En teden v avgustu…

sva se z Matijem odpravila raziskovat bližnjo in daljno okolico…

Na prečudoviti ponedeljek sva se z avtom odpeljala proti Kalsu. Tam sva se na začudenje mnogih turistov skobacala z ruzaki na vsak svoje kolo in jo bolj ali manj hitro odbrcala proti koči Lucknerhaus. Drugi dan sva v trdi temi napadla uhojeno potko mimo koče Studlhutte do ledenika pod Grossglocknerjem (Velikim Klekom po domače 🙂 ). Ledeniška naveza je “zalaufala” proti grebenu Studdlgrat III+, kjer sva ugotovila, da bo rahel snežni poprš, ki je padel preko noči, zahteval drgnenje derez po skali in ledeni glazuri. Slikanje na vrhu je preglasilo zavijanje lokalnih gorskih vodnikov, zato sva se hitro spustila proti koči Erzherzog Johann in naprej čez ledenik proti dolini. Pred najinim prenočiščem sta naju čakali dvosledni “vozili” in odbrzela sva proti jeklenemu konjičku. Ko sva se že skoraj nabasala v avto za nazaj sem ugotovil, da ne najdem mobitela… Matija je v miru poskrbel za rehidracijo po turi, jaz pa sem v čeških šlapah švignil nazaj v breg do prve koče po digitalnega prijatelja.

Sledil je dan počitka, oziroma obljubljanja otrokom, kaj jim bom prinesel iz Švice. Četrtek sva pustila na ravni cesti skozi Italijo in ovinke čez začetni del Švice. Ker sva bila nastanjena v francosko govorečem delu te bogate in drage državice sva se tolažila z mislijo, da slovenski jezik ni nič manj vreden od angleškega, saj tam ne poznajo drugega kot “vi-vi” francoščine. V petek sva se zjutraj odpravila proti bivaku pod Dent Blanche, kamor sva bila namenjena naslednji dan. Spanje na 3550m nad Piranom je hitro minilo, sledil je okusni zajtrk ob 3h zjutraj in pa hladen jutranji piš vetra. Za vstop na greben Ferpecle sva se spustila 200m, v trdi temi poprijela na začetku precej drobljiv granit in se podala novim dogodivščinam naproti. Greben (V) je ponudil precej lepe plezarije, brez slovenskega šodranja pa tudi ni šlo. Na vrhu 4357m visokega kucla je prvi pogled ušel k sosedu Matterhornu, kaj kmalu pa h koči, kjer se nama je obetala topla juhica. Začuden pogled oskrbnika koče nam je vliv moči, da sva odpeketala nazaj po dolgi dolinici proti najinemu jeklenemu prevozniku. Sobotni dan nama je kljub dolgi vožnji in neznanski vročini na italijanskem asfaltu hitro minil ob gledanju nove razpoke na vetrobranskem steklu, ki jo je povzročil manjši kamenček iz nadvoza nad avtocesto.

Mislim da lahko za oba rečem, da sva se imela prov fajn 😉

V “tujino” in nazaj

V ponedeljek sva se z Matijem odpravila v za nas tuja gorstva-Kamniške Alpe 🙂 Parkirala sva V Koncu, kjer naju je v trdi temi pozdravila 6m visoka plazovina. Pot v kopnih razmerah se mi zdi počasi vzpenjajoča po okljukih, sedaj pozimi pa se mi je zdela orng v breg 🙂 Ko sva prišla nad gozdno mejo se nama je iz desne prikazala impozantna Z stena Brane, tam pa sva si midva nadela “ta špičasto” zimsko opremo. Sneg je bil že ob jutranjem svitu pretopel za ta čas- ko se vdre krajna poč pod steno in do ramen padeš v luknjo se zaveš, da je letošnja zima čisto pretopla. Krenila sva v JZ raz Turske gore- sneg je ponekod gnil, drugje pa zbit v najbolj trd let, ki kar cvili ob dotiku s cepinom. Vmes se seveda pokaže se skala, ki je po kvaliteti standardno slovenska- gnila, najdejo pa se tudi kompaktni konci 🙂 Vrh sva dosegla, razgledi so bili božanski, rahlo naju je božal topel vetrič, sledil pa je še spust mimo bivaka pod Skuto po gnilem snegu. V izogib proženju plazov sva pospešila korak in srečno pridričala v dolino.

V sredo sva se podala v nam rodne konce- na Vršič. Cesta je splužen do Koče na Gozdu, spet v trdi temi se pešaka podava do 17.ega ovinka, kjer kot prvopristopnika zarineva po plazovini proti Meniskusovemu žlebu. Zaradi teme in prelepe pokrajine sva proti grebenu Robičja pristopila bolj iz leve, pa nič zato. Na vrhu Robičja sva srečala dva planinska uživača, potem pa sva se odločila za grebensko prečenje nazaj po kucljih gor in dol. Sestopila sva po Meniskusovem žlebu ki je kar v redu zalit, težavo zanamcema bo predstavljala le plazovina, ki je nabrana in čaka nad izstopom iz žlebu na spust v dolino. V hribe je glede na trenutne razmere treba zgodaj, korakati pa moramo s povečano mero previdnosti.

Pocarska smer

Včeraj z Urošem po moji nočni in pred njegovo popoldansko službo nisva mogla nekam prav daleč, zato sva šla kam drugam kot na Vršič 😉 V spisku prijetnih smeri nama je manjkala še Pocarska, zato sva kar veselo odpeketala po žgočem soncu proti vstopu. Rdeči klin naju je pozdravil, pošlihtava opremo in brž v steno. Prvi cug je prijetno naložen, drugi še bolj, novi štant na začetku tretjega pa je prekrasen. Tretji cug v zajedi je prijetna plezarija, zmoti te le podatek, da je na naslednjem sidrišču ena ploščica svedrovca odšraufana- le kdo je bil ta neprijatelj? Ker tega nisem pričakoval, sem suvereno potegnil naprej- ko mi je začelo zmanjkovati robe in ko je bilo trenje že kar precejšnje, sem z veseljem višje gori zagledal stari klin ob svedrovcu. Plezanje naprej po dobri skali je uživancija, sledi še obvezno slikanje in brž po šodrasti poti nazaj na Vršič- lepa smer, bravo Raf 😉

Fletno poletno – Košir Brelih v NŠG

Pa sva šla. Z Dorotejo sva odrinila proti sončnemu Vršiču, kjer naju je pričakal prijazen fant s kaso v roki. Gorenjca kot sva, sva se zapeljala malo nižje in od tam opazovala prelepo Ajdovsko deklico 😉 Počasi sva se podala v sončen dan proti vstopu v smer Košir Brelih. Tam kjer je še manjše snežišče, tam je bil najin vstop- itak, zakva bi blo nama lepš kokr drugim? Vstop v smer je lepo viden (3 zabiti klini in manjši zelen prusik, ki s svojo barvo bode v oči sredi sive skale). Kot pravi žentlmen sem Doroteji prepustil da ona vleče nit najinega popotovanja. Prvi cug je fletn kamin, ki je bil zaradi mokrote malo bolj zaj**** kot je bilo mišljeno. Doroteja je prvi štant videla previsoko, tako da sem jaz odvil na poličko, ona pa je izvedla manever spusta po vrvi 😉 Nadaljevala sva po zajedi in prijetnem kaminu do stolpa (IV). Čudoviti razgledi so kar klicali po slikanju sebkov 😉 Gredina v nadaljevanju se je spremenila v ozek kamin (III), kjer sva izpopolnila tehniko guzenja. Viseči štant za ovinkom naju povedel v moker in algast kamin (IV+), ki pa sva ga zbombala kokr se je dalo po Ps-u. Previsu sva se izognila v levo, štantala, potem pa naju je čakal še siten šoder do konca smeri, kjer sva si z veseljem segla v roke. Smer je lepa, uporabimo lahko kakšnega frenda za boljšo psiho, na težjih delih pa so zabiti klini. Lahko rečem samo; priporočam!

Veliki Oltar

Matija pokliče, jaz sem takoj za… Aja, vprašal sem kam- Veliki Oltar- rekel sem le »seveda« 😉 Iz Mojstrane sva odrinila ob 5 ih, po poledeneli cesti mimo Črlovca in takoj  v pobeljeni breg proti »dvojki«. Vijugasta potka sem ter tja se je zaradi teme in nočnega puhca včasih izgubila, vendar sva brez težav pridobivala nadmorsko višino. Sonček je že obsijal našega očaka ko sva midva še kar rinila proti najlepšemu bivaku. V spodnji tretjini najdaljšega melišča se je začel »ta pravi« sneg, tako da sva si nataknila kovačijo na noge in se navezala, saj sva vadila vodniško turo. Sonce je postajalo vse močnejše, vetra ni bilo, tako da sva v kratkih rokavih prisopihala mimo bivaka. Razgledi na varuhe pleha sredi speče divjine so bili čudoviti, tako da sva spokojno sopihala proti izbranemu cilju. Svet se postavi pokonci, začenja se »mix«. Dereze fino primejo na občasni skali 😉 , še bolje pa na snegu vseh vrst in  kvalitet. Prileti belka, poskače na strmini levo od naju in zgodi se najmanj željeno- splazi se lepa flehca. Matija reče samo »svašta« 🙂 Vreme se malo skremži, sonce se skrije, kratke rokave zamenjajo dolgi,  pojavijo se oblaki, ki naju hladijo in ohranjajo sneg pod najinimi nogami ne preveč mehek. Višje ko sva rinila, bolj nama je bilo jasno, da je precej napihanega snega  in da bo tura še zanimiva. Do trenutka ko sredi ne prevelike strmine pod najinimi koraki naredi samo puf in cela flanka se lepo prelomi. Rečeva samo »opa« in odskočiva na bližnje skale. Kloža ni bila velika, bilo je dobrih 5 cm napihanega snega, vendar občutek ni bil najboljši. Če bi se splazilo ne bi bilo hudega, ker površina ni bila velika, količina snega pa tudi ne gromozanska- malo sva pobrcala sneg in sprožila par površinskih plazičev da bi se prepričala, koliko je nesprijetega snega. Prepričan sem bil da je to-to za danes, Matija pa je rekel, da gre pogledati, kako je za vogalom. Besede »dobr je« so pomenile nič drugega kot nadaljevanje ture. In sva jo mahnila dalje s še previdnejšim korakom. Strmina nad Grlom naju spet spozna s kar prijetno kložo, ki pa sva jo obvila po desni strani. Na vrhu grape prilezeva pod vršni greben- vehte so gromozanske, tako da je bil vzpon po izpostavljenem grebenu kar prijetna telovadba za najin »taj- či« 😉 Na vrhu je sledil stisk roke, par slikc, kratka malica, nato pa naju je zajela mimobežeča snežna ploha s kar občutnim spustom temperature. Ker je začelo nohtati, sva jo odrinila proti dolini. Spust je bil fletno prijetna varna dogodivščina v iskanju varnih prehodov. Pri bivaku je sledilo obvezno fotografiranje, sledil je še spust po neskončnem melišču, neskončni gozdni poti z listjem zakritimi poledenelimi koreninami in dričajočim šodrom. Turo ob 5h popoldne sva zaključila z dogovorom, da se bova še kam podala. Analize ni bilo- meni se je mudilo na šiht, Matiju pa na kasnejši sestanek. Fletno je blo 😉