2-e v soncu

V čudovitem, morda bi kdo rekel kičastem vremenu, sva pustno soboto naredila nepusto in si namesto krofov raje privoščila 2-e v soncu.  A je kič brez vrednosti, pa zato glede na razmere v Dolini Glinščice, sama ta izraz ne morem uporabiti. Sonce, brezvetrje, topla skala, pomladno prebujanje narave, ki jo tu in tam naznanja že tudi kakšen špargelj.

Po izkušnjah iz preteklih let sva vedela, da je pametno najprej izkoristiti sonce na desni strani doline. Vsled tega sva dala prednost smeri Spigolo Verde (IV, 140m). Na sestopu, okoli 11. ure je bila ta stran, skupaj s 60-metrskimi tkim. tečajniškimi platami Senza nome v celoti v senci.

Sprehodila sva se na levi del doline in po tradiciji za začetek sezone zlezla še La Grande z Attacco nuovo (6a, 130m), Glede na trajajočo sušo ni bilo presenetljivo, da je bilo pod vstopom v previs suho kot cimet. Ne spomnim se, da na tistem mestu ne bi vsaj rosilo ali mastilo.

Prijazen začetek za v kratkem pričakujočo plezanje v biokovskih stenah.

Begunjščica (Centralna grapa)

Včeraj sva se po naključju s Ksenijo srečala v Španovem vrhu. Po klepetu in martinčkanju na toplem sončku, je najina debata stekla v današnji dan. Tako sva se ob 6:00 uri dobila  in se z vozilom odpravila na Ljubelj. Med potjo  sva malo kolutkala ali Begunjščica ali Vrtača? Odločila sva se za prvo izbiro. Od doma na Zelenici, sva jo krenila proti vstopu v Centralno grapo. Z odliko sva po dobri uri hoje opravila z njo in se veselila novega vrha. Razmere za hojo navzgor po trdi snežni podlagi. Sestopila sva po Šentanskem plazu in nato navzdol na Ljubelj. Ksenija je že drugo zimsko plezalno smer odpravila z odliko, zato sem zelo ponosen nanjo in se vnaprej veselim druženja z njo na vsaki turi, ki si jo bo zaželala. Krasno izkoriščen dan v prijetni družbi, kljub slabi napovedi naju je grelo sonce.

Monte Coglians (Hohe Warte) 2780m

Noč iz ponedeljka na torek je minevala v znamenju prebavnih težav,  posledično sem cel torek z otroci preživel na smučišču Turach  na tešče. Zvečer sem bil doma kot cunja in bojda tudi zelo tečen. Le trma in želja po osvojitvi karnijskega prvaka (in seveda budilka) so me ob treh ponoči pognali iz postelje. Termometer v avtu, ki kaže 11 !!! stopinj, ter še rahlo zvijanje v želodcu nista bili najboljši znamenji, a potem je šlo vse samo še navzgor. Cesta do koče Tolazzi normalno prevozna, vendar sneg do parkirišča, razmere za hojo super, a snega že  malo, zato je treba na enem mestu že malo popraskati po skali (in ob teh temperaturah bo takih mest hitro še več). Okrog devetih odložim smuče na običajnem mestu pod vršno strmino. Čeprav sem zelo potihem upal, da bo šlo morda z vrha na smučeh, je bilo kmalu jasno da razmere niso prave. Spodnji del strmine preveč kopen, vmes številne skale obdane z vodnim ledom, na vrhu še nekaj klože, ki je po pripovedovanju edinega človeka, ki sem ga srečal ta dan, pred dvema ali tremi tedni, povzročila tragično nesrečo. Tako sem se na vrh odpravil s cepinom in derezami. Pri spustu navzdol sem ujel prave razmere in turo okrog 11 ure zaključil pri avtu.

Mala Mojstrovka (Župančičeva in pripravniška grapa)

Za danes je bila napovedana ohladitev in vetroven dan, kar se je na Vršiču popolnoma izkazalo. Kljub temu smo Ksenija, Urša, Tomaž, Luka in jaz zbrali pogum in se odpravili proti vstopu do Pripravniške grape. Mrzel severni veter se je med hojo navzgor umirjal, in ko smo prišli na sonček je bilo že prijetno toplo. Odločil sem se, da gremo po Župančičevi grapi, ki te pripelje skoraj na vrh Mojstrovke. Razmere za vzpon so bile odlične po trdem škripovcu, štapne so bile tudi lepo narejene. V zadnjih metrih vzpona pa je zopet močno pihalo v sunkih. Po slabih dveh urah smo bili na vrhu in se zaradi močnega vetra hitro odpravili navzdol proti Grebencu. Urša je s seboj nesla smuči in veselo odsmučala navzdol. Midva z Lukom sva sestopila po Pripravniški grapi navzdol. Ksenija in Tomaž pa čez Vratca na Vršič. V obeh grapah je bilo ogromno plezalcev, tudi v Butinarjevi sem opazil dva, vendar zgleda precej kopna. Kljub vetrovnemu vremenu smo se imeli luštno. Lepo smo izkoristili dopoldne. Zaključili smo pri Tonki na toplem čaju.

 

Debela peč, Srednji raz

Včeraj sva z Antetom plezala v Debeli peči. Ker je pot v Krmo splužena samo do pol poti do kovinarske koče je dostop.malo daljši. Dostop po lovski poti sva gazila, očitno sva bila prva po sneženju.

V spodnjem delu smeri razmere niso bile prav dobra, a je plezanje lahko. Najslabše je bilo pa v prvem strmem raztežaju, ki pa je tudi najtežji. Kasneje prideš v del raza, ki ga popoldne dobi sonce, tam pa so bile razmere dobre, v zajedah sva našla kar nekaj ledu. Skupaj sva se varovala v 11 raztežajih, spodaj predvsem zaradi slabih razmer.

Smer se mi zdi pozimi precej lepša kot Jesih-Potočnik, je pa malenkost težja in neopremljena. Midva sva našla samo en klin v natežjem raztežaju.