Pal picollo (Spigolo de Infanti)

Letos sem si zadal cilj, da obiščem stene nad prelazom Plockenpass, saj so mi hvalili kvaliteto skale v tem predelu Karnijskih Alp. S Tomažem sva včeraj izkoristila lep dan in se v družbi Ane čez Korensko sedlo odpravila po Ziljski dolini do prelaza Plockenpass. Splezala sva smer Spigolo de Infanti. Smer je res prava lepotica, ne preveč težka, lepo navrtana, tam kjer rabiš varovanje je svedrovec, še kakšen star klin se najde. Stojišča so opremljena z lepljenci in lepo razporejena na 25-40 m. Skala je nepremirljiva kar se kvalitete tiče z našimi Julijci, spominja na Pakleniško. V smeri smo resnično uživali, tako da jo bom zagotovo ponavljal.

Steber revežev

V torek, 21. avgusta 2018 sva se z Rajcem spravila čez  Steber revežev. Čeprav ni bil  ravno vplezan in je šele prispel iz nižinskega dopusta, mojem predlogu ni ugovarjal. Nisva hitela, obnašala sva se letom primerno in več posvečala varnemu plezanju. Smer sem že plezal z Leo pred slabimi desetimi leti in mi je ostala v prijetnem spominu. Orientacijske težave se pojavijo v srednjem platastem delu, vendar so lahko rešljive, če greš za nosom.  Na  25-metrsko prečko v levo sva pristopila po originalni skici, torej iz desne strani.  Zajeda V- je bogato opremljena z bolj slabimi klini, tako da sva mi2 za vsak primer dodala kakšnega prijatelja. 

Sfinga pri sosedi…

…Italiji, v Karnijcih naju je pretekli vikend končno zvabila k sebi. Glede na, za naju nedostopno Sfingo v Steni, se privlačnosti Sfinge della Grauzaria, nisva mogla upreti. Čeprav je preteklo kar nekaj časa, predno so se stvari iz plana spravile v harmonijo in izvedbo.

V petek, 17. avgusta popoldan sva se s pretežkima nahrbtnikoma privlekla od parkirišča do planinske koče pravljičnega videza Rifugio Grauzaria. Pravzaprav je pravljična tudi njena notranjost. Mirno lahko zatrdiva, da bolj urejene in čiste planinske koče še nisva zasledila. Noto celoti dodata prijazna skrbnika in njuna psička Rukola.                                                                                                    Cene so popolnoma primerljive z našimi; spanje 13€, hrana na jedilniku med 7 in 13€, sendvič 3,50€, pivo 3€.

V soboto, po ležernem prebujanju in kofeinski dozi, naju je adrenalin že začel gnati proti steni Sfinge. Dostop do smeri Gilberti – Soravito je celih 15 min preko potoka, ki te po končani turi razveseli z ohlajeno pijačo,…seveda, če mu jo pravočasno predaš v oskrbo.                                                                                   O smeri Gilberti – Soravito, 720m; V-/ III-IV:                                                        -varovališča so večinoma urejena na dveh svedrovcih (en star, en nov)         -vmesnega varovanja je bolj malo                                                                        -stena je še najbolj prijazna do naših klinov Jeseničanov, manj pa do frendov in jebic (ups).                                                                                                                  Po celodnevni turi se strinjava, da večer preživiva na svežem zraku pred kočo. A ne za dolgo. Z jasnega se je stemnilo in v bližini so se že zaslišali neljubi zvoki grmenja, ki ga mi »raziskovalci nekoristnega sveta« poznamo v »basso profondo« varianti.                                                                                                                     Tole pa ne bo hec. Nevihtne strele so že iskale svoje privlačne cilje in ni bilo več kaj čakati. Pobaševa opremo in brž v hiško. Ko radovedno čakava, s čim nama bodo postregli Italijani, se s Sfinge ulijejo deroči slapovi vode in kamenja, kar me še najbolj spominja na pred leti, s Katarino doživeto »turo avanturo« ob sestopu preplezane Jubilejne smeri v Dolgem hrbtu. A takrat sva bili prepuščeni milosti in nemilosti votline v steni, kjer sva preždeli do konca najhujšega.                          Ker tudi tokrat vsi prisotni ugotovimo, da se dandanašnji na vremenske napovedi, takšne ali drugačne, res ni moč več zanesti, si za zadnji dan nisva delala posebno hudih ciljev. »Kar bo, pa bo!«, glede na to, da se je ulivalo še pozno v noč.

Nedeljsko jutro v nebesni modrini, a skala temna kot noč. Obema je jasno, da bo telovadba prilagojena hitrosti sušenja plezalsko prijaznim oprimkom. Nič, greva v plate.                                                                                                                          Brez ihte po dobrih 20 minutah pricapljava do 180-metrske smeri Flopland, v kateri se že veselo zabava italijanski plezalec v solo varianti. Zavedava se, da je na tak način smer okupiral za celotno dopoldne in se prenačrtiva v sosednjo, krajšo 100-metrsko Spigolo Sha 5c. Bogato navrtana, luštna, a prekratka. Na vrhu smeri se pokaže potreba po vsaj še eni takšni dolžini. Če drži: »Kratko, a sladko!«, je že bolje tako.                                                                                                         Kljub mlademu dnevu, pobereva »tavelke ruzake« v koči in se tolaživa, da gre po gravitacijskem zakonu lažje dol. Vmes se še ustaviva pri nama najljubšem hladilniku, saj težko prinesene blagodejne osvežitve za telo in dušo, se pač ne spodobi puščati v potoku. 

Tole turo lahko mirno spraviva v že dobro napolnjen predal za ponovitve.         Ljubiteljem divjine brez ljudskih procesij, toplo priporočava. 

Li in Božo

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

VSAT – Ledine

Tabora smo se udeležile 3 naveze. Katarina, Majda in Ajda, pa Čaro in Tina, ter midva z Metodom. V Kranjsko kočo na Ledinah smo prikapljali v petek proti večeru. Po večerji in dobrodošlici je sledilo predavanje Tjaše Jelovčan in Janeza Svoljška (zanimivo), kratko druženje udeležencev/k in počitek.

V soboto zjutraj je Katarina peljala Majdo in Ajdo v Igličevo smer v Mali Rinki, ostali smo napadli Novo centralno v Veliki Babi. Z Metodom sva že prejšnji dan ob lovski poti na Ledine pustila večino plezalne opreme. Pa sva imela dostop (sestop) s praznima nahrbtnikoma, opremo sva nosila samo po grapi do prvega stojišča. No, Čaro in Tina sta imela kondicijske priprave, pa sta vse nosila gor in dol. Pred prvim varovališčem sva prehitela 2. hrvaški navezi, ki sta se varovali že pod luknjo. Super odločitev glede na njihovo hitrost (Tina in Čaro sta na polovici obupala in jih prehitela). Plezanje po platkah po pričakovanjih, gneča v smeri tudi. Pred sabo sva imela eno navezo, ki sva ji sledila še rastežaj, ki pripelje do vpisne knjige (jaz je prvič nisem našel, ker sem šel naravnost po polici). Sestopila sva po ferati in se pred četrto že razvajala na terasi pred kočo. Čaro in Tina sta zaradi zastojev prišla kako uro kasneje.

Ženska naveza je z Igličevo imela več opravka, saj je dostopa in sestopa dobri 2. uri. Plezanje pa je tudi šlo počasneje, saj so zaradi kanonade naveze nad njimi počakale, da se le ta premakne stran od njihove vpadnice. Ob povratku so bile malček bolj izmučene kot mi, zato so vse napovedale nedeljski odhod domov.

Zvečer je sledilo še predavanje Toneta Perčiča, ki je bil soplezalec Nejca Zaplotnika, druženje, ki je bilo krajše kot sobotno in počitek.

V nedeljo sta se ženski navezi pri odhodu domov pridružila še Tina in Čaro, z Metodom pa sva krenila proti Češki koči in v Grintovčev steber nad njo. Pred nama je bila ena naveza, ki sva jo rade volje pustila malo bolj naprej, saj je smer na nekaterih mestih naložena in vrvi stalno prožijo kamenje. Splezala sva samo smer brez nadaljevanja in sestopila po gredini na označeno pot iz Mlinarskega sedla. Pri Češki koči kratka hidracija, na poti do avta pa sta naju spremljala tako dež (dobrodošel), kot sonce.

Moj zaključek je, da je tabor uspel – pohvala organizatorjem – v okolici pa je nekaj smeri zaradi katerih bom še prišel. Ostali bodo že povedali svoje vtise.

NŠG (Kranjska poč)

Po enotedenskem dopustu na morju in vročini, sva včeraj s Tomažem iskala popoldansko senco. Splezala sva Kranjsko poč. Najlepši je 40 meterski kamin, ki v celi smeri postreže z res fantastično skalo. V ostalih cugih pa previdnost glede krušljive skale ni odveč. Zadnji grebenski raztežaj  naju je namočila kratka plohca, ki je na vrhu tudi pojenjala.