Avtor: Gregor Robič

Čez prvomajske praznike smo se Gregor, Sašo, Katarina, Rok, Nik in Luka odpravili na plezalni izlet na Sardinijo, kjer smo srečali še nekaj drugih naših članov in simpatizerjev. Mahnili smo jo kar s trajektom, plezati pa začeli praktično takoj po izkrcanju na severu otoka v oranžnem granitu, ki ga je narava izklesala v zanimive fantazijske oblike. Po uspešnem krstu smo se odpeljali proti letovišču Cala Gonone. Tam smo bili nastanjeni, pa tudi sicer je mestece polno plezalcev. V naslednjih dneh smo zlezli par dolgih smeri v bližini naselja, malo pofrikali, odpeljali pa smo se tudi dlje na jug, pogledat (in nekateri tudi preplezat) smer na zanimiv turn, ki štarta skoraj v morju. Zadnji dan je minil v znamenju dežja, tako da smo ga izkoristili za zganjanje turizma in vožnjo nazaj proti pristanišču. Pod črto – čista desetka.

Vikend in par dela prostih dni smo Katarina, Rok, Nik (GRS Radovljica) in jaz izkoristili za skok k južnim sosedom. Sprva so bili v planu le Dabarski kukovi, natančnejše branje vodnička pa je razkrilo, da se v širši okolici Karlobaga nahajata še dve prav tako čudoviti lokaciji z navrtanimi dolgimi smermi in sicer Radetina greda in Strogir. Izlet / tabor / odprava (izberite sami) se je odlično izšla. Posezonski čas je poskrbel za prost ugoden apartma, sonce je sijalo, morje se je bleščalo, premočnih sunkov burje pa tudi nismo bili deležni. S kičastimi razgledi in odlično skalo smo splezali Točno u podne, Ali G onda rocks (obe Radetina g.), Long step (Strogir), Altweibersommer, midva z Nikom tudi krajši Starter (obe Dabarski k.), Rok in Katarina pa pred odhodom domov še Noćni posao (Radetina g.). Karlobag, mi pridemo še, pa ne samo na pir pred Paklo!

Na ferajnu se toliko govori o teh smereh, da smo ju Katarina, Rok, Sašo in jaz včeraj enostavno morali sprobat. Po kratkem dostopu z Ljubelja skozi Bornove tunele sta Rok in Sašo najprej napadla Spominčico (150m, V/III-IV), s Katarino pa sva načela Kiklopa. Vsaj tako sva mislila, vendar sva zgrešila štart in že v prvem raztežaju presedlala na Spominčico. Kjer ni fovšije, je dovolj prostora za vse, smo rekli, in jo do vrha splezali ena naveza za drugo.

Po abzajlu in vrnitvi do vznožja smeri se je začelo iskanje Kiklopa (140m, V+). Začetek je bil spet bolj kot ne približen, vendar smo kmalu našli smer in jo tako kot prej skupaj splezali do vrha, ki si ga Kiklop deli s Spominčico.

Plezarija v platah je lepa, v podrtiji malo manj, kako se najbolj elegantno zbasati skozi Kiklopovo oko pa je itak tekmovanje zase. Štanti so urejeni, na ključnih mestih je dovolj svedrovcev.