Gradiška tura, jugozahodna stena – Jesenska smer 110m

Z Romanom sva se odločila, da izkoristiva prelep dan in sva se podala pred vročino v Gradiško turo – Trikot – Jesenska smer. Smer se prične levo od podstavka/police na kateri je vstop v smer Makabi. Vstop je težko najti še sploh, če si prvič v plezališču ter ker je še vse dokaj zaraščeno. Od domačinov sva izvedela, da se ni za zanašati na shojene poti, ker pod smermi zelo radi nabirajo šparglje 🙂
Do vstopa v smer lahko pride tudi po grapi za Oltarjem, po plezalni poti na Gradiško turo ali pa se po planinski poti na Gradiško turo odpravite do vrha Oltarja. Midva sva se odličila za drugo varianto. Smer je opremljena in po smeri so dobre možnosti za dodatna varovanja na drevesih in skalnih ušesih. Skozi “džunglo” je potrebna pazljivost saj se vse kruši in veliko je naloženega materiala ter še orentacija ne škoduje 🙂
Sestopila sva po markirani poti v dolino.
Natančni opis smeri najdete tu: http://www.plezanje.net/climbing/db/showRoute.asp?route=7408

Dobrač/Dobratsch (2166m)

Najvišji vrh masivnega pogorja Dobrač je Kuhriegel (2.166m), katerega pa se je prijelo ime Dobrač ali po nemško Dobratsch. Na vrhu stoji križ, le nekaj metrov pod njim pa slovenska cerkvica. Na čudovito nedeljo sva se z Mojco odločili za izlet v ta naravni park. S parkirišča Rosstratte (1732 m) sva se po cesti odpravili proti vrhu.  Po nekaj minutah hoje pa se cesta prične vzpenjati po zmerno strmem pobočju. Cesta nato zavije desno in preide na razgledna severna pobočja gore. Cesta nato preči manjšo kotanjo in se za tem vzpne po severnih pobočjih Zwolfernocka. Kot sva za “lepo nedeljsko dopoldne” pričakovali, na poti nikakor nisva bili sami 🙂 Smučati se, da le še cesti. Vse naokoli je veter že kar precej spihal sneg.

Dereze na vrhu sicer niso bile potrebne ampak previdnost ni bila odveč, saj je vrh kar precej izpostavljen in posledično navarnost zdrsa.

Skratka super dan v dobri družbi.

 

Stol, 2.236m

Z Romanom sva se odločila, da izkoristiva vreme in si ogledava razmere na najvišjemu vrhu Karavank – Stolu. Avto sva pustila na parkirišču pri jezeru v Završnici in se odpravila proti Valvazorjevemu domu. Pot je bila ponekod blatna in ledena, zato previdnost že v začetku ni bila odveč. Dereze sva obula pri Prižnici. Ugotovila sva, da sva “sama” na ponavadi vedno oblegani poti na Stol. Proti vrhu je pričelo pihati. Tako, da je bil “obisk” vrha kratkotrajen 🙂 Za sestop je bil super sneg (ravno prav trd) za dereze. Drugače pa razmere kot drugod – “spihan” 😉 Odločila sva se “krajšati” pot po grabnu do Prižnice. Vreme je pa tudi zdržalo.

Viševnik, 2050m

Viševnik je 2050 m visoka gora, ki se dviguje severozahodno od Rudnega polja na Pokljuki. Od tam smo Roman, Urška in jaz pričeli vzpon. Pri žičnici je bilo “na žalost” kopno ampak proti vrhu žičnice so tla že pomrznila tako, da uporaba derez ni bila odveč. Pot je glede na obiskanost te gore seveda dobro shojena. Na vrhu pa se nam je odprl lep razgled na Pokljuko in večino najvišjih vrhov Julijskih Alp.

Ob sestopu smo srečali Gašperja in Tonija tako, da je sledila tudi skupna analiza v Gorjah (seveda) 🙂