Kalški greben 19.3.2022

Rafa je že nekaj časa matral tale Kalški greben in to soboto je odločitev končno padla. Greva!

Zapeljeva se v smeri Jezerskega, v Kokri pa zavijeva proti kmetiji Roblek, kjer naju gospodar napoti še par sto metrov naprej po cesti, kjer parkirava.

Obujeva pancarje, smuče obesiva na nahrbtnike in že jo mahava navkreber. Veva, da naju čaka kar dolg pohod, preden bova lahko nadela smuči.

Iz gozda po nekaj časa prideva v ozko grapo, ki je sicer zalita a prestrma za smuče. Trmasto grizeva v strmino in že pošteno prešvicana pred skokom natakneva dereze. Nad skokom naju čaka še nekaj dela med rušjem, nato pa – končno! Po slabih 2h urah – planina Dolge njive.

Dereze in cepin so že pospravljene, popijeva malo čaja in psi že šumijo čez planino. Za bajto zavijeva levo proti škrbini, do katere si spet snameva smuči, vendar tokrat le za kratek skok.

Nad škrbino naju pričaka zanimiv pogled na hribčke in dolinice. Po njih iščeva prehode med rušjem in po zložnem vzponu se nama le odpre pogled na vrh, ki pa je že v megli. Pohitiva gor, se vpiševa v knjigo, na hitro preoblečeva in snameva kože. Skrbi naju, kam se bo spustila megla.

Pod vrhom prečiva do tistih dolinic, ki nama ves trud poplačajo z dobrim snegom. Smeje vijugava med njimi in ugotavljava, da nama z dosti zaleta nikjer ni treba niti štamfati. Pri bajti na soncu narediva postanek, nato pa še zadnjih par sto metrov do rušja. Od tam pa spet peš do avta.

Je bilo vredno garbanja v breg s smučam na ruzaku? Je! – se strinjava.

Bitka, pol Pstuha, pol Pocarske

Z Noelom sva bila na vezi za Vršič ta teden. V sredo, pred mojo nočno je cel kup časa! Greva zgodaj, bova šla pa dve.
Nekaj čez šest ga poberem pred ferajnom, malo čez sedem pa sva na vrhu Vršiča. Med potjo dorečeva Bitko v NŠGju za prvo destinacijo. Pohitiva pod steno in pri vstopu naju že obsije sonce. Glede na to, da je prvi cug le 30 metrov, ga podalšava in vstopiva čez plate.

Obvezni žreb in sreča doleti mene. Zaženem se v hrib in po borbi z ruševjem in plazenjem skozi kaminček za njim prispem na štant. Med varovanjem spodaj slišim še eno navezo, ki se prav tako pripravlja na Bitko. Na štantu se zamenjava, Noel gre naprej in suvereno se bojuje do naslednjega štanta, čeprav mu je vmes v dolino odneslo stop.

Tretji cug grem spet jaz naprej, kmalu ga premagava in na štantu določiva naslednjo destinacijo. Noel še ni plezal v Grebencu, zato greva v boj s Pstuhom. Hiter skok čez rušje in melišče in že sva pri vstopu. Tokrat ima Noel več sreče pri žrebu.
Prva dva cuga mineta brez pretresov, z občasnim brskanjem za naslednjim svedrovcem. Noel se zagrize v tretji cug in pri previsu se mu malo ustavi. Pogledava na skico, in se odločiva, da bo treba pod previsom v levo. Izgine za rob, štrik se premika le še po polžje. To kar traja in traja in ko mi začne v senci že malo nohtati, le zaslišim “podri varovanje!”

Glede na količino vrvi pod mojimi nogami, zaslutim, da nekaj ne bo prav. Tudi pobira jo počasi, kar pomeni, da je precej trenja, torej tudi plezam počasi. Pri previsu se usmerim na levo in sam pri sebi ugotavljam, da gre prečka pod previsom in izgleda kar sitna, za povrh pa ne vidim nobenega kompleta. Nič, treba bo čez. Počasi in previdno prelezem kakih deset metrov izpostavljene prečke in za robom končno svedrovec! Ampak glej ga zlomka! Nisva več v Pstuhu, Noel štanta slabih 10 metrov pod 4. štantom Pocarske!

Odplezam naprej, kar mimo štanta in pred zadnjim cugom na lepi polički počakam Noela, ki spleza naprej do grebena.
V mehki travi malo posediva in uživava v sončnih žarkih, nato pa brž v dolino na kosilo in na šiht.

Pokljuška v NŠG

Ker sem imel nekaj dni prostih šihta, sem Doroteji napisal za plezarijo. Odpiše mi v nedeljo – z veseljem nekaj krajšega, ker je bil vikend tabor v Krnici produktiven, a naporen. Predlaga Pokljuško v NŠG. Seveda sem za!

V ponedeljek 16.8. sva okrog devetih pod steno. Par koristnih nasvetov in napotkov in že Doroteja zagrize v skalo.

Začetek smeri gre lepo po kaminu, malo po mokrem, nato v levo v plate. Tam se skriva detajl smeri, ki mi povzroča malo preglavic, a se potegnem čez, naprej pa gre gladko. Ker smer ni v celoti navrtana, dobim še nekaj vpogleda v uporabo varoval in improvizacije z gurtnami.

Trije cugi čisto prehitro minejo, v dobri uri sva na vrhu. Za mojstrovko že grmi in hitro pobegneva z grebena – tokrat do Erjavca, kjer naju med analizo že ujamejo prve kaplje in odrineva proti domu.

Kratko in sladko. Pa z veseljem še kdaj!

Hvala Doroteja!

Dva Pstuha

Moj dopust se je iztekel in končno se je našlo nekaj časa tudi za hribe. Pocukal me je Raf – petek so popoldne napovedane nevihte, greva nekaj krajšega – Pstuh v Grebencu? Seveda, z veseljem!

Tako sva se dne 6.8.2021 odpravila proti Vršiču. Na Jesenicah sva naredila postanek pri Magušarju, kjer sva naložila poln prtljažnik kruha za Tičarjev dom. Hitra dostava, par besed z oskrbniki in že sva hitela po markirani proti Mojstrovki.

Na razcepu proti desni in kmalu gor čez šoder pod steno. Pozdravi naju že malo “obšlesan” rdeč svedrovec, midva pa malo počijeva, popijeva, se opremiva in določiva vodstvo. Raf gre 1. in 3. raztežaj jaz pa 2. in zadnjega.

Raf hitro napreduje, kot bi mignil izgine za robom in kmalu iz leve zaslišim odmev od stene – “podri varovanje!”. Zaženem se še jaz in z malo truda sem hitro na sidrišču, naslednji trenutek pa že naprej. Malo poplezavanja, nato prečkam melišče a zastavim preveč naravnost, kajti svedrovec zagledam levo. Ko se stena postavi pokonci sem že pri sidrišču. Varujem Rafa in se mučim s pobiranjem štrika. Komplete spet prevzame Raf in jo krene v 3. raztežaj, kjer je tudi detajl smeri IV+.

Vmes po sosednji, Pocarski smeri pripleza še ena naveza, pozdravim ju, onadva pa mi pomagata slišati Rafov klic “podri!”. Tudi ta raztežaj gre brez problemov.

Zadnji raztežaj je spet “moj”. Razen precej šodra in naloženih skal gre do manjšega previsa, tam pa se malo namučim, da se prebijem čez, ker sem seveda spregledal boljši grif. Naprej do sidrišča prijetno plezanje in že spet vlečem štrik.

Na grebenu malo posediva, nato pa brž do Tičarja na osvežilno pijačo in analizo.

Dobra smer za začetnike, za stare mačke pa prijetna telovadba.

Hvala Raf!