Veliki Oltar

Matija pokliče, jaz sem takoj za… Aja, vprašal sem kam- Veliki Oltar- rekel sem le »seveda« ;) Iz Mojstrane sva odrinila ob 5 ih, po poledeneli cesti mimo Črlovca in takoj  v pobeljeni breg proti »dvojki«. Vijugasta potka sem ter tja se je zaradi teme in nočnega puhca včasih izgubila, vendar sva brez težav pridobivala nadmorsko višino. Sonček je že obsijal našega očaka ko sva midva še kar rinila proti najlepšemu bivaku. V spodnji tretjini najdaljšega melišča se je začel »ta pravi« sneg, tako da sva si nataknila kovačijo na noge in se navezala, saj sva vadila vodniško turo. Sonce je postajalo vse močnejše, vetra ni bilo, tako da sva v kratkih rokavih prisopihala mimo bivaka. Razgledi na varuhe pleha sredi speče divjine so bili čudoviti, tako da sva spokojno sopihala proti izbranemu cilju. Svet se postavi pokonci, začenja se »mix«. Dereze fino primejo na občasni skali ;) , še bolje pa na snegu vseh vrst in  kvalitet. Prileti belka, poskače na strmini levo od naju in zgodi se najmanj željeno- splazi se lepa flehca. Matija reče samo »svašta« :) Vreme se malo skremži, sonce se skrije, kratke rokave zamenjajo dolgi,  pojavijo se oblaki, ki naju hladijo in ohranjajo sneg pod najinimi nogami ne preveč mehek. Višje ko sva rinila, bolj nama je bilo jasno, da je precej napihanega snega  in da bo tura še zanimiva. Do trenutka ko sredi ne prevelike strmine pod najinimi koraki naredi samo puf in cela flanka se lepo prelomi. Rečeva samo »opa« in odskočiva na bližnje skale. Kloža ni bila velika, bilo je dobrih 5 cm napihanega snega, vendar občutek ni bil najboljši. Če bi se splazilo ne bi bilo hudega, ker površina ni bila velika, količina snega pa tudi ne gromozanska- malo sva pobrcala sneg in sprožila par površinskih plazičev da bi se prepričala, koliko je nesprijetega snega. Prepričan sem bil da je to-to za danes, Matija pa je rekel, da gre pogledati, kako je za vogalom. Besede »dobr je« so pomenile nič drugega kot nadaljevanje ture. In sva jo mahnila dalje s še previdnejšim korakom. Strmina nad Grlom naju spet spozna s kar prijetno kložo, ki pa sva jo obvila po desni strani. Na vrhu grape prilezeva pod vršni greben- vehte so gromozanske, tako da je bil vzpon po izpostavljenem grebenu kar prijetna telovadba za najin »taj- či« ;) Na vrhu je sledil stisk roke, par slikc, kratka malica, nato pa naju je zajela mimobežeča snežna ploha s kar občutnim spustom temperature. Ker je začelo nohtati, sva jo odrinila proti dolini. Spust je bil fletno prijetna varna dogodivščina v iskanju varnih prehodov. Pri bivaku je sledilo obvezno fotografiranje, sledil je še spust po neskončnem melišču, neskončni gozdni poti z listjem zakritimi poledenelimi koreninami in dričajočim šodrom. Turo ob 5h popoldne sva zaključila z dogovorom, da se bova še kam podala. Analize ni bilo- meni se je mudilo na šiht, Matiju pa na kasnejši sestanek. Fletno je blo ;)

3 misli na “Veliki Oltar

Dodaj odgovor