70 let AO Jesenice

V primerjavi z večnostjo …, je to kot bi pihnil… A zgodb iz teh 70 let jeseniškega alpinističnega odseka pa je na toliko, da jih pomni le še malokdo. Kaj nam je preostalo drugega, kot pljuniti v roke in se zakopati v vse možne vire, izbrskati podatke, poprositi še živeče osivele člane našega odseka za kakšno misel iz njihovih aktivnih let in … nastali sta obsežen zbornik – kronika o delovanju AO Jesenice 1947-2017 in vodniček prvenstvenih smeri.

Vsi, ki smo sodelovali pri nastajanju te 400 strani obsegajoče knjige in vodnička, smo imeli rahlo orošene oči, ko smo ju lahko končno vzeli v roke in se imeli možnost preseliti 30, 50, 70 let nazaj, v same začetke odseka. Res, vsa čast “tastarim”, da so postavili tako močne temelje, na katerih vzneseno deluje naš odsek še danes.

V soboto, 9. septembra, smo se člani jeseniškega odseka zbrali na Erjavčevi koči na Vršiču in v prijetnem vzdušju proslavili jubilej. Lepo je bilo videti par generacij isto mislečih in isto čutečih, združenih zaradi istega namena – veseliti se ob nečem, kar tako dolgo traja in ima vsebino, združuje ter navdihuje … In konec koncev, lepo je, ko človek vidi, da se zgodbe nadaljujejo, pišejo nove, prepletajo s starimi. Takrat imaš prijeten občutek pripadnosti in občutek, da si tudi sam del teh zgodb.

Srečno vsem, naj bodo plati na vaših vzponih kompaktne, previsi suhi in grebeni ožarjeni s soncem.

Raf

PS. Knjigo in Vodniček lahko dobite na našem odseku.

Nova smer S stena Prisojnika – Bobr, spominska smer Domna Petrovčiča, VII+

Po prvi prvenstveni smeri letos pri nas: http://www.alpinizem.net/?p=4855 in plezanju predvsem v tujini, sva se z Ježem počutila vplezana za podvig v Hudičevem stebru v S steni Prisojnika. Dolgo časa sem iskal smer, ki bi jo posvetil dobremu prijatelju, ki je marca letos izgubil življenje. Idejo mi je dal zapis Pavleta v njegovem vodniku 39 in pol, kjer je zapisano, da obstajajo možnosti za novo težko smer levo od smeri Levi raz, ki sta jo z Golobom splezala 2008. Po natančnem pregledu stene le opazim neko možnost, za katero sem bil še sam skeptičen o možnostih uspeha. Med vsemi reprezentančnimi obveznostmi se je le pokazal dan, ki sva ga z Ježem izkoristila. Tako sva v četrtek 31.8 splezala omenjeno linijo. Prvih 5 raztežajev je v lažjem svetu precej podrtih, ko se pa stena postavi pokonci pa je do vrha samo še popoln monolit. Drugi in tretrji raztežaj plezamo po smeri Levi raz. Zares odlična smer v dobri skali. Na vseh ključnih mestih sva pustila klin. Ponavljalci poleg nekaj klinov potrebujejo set frendov do BD 3 (priporočam podvojene .75 in .50) in set zatičev.

Opis: Plezati začnemo nekaj metrov pred drugim skokom Hudičevega žleba. Skok je brez snega neplezljiv. Že iz dna opazimo prvi klin, ki je namenjen zimskim ponovitvam Hudičevega želba. Mimo omenjenega klina malo v desno dokler ne dosežemo krušljivega kamina. Kamin zapustimo 5m pred njegovim koncem, ter zavijemo strogo levo na podrto stojišče. Od tam naprej v levo jasno vidimo položno poč. Nad počjo se nam na levi odpre previs, ki se ga izognemo spodaj po platah v levo, da dosežemo stojišče. Od tam naprej po lažjem svetu do kamina in po njem do stojišča. Od tu dobro vidimo gredino v levo. Sledimo ji dva polna raztežaja. Naprej plezamo naravnost navzgor po monolitnem svetu. Sidrišče si uredimo na majhni polički sredi plat. Poči sledimo nadaljnih 30m do drobljivega sveta pod streho in nato še 20m po plati, desno od strehe, do popolne zapore. Ti dva raztežaja lahko združimo v enega. Od sidrišča pod rumeno zaporo, plezamo strogo levo kakih 5m in nato gor, kjer si na majhni polički uredimo stojišče. Naslednji raztežaj se skrijemo za raz. V platah pod previsom je dobro mesto za stojišče. Naprej plezamo naravnost navzgor, dokler ne dosežemo dveh vzporednih poči. Izberemo desno. Po njenem koncu po gredini desno in nato gor čez rahlo previsno poč v lažji svet. Od tu že vidimo vrh. Plezamo naravnost navzgor dva raztežaja v res očitno zajedo/poč. Zadnji raztežaj plezamo popolnoma v kotu proti kaminu po platah do pod strehe. Strehe se izognemo na levo, da dosežemo rob stene.

Obljuba dela dolg

Ker naju je v nedeljo z Metodom vročina pregnala v Erjavčevo, sva si rekla, da bova Zajedo s platami, ki je bila v planu, splezala en dan po šihtu. No, ta dan je bil včeraj, ko sva se ob pol šestih pripravila za vstop. Plezarija super, najbolj naporna prva dva rastežaja, potem pa kar gre, ko se kosti ogrejejo. V dveh spustih sva bila nazaj pri bunkerju ravno, ko je luna posijala.

Takale popoldanska na Vršiču je prav super, ker vročina popusti (čeprav je švic ravno tako pritekel izpod čelade), pa na semaforju ni nobene gneče. Tudi pri Danici nazaj gredoč je ni bilo.

Dopust in zlodeji …

Ker z Majo še vedno ne znava na dopust drugam, kot pa mal po hribih, se je letos, med 20. in 27. avgustom izteklo nekako takole:

Zapeljala sva se po lokalnih cestah čez Tauern in Katschberg do Bischofshofna, kjer sva želela zlest eno daljšo v Hochkoenigu. Zvečer ploha, zjutraj pa megle in fajht do podna. V zameno ena turistična soteska v dolini Saalbach, pa naprej pod Kaisergebirge, kjer naju je mikala ena lažja plezarija. Pa je imel hudič spet prste vmes in naju je prepričal, da sva šla kar samo hodit – gor na en luštn hrib, pa gledat druge pri plezariji. Tretji dan sva kombi parkirala pod Martinswand pri Salzburgu, kjer sva par let nazaj že bila in tam sva splezala super čedno smer Edamer , -V (po najino Švicarski sir), ki ne nosi zastonj takega imena. Ta stena je res vredna obiska, premore kup smeri okoli V in VI, dostop in sestop sta pa zelo primerna našim letom …

Nato sva se prestavila v Garmisch, kjer sva se spogledovala s steno Alpspitz, pa nama je spet pomagalo vreme, da sva prebila še en dan dopusta zlo “na izi”. Malo znerviran od “nedela” sem potegnil nazaj v Avstrijo v Nasereith, kjer so smerce dolge par cugov v zelo solidni skali. Zlezla sva Herbstsonne (V/IV) in uživala v poletnih temperaturah …

Potem pa napad na drugi najvišji prelaz v Alpah – Passo Stelvio (2758 m), s pogledi na Ortler, Zebru in druge, pa s knedlom v grlu zaradi hudo ozke in strme ceste – spust v Bormio. Pod Passo Gavia (2652 m) sva prespala z namenom, da zlezeva na Pizzo Tressero (3594 m), pa se zaradi (spet) vremena odločiva za sosednji Monte Vioz (3645 m). Hribi v tem delu Alp so hudo zanimivi – v glavnem rdečkast kamnolom, zato pa znajo bit super za smučarske ture.

Za zakjluček se zapeljeva še prek par manj znanih Dolomitskih prelazov (Pellegrino, Durano) in skozi znani Erto domov. Teden je minil bliskovito, videti je bilo veliko, vse je pa odvisno od vremena, ki včasih dela v smislu: ustavi se in dol se used, hribi in stene počakajo …!!