Avtor: Rafael Kolbl

Za dopust sva si letos izbrala Balkan s štartom v vasi Niševac ene 20 km ven iz Niša. Preko Zaječarja sva vstopila v Bolgarijo in takoj padla v luknje na cesti, ki pelje proti Belogradčiku, impozantni trdnjavi med stolpi. Teh je res ogromno vseh oblik in velikosti a precej neprimernimi za plezarijo, čeprav sva na obhodu opazila svedrovce. Nadaljevala sva proti Sofiji do Borovetsa, kjer sva s pomočjo gondole skočila na Musalo, 2924m – najvišji vrh Bolgarije. Lepa tura (3+2h) mimo 7. jezer, sicer pa, spet alpinistično neuporabno, razen mogoče pozimi.

Preko Plovdiva (zanimivo mesto z urejenim starim delom – amfiteater), sva letela direkt do Črnega morja (Burgas), kjer sva mogoče prespala celo v kampu??, se drugi dan odpeljala še do skrajne JV točke EU-ja (baje vsi hodijo tja se slikat – tud midva…), bila razočaran nad obalo (svinjarija) in počasi!! krenila nazaj proti Srbiji. Počasi pomeni večinoma z 2. in 3. prestavo, saj so ceste na podežalju res ubitačne. V naslednjih dneh sva obiskala še par znamenitosti, pomagala Turškim kmetom na polju v zameno za spanje na parceli in vrečko krompirja ter se preko Hudičevega grla in mosta zapeljala do znamenitega Rilskega monastirja nazaj v Niš oz. že omenjeni Niševac.

V Niševcu (občina Svrljig), sva ostala par dni pri kolegici, ki ima dol vikend, ogledal sva si okoliški kanjon in skale, ki precej obetajo, a bolj v šp. plezalnem smislu. Šičevačka, Jelašnička in Niševačka klisura se kar lepo razvijajo in dobivajo številne šp. smeri. Okolica je tudi drugače polna zanimivosti (proga skozi kanjon, kotlovi, termalni bazeni…), pa tudi ljudje so prijazni s tipičnim J Srbskim humorjem (obogatenim s precej rakije, ki je odlična!!). Pot domov je bila stresna, dolga in začinjena z močnimi nalivi, po 13 urah za volanom, sem se doma zlil v postlo.

Potovanje brez plezanja a z obilo stika s skalo, kakorkoli vredno pokurjene nafte.

V četrtek sva se z Gašperjem odločila it v višja nadstropja v smer Školjka (IV-V), ki vstopi na 2100 metrih. Če ne bi bilo tam gor res lepo, bi za 200 m smer parkrat premislil, predno bi se podal na dolg dostop na vrh Sovatne (je pa Stena Triglava na ogled ves čas).

Smer je primerna za jesenske dni – na dostopu ni prevroče, v sneri ni prehladno. Dokaj solidna skala omogoča sproščeno plezanje, ker pa je bolj za silo opremljena s svedrovci, je dobro imeti s sabo še kaj za zraven. S plezanjem zaključiš na prijetni izravnavi kakih 150 m pod vrhom Stenarja in v vremenu, kakršno je bilo v četrtek, se je odlično prileglo malo poležavanja. No, Gašper je še mladinc, pa je skoču še na vrh.

Sestop se tudi vleče in v Vratih sem že pošteno čutil “žnore” v kolenih. Težave smo omilili pri Aljažu in naredili dan popoln.

V soboto 24-tega smo se šli hladit v severno steno NŠG v smer Elisa. Naša pričakovanja niso bila visokoleteča, saj prav pogosto ne plezamo več takih zahtevnih smeri – skupaj smo Maja, Nanika in jaz le nabrali 166 let…

No, otvezeni in mežikajoč navzgor po steni, se zapičim v vstopne metre in prav prvi raztežaj ponuja najlepši del smeri. Moram reč, da smo vsi kar pošteno pljuvali v roke, na koncu smo bili le poplačani z res lepo plezarijo. Smer je vzorno navrtana, varna in blizu. Po povratku pod steno (2x spust po vrvi), je Maja rekla, da še nismo za stran vržt.