Veliki Oltar

Matija pokliče, jaz sem takoj za… Aja, vprašal sem kam- Veliki Oltar- rekel sem le »seveda« ;) Iz Mojstrane sva odrinila ob 5 ih, po poledeneli cesti mimo Črlovca in takoj  v pobeljeni breg proti »dvojki«. Vijugasta potka sem ter tja se je zaradi teme in nočnega puhca včasih izgubila, vendar sva brez težav pridobivala nadmorsko višino. Sonček je že obsijal našega očaka ko sva midva še kar rinila proti najlepšemu bivaku. V spodnji tretjini najdaljšega melišča se je začel »ta pravi« sneg, tako da sva si nataknila kovačijo na noge in se navezala, saj sva vadila vodniško turo. Sonce je postajalo vse močnejše, vetra ni bilo, tako da sva v kratkih rokavih prisopihala mimo bivaka. Razgledi na varuhe pleha sredi speče divjine so bili čudoviti, tako da sva spokojno sopihala proti izbranemu cilju. Svet se postavi pokonci, začenja se »mix«. Dereze fino primejo na občasni skali ;) , še bolje pa na snegu vseh vrst in  kvalitet. Prileti belka, poskače na strmini levo od naju in zgodi se najmanj željeno- splazi se lepa flehca. Matija reče samo »svašta« :) Vreme se malo skremži, sonce se skrije, kratke rokave zamenjajo dolgi,  pojavijo se oblaki, ki naju hladijo in ohranjajo sneg pod najinimi nogami ne preveč mehek. Višje ko sva rinila, bolj nama je bilo jasno, da je precej napihanega snega  in da bo tura še zanimiva. Do trenutka ko sredi ne prevelike strmine pod najinimi koraki naredi samo puf in cela flanka se lepo prelomi. Rečeva samo »opa« in odskočiva na bližnje skale. Kloža ni bila velika, bilo je dobrih 5 cm napihanega snega, vendar občutek ni bil najboljši. Če bi se splazilo ne bi bilo hudega, ker površina ni bila velika, količina snega pa tudi ne gromozanska- malo sva pobrcala sneg in sprožila par površinskih plazičev da bi se prepričala, koliko je nesprijetega snega. Prepričan sem bil da je to-to za danes, Matija pa je rekel, da gre pogledati, kako je za vogalom. Besede »dobr je« so pomenile nič drugega kot nadaljevanje ture. In sva jo mahnila dalje s še previdnejšim korakom. Strmina nad Grlom naju spet spozna s kar prijetno kložo, ki pa sva jo obvila po desni strani. Na vrhu grape prilezeva pod vršni greben- vehte so gromozanske, tako da je bil vzpon po izpostavljenem grebenu kar prijetna telovadba za najin »taj- či« ;) Na vrhu je sledil stisk roke, par slikc, kratka malica, nato pa naju je zajela mimobežeča snežna ploha s kar občutnim spustom temperature. Ker je začelo nohtati, sva jo odrinila proti dolini. Spust je bil fletno prijetna varna dogodivščina v iskanju varnih prehodov. Pri bivaku je sledilo obvezno fotografiranje, sledil je še spust po neskončnem melišču, neskončni gozdni poti z listjem zakritimi poledenelimi koreninami in dričajočim šodrom. Turo ob 5h popoldne sva zaključila z dogovorom, da se bova še kam podala. Analize ni bilo- meni se je mudilo na šiht, Matiju pa na kasnejši sestanek. Fletno je blo ;)

Lienški Dolomiti

Včeraj smo z Gorazdom, Manco in Janžem obiskali nam malo poznane Lienške Dolomite. Vremenska napoved za te konce je bila boljša, kot za severneje ležeče gorske verige. Poleg tega ti sicer 1600 višinskih metrov, ki jih je potrebno premagati do vrha  Odkarscharte (2596m) oziroma le malo višje ležečega, s smučmi nedostopnega hriba z imenom Leitmaritzerspitze (2643m), olajša taxi, ki po sankaški progi vozi do Dolomitenhutte. Tako se sicer dolg vzpon skrajša za 600 višincev. No, taxija ni bilo, pa smo se naložili kar v vozilo za prevoz smeti iz prej omenjene koče. Tako smo štartali na višini 1620m, kjer je snega že v izobilju. Povzpeli smo se do sicer zaprte Karlsbaderhutte (2260m), ter od tam nadaljevali do našega cilja. Tura nas je z razgledom in pokrajino navdušila, razmere za smučanje popolnoma solidne, ni pa zanemarljivo tudi dejstvo, da je do doline in avta na parkirišču speljana z ratrakom urejena pista za turne smučarje. Torej 1600 m spusta in po želji tudi vzpona…

Mala Mojstrovka

Po nevihti, ki je v Julijce in celo k nam na Jesenice prinesla babje pšeno, sva se z Evo odpravila proti Mali Mojstrovki.

Še najlepše razmere so bile pod vratci, kjer se je našlo do 20 cm napihanega snega in babjega pšena.

Nad Vratci je 30 dolžinskih metrov kopno, potem pa je na Grebencu pretežno ledeno. Mala Mojstrovka pa je spihana.

Od Vratc pa do ceste sva prismučala brez ene same praske :)

Sappada

Včeraj sva se s Saro odpeljala v Sappado. Odpravila sva se do slapu Lo Specchio di Biancaneve. Za razliko od zadnjega obiska pred dvema tednoma, ko sva se z Gregom drenjala z ostalimi plezalci v ” Zamrznjenih solzah” in v Carpe Diem, sva bila tokrat v celem slapu popolnoma sama. Prve štiri raztežaje sva preplezala v odličnih razmerah, v zadnjem petem, pa se je že čutil vpliv inverzije in visokih temperatur, zato sva se predčasno odločila za povratek.

Kukova špica in Plankowitz špica

V soboto skupna tura (z enim 1 tečajnikom) na Kukovo špico. Sneg se začne od prečke navzgor (ok. 1500 m), kjer je prav lepo zimsko vzdušje. Od Gulc do vrha se da lepo popikat, ne sme se pa zdrsnit! Lepa tura v idealnem vremenu. Udeleženci: Lidija S., Metod, Andraž, Raf.

V nedeljo pa s trhlenimi nogami še na eno turno smuko v Visoke ture – na Plankowitzspitze (2412 m) iz doline Zederhaus. Nabralo se nas je 6 (Mare Š., Aleksandra, Nani, Robi, Maja in R.). V dolini je še dovolj snega, prav tako tudi na hribu, je pa vse sorte kvalitete. V dokaj lepem vremenu smo bili hitro na vrhu, smučarija pa odlična do dobra (kakor komu…), le spodaj je zaradi toplega vremena že cukalo.

Kot vse kaže bo letošnja zima v stilu plezaj pri nas, smučaj pri sosedih. Mogoče bo pa drugo leto bolje…

Pršičarjenje: https://youtu.be/lKvkU7VngM0