma sama), se vrnila ravno, ko sta se Ruj in Gašper prebudila, po kosilu smo obiskali plažo (kjer večinoma nismo bili sami), zvečer pa starši spat, otroci pa v lajf…

Imeli smo res srečo z vremenom, saj nas je prvo noč prešla vremenska motnja in precej znižala dnevne temperature, poleg tega pa je pihal tudi prijeten vetrič, tako da je bilo plezanje v senci prav prijetno. Na koncu vsi štirje udeleženci super zadovoljni (:

Nenaden in prezgoden prihod poletja je povzročil, da so smuči že v začetku aprila romale v kot. Lepo vreme in visoke temperature so vabile v skalo. Tako smo že skoraj tradicionalno odprli skalno sezono v prijetni, sončni in dobro opremljeni steni Breitwand nad vasico Dobrovje ob Miljskem oziroma Milštatskem jezeru na avstrijskem Koroškem. Poleg plezališča stena premore tudi nekaj dobrih 100 metrov dolgih večraztežajk. Za začetek sva s Saro izbrala sedem krajših raztežajev dolgo smer Seinerzeit (5b). Smer v prvovrstnem gnajsu ponuja zelo raznoliko plezanje. V smeri naletimo na poči, plošče in tudi na pravcati kamin, ki zahteva nekaj iznajdljivosti. Z Janžem sva preplezala še smer Speedy (6b) pri kateri se je potrebno nekoliko potruditi v prvem in zadnjem raztežaju. Več informacij o steni najdete na spletu. V stilu zimske sezone se je tudi skalnata nadaljevala pri sosedih Avstrijcih. Obiskali smo še eno poznano plezalno področje, ki ga krasi kompaktni gnajs- Maltatal. Že na začetku doline, še pred najvišjim koroškim slapom Fallbach (220m) se čez steno Rodernwand pne 12 raztežajna smer Hubertus Alptraum (VI+), ki sva jo preplezala z Lukom. Smer ima navrtana sidrišča, sicer pa so svedrovci posejani bolj na redko in je obvezna uporaba pomičnih varoval. Predvsem so dobrodošli malo večji “prijatelji”. Zelo lepa, pa tudi kar zahtevna plezarija v malo drugačni skali ne daleč od doma (Jesenice-Maltatal skozi predor manj kot 100 km). Sestop poteka s sedmimi spusti preko stene nazaj do vznožja.

Ta vikend so prišli na vrsto še domači logi. S Saro sva uživala zadnji dan tega mini poletja v aprilu v Beli Peči nad Tržičem. Plezala sva Fazanovo smer (6a). Očitno pa na današnjo vremensko situacijo zime še ni konec. Po odprtju visokogorskih cest (Glockner, Maltatal…) se bo zagotovo dalo izpeljati še kak lep turni smuk, morda v kombinaciji s popoldanskim poplezavanjem v omenjenih stenah…

Nedaleč stran od mesta Padova, iz ravnine Padske nižine poganjajo grički. Bojda naj bi jih bilo 81 (šteli jih nismo) in ustvarjajo zanimivo pokrajino, imenovano Evganejsko hribovje oziroma gričevje. Najvišji med njimi je Monte Venda (601m), a nismo obiskali teh koncev zaradi njega. Pobližje smo se želeli seznaniti z vzpetino imenovano Rocca Pendice, ki že na prvi pogled izstopa od ostalih. Premore namreč strme stene, ki presegajo 100 m višine. Glavni razlog družinskega obiska pa tiči v, za naše razmere, nenavadni kamnini, ki sestavlja te stene. Grički so namreč vulkanskega izvora in so nastajali iz bruhajoče lave v takratnem plitvem morju pred 35 milijoni leti. Srečno tektonsko naključje (za plezalce) jih je kasneje postavilo v tako obliko in položaj, da omogočajo plezanje. Glavna kamenina je trahit (lava z visoko vsebnostjo silicija), ki ga odlikuje izredna kompaktnost in monolitnost. Seveda je način plezanja popolnoma drugačen od tistega, ki ga poznamo iz našega apnenca, pa zato zahteva nekaj privajanja. Po plezanju smo si bili edini, da je glavna razlika v tem, da te ne “šuta” v podlahti, ampak v ramena, saj je zelo malo “krimpov”, zato pa toliko več “sloperjev” in različnega prislanjanja udov ter trupa. K sreči pa skala, če je suha, nudi dosti trenja. V mokrem je plezati nemogoče. Skratka, zelo zanimiva, “eksotična” izkušnja v bližini doma.

Če vas slučajno v tem nepredvidljivem vremenu tam preseneti dež, je področje poznano po številnih termalnih vrelcih, ki so botrovali razvoju kopališkega turizma. Da je ta voda še posebej zdravilna, so bojda vedeli že stari Rimljani. Pa tudi iz trte, ki raste na vulkanskih tleh prisojnih pobočjih vzpetin, pridelujejo še posebej aromatično vino, ki se tako razlikuje od okoliških, da ga tržijo pod posebno znamko. Vse to je vedel že slavni pesnik, pisatelj in filozof Francesco Petrarca, ki si je eno izmed vasic v osrčju Evganejskih gričev izbral za bivališče v jeseni svojega življenja. Očitno je bil poleg filozofa tudi praktik, saj si je s termalno vodo in dobrim vinom zagotovo olajšal marsikatero starostno tegobo.

Člani plezalnega kluba iz Tržiča, in to tistega v Furlaniji -Julijski krajini (Gruppo Alpinistico Monfalconese), so leta 2017 v južni steni Male špice (Innominate), markantne ostrice med Divjo kozo, Turnom in Gamsovo materjo, opravili težaško delo in opremili (navrtali) 16 raztežajev dolgo smer, ki ponuja res lepo plezanje v kompaktni skali ob odličnem varovanju.

Po sobotnem ogrevanju na Vršiču, kjer sva s Saro plezala Mavrico, sva se v nedeljo zgodaj zjutraj proti koči Corsi (še vedno zaprta) odpravila s Čarotom. Še kake pol urice hoda višje sva končno stala pod vstopom. Skala je res vrhunska, ponuja lepo plezanje tudi v lažjih raztežajih, najzahtevnejši z oceno 6b+ pa je bil za mene z nahrbtnikom na ramah prezahteven zalogaj. Strma, 30m visoka plošča z majhnimi in skritimi oprimki je poskrbela, da sem se na najtežjem mestu suvereno potegnil za komplet. Zadnji raztežaj nosi oceno 6b, spodaj je previsna poč z oceno 6a+, ostalo je lažje. Trije, štirje raztežaji pa so v bistvu le prečenje/hoja do nadaljevanja smeri. To je morda edini moteči dejavnik, saj smer ni homogena, pač pa prekinjena s policami, po katerih smer vijuga do strmejših odsekov. Ker te čaka tudi nekaj sestopa, si je treba za celotno turo rezervirati cel dan. Na splošno sva bila nad smerjo in ambientom, pa tudi nad vremenom in turo nasploh, navdušena. Po takem dnevu te zvečer ob utrujenosti zagotovo hitro pograbi spanec, vtisi iz te lepotice pa poskrbijo za lepe sanje. Fai bei sogni, kot je smeri ime, namreč pomeni prav to (imej/želim lepe sanje; lepo sanjaj)